Jedro

Zakon o izvršbi in zavarovanju pozna dve vrsti omejitve izvršbe: I. Omejitve izvršbe, kot so obravnavane v 102. členu ZIZ, se navezujejo (le) na izvršbo na denarno terjatev dolžnika, in v grobem pomenijo, da se lahko z izvršbo na plačo in druge prejemke seže le do določenega deleža takih dolžnikovih prejemkov. Opisane omejitve izvršbe je treba v skladu z določbo 137. člena ZIZ upoštevati tudi, kadar je izvršba dovoljena na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na tekočem računu pri banki, vendar lahko kljub taki zakonski določbi pride do blokade dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri banki, če sklep o izvršbi teh omejitev ne vsebuje.

II. Na drugi strani lahko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 34. člena ZIZ na dolžnikov predlog kadarkoli med postopkom dovoljeno izvršbo omeji tako, da se ta opravi le na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v 1. in 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlogu dolžnikov za izbiro sredstev izvršbe delno ugodi in izvršba na sredstva dolžnice S. P. na tekočem računu pri Banki x ustavi (1. točka izreka). V ostalem je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi (2. točka izreka). Dolžnika sta dolžna upniku v osmih dneh povrniti 102.100,00 SIT nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila (3. točka izreka).

Zoper 1. in 2. točko izreka navedenega sklepa je upnik vložil pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je sodišče o vlogi dolžnikov z dne 29. decembra 1999, naslovljeni "zahteva za revizijo oz. obnovitev postopka", že odločalo, pri čemer je zahtevo za revizijo zavrglo, predlog za obnovo postopka pa zavrnilo. Ponovno odločanje o tej vlogi, sedaj kot predlogu za izbiro sredstev izvršbe, je zato po mnenju upnika nedopustno. Kar zadeva predlog z dne 14. januarja 2000 pa upnik poudarja, da so navedbe v njem le dopolnitve ugovornih navedb dolžnikov zoper sklep o izvršbi. O ugovoru dolžnikov je pritožbeno sodišče že odločalo in bi dopolnitve ugovornih navedb, če bi bile relevantne, tudi že upoštevalo po uradni dolžnosti. Predlog z dne 14. januarja 2000 sodišče prve stopnje napačno šteje kot predlog dolžnikov za izbiro sredstev izvršbe. Omejitev izvršilnega sredstva se nanaša na omejitev prejemkov in ne na izvzetje izvršilnega sredstva. Izvršba z rubežem denarne terjatve pri banki ne more biti nedopustna, lahko je le omejena v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom glede izvršilnega sredstva z rubežem dobroimetja pri Banki x poseglo v pravnomočni sklep o dovolitvi izvršbe. Na podlagi podatkov, starih več kot dve leti, je mimo napotil višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu odločalo o izvzetju izvršilnega sredstva. Po mnenju upnika bi lahko odločalo le o višini zarubljenega dela dobroimetja dolžnikov, ne pa o nedopustnosti celotnega izvršilnega sredstva z rubežem terjatve na tekočem računu pri banki. Dolžnik lahko na račun pri banki prejema tudi druge prejemke (in ne le plačo). S tako odločitvijo je sodišče prve stopnje nezakonito prejudiciralo in upniku preprečilo uveljavitev njegove terjatve na denarna sredstva dolžnice pri banki, saj dolžnika nista navedla in verjetno izkazala, da bodo preostala izvršilna sredstva zadoščala za poplačilo terjatve, zlasti ne v doglednem času. Tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da izvršba na predlagane nepremičnine nima možnosti za uspeh. Pri odločanju o predlogu dolžnikov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, kaj sta dolžnika dejansko ponudila za poplačilo terjatve. Sklep sodišča prve stopnje torej ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi se jih dalo preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). V skladu s tem upnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne dolžnikov predlog, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene procesne ali materialnopravne kršitve s tem, ko je vlogi dolžnikov z dne 29. decembra 1999 (list.št. 28 spisa) ter 14. januarja 2000 (list.št. 30 spisa) obravnavalo (tudi) kot njuno vlogo iz drugega odstavka 34. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98; v nadaljevanju ZIZ), to je kot njun predlog, da se (že) dovoljeno izvršbo omeji tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete izvršbe. Sodišče nima le pravice, temveč celo dolžnost, da vsako strankino vlogo, četudi je naslovljena "enovrstno", obravnava po njeni vsebini, torej, če je sposobna obravnavanja v več smereh, kakor da je vloženih več vlog.

Je pa sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu dolžnikov, tako kot pravilno opozarja pritožnik, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj v obrazložitvi sklepa ni navedlo razlogov o (vseh) odločilnih dejstvih.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je do take kršitve prišlo predvsem zato, ker je sodišče prve stopnje omejitve izvršbe iz drugega odstavka 34. člena ZIZ zamenjalo z omejitvami izvršbe iz 102. člena istega zakona: Omejitve izvršbe, kot so obravnavane v 102. členu ZIZ, se navezujejo (le) na izvršbo na denarno terjatev dolžnika, in v grobem pomenijo, da se lahko z izvršbo na plačo oziroma druge prejemke seže le do določenega deleža takih dolžnikovih prejemkov. Opisane omejitve izvršbe je treba v skladu z določbo 137. člena ZIZ upoštevati tudi, kadar je izvršba dovoljena na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik na tekočem računu pri banki, vendar lahko kljub taki zakonski določbi pride do blokade dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri banki, če sklep o izvršbi teh omejitev ne vsebuje.

Na drugi strani lahko sodišče na dolžnikov predlog kadarkoli med postopkom dovoljeno izvršbo omeji (tudi) tako, da se ta opravi le na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete. Tak dolžnikov predlog oziroma taka omejitev izvršbe je predvidena v drugem odstavku 34. člena ZIZ, in ker je iz vsebine prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi štelo, da sta dolžnika z vlogama z dne 29. decembra 1999 in 14. januarja 2000 vložila prav tak predlog, bi moralo v skladu z istim določilom ZIZ ugotavljati, ali sta dolžnika verjetno izkazala, da bodo sredstva oziroma predmeti izvršbe, na katere predlagata omejitev izvršbe, zadoščala za poplačilo terjatve. Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je pravkar navedeno odločilnega pomena za odločitev o predlogu dolžnikov in da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu z vsem tem (razen glede izvršbe na nepremičnino), ker se je napačno ukvarjalo z omejitvami izvršbe iz 137. člena v zvezi s 102. členom ZIZ, ni ukvarjalo.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo upnikovi pritožbi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v prvih dveh točkah izreka, razveljavilo ter na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razišče vsa odločilna dejstva, ki izhajajo iz drugega odstavka 34. člena ZIZ, in glede na to ponovno odloči o predlogu dolžnikov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.