Jedro

Prijava in priznanje upnikove terjatve v stečajnem postopku glavnega dolžnika ni ovira za uveljavljanje terjatve od solidarnega poroka v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.11.1998, opr.št. I 454/97 in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 269.621,00 SIT, v 15 dneh, pod izvršbo. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Navaja, da je sodišče ugodilo menični tožbi tožeče stranke, ne da bi jo ta kot poroka poprej pozvala k plačilu dolga glavnega dolžnika ali pa protestirala menico. Poleg tega je glavni dolžnik v stečajnem postopku. V tem postopku je tožeča stranka prijavila terjatev, ki je predmet konkretnega spora in ji je bila ta tudi v celoti priznana. V zvezi s stečajnim postopkom je vloženih več tožb, s katerimi se polni stečajna masa. Tožeča stranka tako ne more biti dvakrat poplačana. Glede na navedeno predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Hkrati še predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev od tožene stranke na podlagi menice, temeljni posel za izdajo te pa je pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 4.4.1997 in aneks k tej pogodbi z dne 1.8.1997, sklenjena med tožečo stranko kot kreditodajalcem, Gekko d.o.o. kot kreditojemalcem in toženo stranko ter A.M. kot porokoma. S to pogodbo se je tožena stranka zavezala izpolniti obveznost G.d.o.o. kot solidarni porok (2. odstavek 2. člena pogodbe). To pomeni, da se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik, zato odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (3. odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za uveljavljanje terjatve od solidarnega poroka torej ni potreben noben predhoden poziv poroku na plačilo terjatve, kot to zmotno meni tožena stranka. Bistvo solidarnih obveznosti je, da vsak solidarni dolžnik odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, to pa vse dotlej, dokler ni popolnoma poplačan. Ta obveznost pa preneha, ko jo en dolžnik izpolni. S tem so vsi ostali solidarni dolžniki prosti (1. odstavek 414. člena ZOR). Iz navedenega torej sledi, da lahko tožeča stranka istočasno uveljavlja terjatev tako od glavnega dolžnika, kot tudi od tožene stranke kot solidarnega poroka, in sicer vse do popolnega poplačila terjatve. To pa velja tudi za primer, ko se nad glavnim dolžnikom uvede stečajni postopek. Upnik je v stečaju glavnega dolžnika celo dolžan priglasiti svojo terjatev (1. odstavek 1007. člena ZOR). Samo priznanje prijavljene terjatve v stečajnem postopku pa ne pomeni tudi njenega poplačila. Navedbe pritožnika o dvakratnem poplačilu tožeče stranke v tej fazi, ko očitno ta še niti delno ni bila poplačana, torej ne morejo vzdržati. Nadalje tožena stranka tudi nima prav, da bi morala tožeča stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo menico protestirati. Lastna menica, ki je predmet konkretne obravnave, namreč vsebuje klavzulo brez protesta. Zaradi opisanih razlogov se izpodbijana odločitev pokaže kot pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks, pa bo v skladu s 1. odstavkom 169. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.