Jedro

Zagovornica obd. R.K., ko trdi, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom, le drugače ocenjuje okoliščine, na podlagi katerih se je sodišče odločilo za odreditev pripora. S takim izvajanjem torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2.odst. 420.čl. ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornice obd. R.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 12.4.1999, na predlog okrožnega državnega tožilca zoper obd. R.K., kateremu je bila odvzeta prostost dne 8.4.1999, odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 14.4.1999 pritožbo obdolženca ter dopolnitev pritožbe njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornica obd. R.K. je dne 20.4.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na to, da je sodišče izdalo sklep o odreditvi pripora. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je skoraj dobesedno enaka njeni dopolnitvi pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, navaja, da bi bila nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje, odpravljena tudi z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom.

Obdolžencu, ki je smiselno priznal izvršitev očitanih kaznivih dejanj, bi bilo z odreditvijo hišnega pripora omogočeno, da bi obdržal svoje delo in zaposlitev, saj mora skrbeti za nezaposleno ženo in dva otroka. Zagovornica še poudarja, da so ostali soobdolženci, katerim so bila pri hišnih preiskavah zasežena mamila in pri katerih prav tako obstoja ponovitvena nevarnost, na prostosti oziroma jim je bil odrejen ukrep javljanja na policijski postaji, čeprav niso redno zaposleni in ne preživljajo družin. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pripor odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom z dovoljenjem, da obdolženec lahko hodi na delo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Res je sicer, da mora sodišče po določilu 2. odstavka 192. člena ZKP pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz 1. odstavka navedenega člena naj se uporabi, upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe, pri izbiri ukrepa pa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim ukrepom. Vse to je sodišče pri odločitvi o odreditvi pripora zoper obd. R.K. upoštevalo ter v razlogih pravnomočnega sklepa tudi obrazložilo, zakaj v obravnavanem primeru ne pride v poštev drug ukrep zaradi preprečitve nevarnosti, da bi na prostosti nadaljeval s kriminalno dejavnostjo. Ugotovilo je namreč, da se je obdolženec kriminalne dejavnosti lotil že v oktobru 1998 in jo kontinuirano izvrševal vse do dneva njegovega prijetja, ugotovilo je tudi, da se je obseg kriminalne dejavnosti širil ter da z njo ni prenehal niti potem, ko so mu policisti zasegli pištolo, za katero ni imel dovoljenja.

Zagovornica obd. R.K., ko trdi, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom, le drugače ocenjuje okoliščine, na podlagi katerih se je sodišče odločilo za odreditev pripora. S takim izvajanjem torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi ni točno njeno zatrjevanje, da so vsi soobdolženci na prostosti, saj je bil tudi zoper soobdolženega F.Š. odrejen pripor s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 10.4.1999. Za druge soobdolžence pa okrožni državni tožilec ni predlagal odreditve pripora.

Ni podana kršitev določb kazenskega postopka, na katero se sklicuje zagovornica obd. R.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).