Jedro

Ni izvršljiva odločba o odvzemu državljanstva FLRJ, ker se zaradi opcije za italijansko državljanstvo po samem zakonu šteje, da državljanstva FLRJ sploh ni pridobil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka izrekla za nično odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 9.5.1950 v delu, ki se nanaša na odvzem državljanstva J.D. Ugotovila je, da je Ministrstvo za notranje zadeve Vlade LR Slovenije z odločbo z dne 30.5.1951 potrdilo opcijo J.D. za italijansko državljanstvo, ki jo je podal v skladu s 1. odstavkom 2. člena zakona o državljanstvu oseb na območju, priključenem k FLRJ po mirovni pogodbi z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47). Osebe, ki so izkoristile pravico do opcije za italijansko državljanstvo, so to državljanstvo obdržale, zato se šteje, da nikoli niso pridobile jugoslovanskega državljanstva po 1. členu tega zakona. Državljanstva, ki ga niso imele, tudi ni bilo mogoče odvzeti. Izdana odločba o odvzemu je zato neizvršljiva in iz tega razloga nična po 3. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile zaplenjene pok. očetu. V zvezi s to zahtevo je zaprosil za izdajo potrdila o državljanstvu pok. očeta, na kar je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Meni, da tožena stranka ni bila pristojna za izdajo sporne odločbe. Potekli pa so tudi vsi roki, v katerih bi bilo mogoče spremeniti odločbo. Odločba, ki je bila izrečena za nično, je bila podlaga za zaplembo vsega premoženja tožnikovega pok. očeta. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov pok. oče 30.5.1951 optiral za italijansko državljanstvo, zaradi česar velja zakonska domneva, da nikoli ni bil državljan Jugoslavije. Izpodbijana odločba je bila izdana z namenom oškodovanja tožnika v denacionalizacijskem postopku in ne z namenom varovanja zakonitosti. Ko je tožnikov oče optiral za italijansko državljanstvo, bi lahko uveljavljal odškodnino za svoje premoženje v takratni Jugoslaviji, vendar tega ni mogel, ker je premoženje že bilo zaplenjeno. Storjena krivica bi se lahko popravila v denacionalizacijskem postopku, saj bi tožnik lahko uveljavljal vrnitev odvzetega premoženja po določbi 3. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji, po katerem se šteje, da je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanskemu državljanu, če je bilo podržavljeno kot posledica prenehanja državljanstva z odvzemom. Tožnik namreč ne more uveljavljati vrnitve zaplenjenega premoženja v sodnem postopku, ker so potekli že vsi roki za obnovo postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da zaplemba premoženja ne more vplivati na presojo državljanskega statusa tožnikovega pok. očeta. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka izrekla za nično odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 9.5.1950 v delu, ki se nanaša na odvzem državljanstva J.D. Odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, ali organ druge stopnje, če organa druge stopnje ni, pa organ, ki je z zakonom pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki je izdal odločbo (3. odstavek 268. člena ZUP). Pristojnosti, ki so jih imeli organi in organizacije SFRJ, pa so v skladu z določbo 2. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) prešle na ustrezne organe Republike Slovenije.

Pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve SFRJ so tako prešle na Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije - torej na toženo stranko. O zadevi je tako odločil stvarno pristojni organ in je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Za nično se odločba lahko izreče kadarkoli, saj odprava nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, ni vezana na rok (268. člen ZUP).

Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve tožene stranke, da je J.D., ki je imel prebivališče na območju, ki je po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k ozemlju Jugoslavije, optiral za italijansko državljanstvo. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da po izrecni določbi 2. odstavka 2. člena že citiranega zakona o državljanstvu oseb na območju priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k Jugoslaviji, osebe, ki se okoristijo s pravico opcije, obdrže italijansko državljanstvo in se šteje, kakor da niso dobile državljanstva Jugoslavije po 1. členu tega zakona. Sodišče zato meni, da je tožena stranka pravilno ravnala, ko je z izpodbijano odločbo izrekla za nično odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 9.5.1950 v delu, ki se nanaša na odvzem državljanstva J.D., saj je le-ta glede na dano opcijo, po izrecni zakonski določbi obdržal italijansko državljanstvo, ki ga je imel na dan 15.9.1947, ko je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo. Državljanstvo predstavlja pravno razmerje posameznika do konkretne države, ki mu kot državljanu pravno formalno zagotavlja vse politične, državljanske in socialnoekonomske pravice. Ker se torej po zakonu šteje, da J.D. ni pridobil državljanstva FLRJ, navedenega pravnega razmerja med njim in državo FLRJ ni bilo, zato tožena stranka pravilno zaključuje, da citirana odločba o odvzemu državljanstva ni izvršljiva, zaradi česar je nična iz razloga 3. točke 267. člena ZUP.

Res je, da je v posledici odvzema državljanstva J.D. bilo zaplenjeno vse premoženje. Toda kljub temu se sodišče v tem postopku ni moglo spuščati v ugovore, ki se nanašajo na možnosti vrnitve zaplenjenega premoženja, saj to ni stvar tega postopka.

Uveljavljani tožbeni ugovori so torej neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena že citiranega ustavnega zakona je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.