Jedro

Po določbi 3. čl. ZLNDL postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičninah pravico uporabe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Ugodi se primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi, ki glasi: “Tožena stranka V. d. o. o. - v stečaju, je dolžna iz nepremičnin parc. št. 899/1, k. o. X. (ID ...), parc. št. 899/2, k. o. X (ID ...) in parc. št. 899/4, k. o. X (ID ...) ter iz objektov cvetličarne pri pokopališču N., stoječih na parc. št. 899/4, k. o. X (ID ...), odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov prazne izročiti v posest tožeči stranki M., v 15 dneh in pod izvršbo”, v preostalem delu se primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi, ki glasi: “Ugotovi se, da je tožeča stranka M., lastnik nepremičnine parc. št. 899/1, k. o. X (ID ...), parc. št. 899/2, k. o. X (ID ...) in parc. št. 899/4, k. o. X (ID ...) ter stavbe številka 1, 2 in 3, stoječih na parc. št. 899/4, k. o. X (ID ...), to je objekta cvetličarne pri pokopališču na M., se zavrne, zavrne se podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi, po katerem naj se ugotovi, da je tožeča stranka M. lastnica nepremičnin parc. št. 899/1, k. o. X , parc. št. 899/2, k. o. X, parc. št. 899/5, k. o. X, parc. št. 899/6, k. o. X, parc. št. 899/7, k. o. X in parc. št. 899/8, k. o. X, zavrne se podredni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka V.- v stečaju, bila dolžna iz nepremičnin parc. št. 899/1, k. o. X, parc. št. 899/2, k. o. X, parc. št. 899/5, k. o. X, parc. št. 899/6, k. o. X, parc. št. 899/7, k. o. X, parc. št. 899/8, k. o. X, odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo”, podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi se v delu, ki glasi: “Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica stavbe št. 1, k. o. X, stoječe na parc. št. 899/5 ter objektov številka 2 in 3, obe k. o. X, stoječi na parc. št. 899/6 in 899/7, k. o. X in da je tožena stranka V. d. o. o. - v stečaju dolžna z nepremičnin, objektov stoječih na parc. št. 899/5, 899/6 in 899/7, vse k. o. X odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo.” se zavrne, zavrne se podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi vsebovan v tretjem odstavku točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki glasi: “Podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi se ugodi in se ugotovi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi V. d. o. o. - v stečaju, lastnica tistega dela parcele št. 899/4, k. o. X, ki v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodnih postopkov geodeta M. M. ing. geod., oznaka 10820310-14 z dne 22. 4. 2014, označen z rezervirano parcelo št. 899/5, k. o. X (št. stavbe 1), z rezervirano parcelo št. 899/6, k. o. X (št. stavbe 2) in z rezervirano parcelo št. 899/7, k. o. X (št. stavbe 3).”, pritožba tožene stranke zoper točko II izreka se zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Spremeni se izrek o pravdnih stroških vsebovan v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje in se glasi: “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.641,33 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.”

III. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti 4.116,76 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. S sodbo P 84/2012 z dne 2. 9. 2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo, da je tožeča stranka M. lastnik spornih nepremičnin in da je tožena stranka dolžna odstraniti premične stvari ter te nepremičnine proste oseb in predmetov izročiti v posest tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo. Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je ugotovilo, da je tožeča stranka M. lastnica nepremičnin parc. št. 899/1, k. o. X, parc. št. 899/2, k. o. X, parc. št. 899/5, k. o. X, 899/6, k. o. X in 899/7, k. o. X in da je tožena stranka iz teh nepremičnin dolžna odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi v delu, ki je glasil: “ Ugotovi se, da je tožeča stranka M. lastnica stavbe št. 1, k. o. X, stoječe na parc. št. 899/5 ter objektov številka 2 in 3, obe k. o. X, stoječi na parc. št. 899/6 in 899/7, k. o. X.” Prav tako je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po katerem je tožena stranka dolžna odstraniti premične stvari ter te nepremičnine proste oseb in predmetov izročiti v posest tožeči stranki. Ugodilo pa je primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi in je ugotovilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi V.- v stečaju, lastnica tistega dela parcele št. 899/4, k. o. X, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje spremembe v zemljiške katastru na podlagi sodnih postopkov geodeta M. M. z dne 22. 4. 2014 označene z rezervirano parcelo 899/5, 899/6 in 899/7, zavrnilo pa primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, po katerem naj bi se ugotovilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi lastnica nepremičnin parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, k. o. X in da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna izstaviti v roku 15 dni tožeči stranki po nasprotni tožbi zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, k. o. X Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Pri tako sprejeti odločitvi je sodišče prve stopnje kot materialno pravo uporabilo določbe 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), ki ureja lastninjenje zemljišče in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjena po drugih zakonih in postanejo nepremičnine lastnina pravnih ali fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe na dan uveljavitve zakona, to je na dan 25. 7. 1997 (7. člen ZLNDL), novelo ZLNDL, Uradni list RS, št. 59/01, ki je določala, da se v primerih, ko je pravica uporabe v korist fizične ali pravne osebe vpisane v zemljiški knjigi, vpis lastninske pravice na to osebo, opravil po uradni dolžnosti (tretji odstavek 2. člena ZLNDL). Sodišče prve stopnje namreč ta predpis uporabilo zato, ker je bilo ključno vprašanje v sporni zadevi, kdo je bil upravičeni imetnik pravice uporabe družbene lastnine na dan uveljavitve ZLNDL. Sodišče prve stopnje je zavrnilo način pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah, katere naj bi tožena stranka pridobila na podlagi priposestvovanja, saj je ugotovilo, da je 10-letnik rok za priposestvovanje lahko pričel teči šele od uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1997, pred tem pa se na podlagi določbe 29. člena Zakona o temeljnih in lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) lastninska pravica ni mogla priposestvovati na stvari, ki je bila družbena lastnina. ZTLR je dopuščal takšno originarno pridobitev lastninske pravice le za nepremičnine, ki so v zasebni lasti. Sodišče je nadalje ugotovilo, da iz zapisnikov izhaja, da med osnovna sredstva tožeče stranke sodi tudi obravnavani objekti. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka zemljišč ni zajela v otvoritveni bilanci in zato nepremičnine z uveljavitvijo ZLNDL niso prešle v last tožene stranke. Tožeča stranka pa je zahtevala, da ji tožena stranka izroči tudi stavbe, proste oseb in predmetov v posest, ker je sodišče ugotovilo, da je imela tožena stranka v času lastninjenja v otvoritveni bilanci zajete samo stavbe, ne pa tudi zemljišče, je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo, saj je ugotovilo, da so stavbe last tožene stranke. Zato je primarni zahtevek tožeče stranke po tožbi zavrnilo. Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je ugotovilo, da je tožeča stranka M. lastnica nepremičnin parc. št. 899/1, k. o. X, 899/2, X, 899/5, k. o. X, 899/6, k. o. X, 899/7, k. o. X in 899/8, k. o. X ter da je tožena stranka dolžna iz istih nepremičnin odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi V. d. o. o. - v stečaju lastnica parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, vse k. o. X in da je tožena stranka dolžna dovoliti vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na teh nepremičninah. Podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi pa je ugodilo, tako, da je ugotovilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi V. - v stečaju lastnica tistega dela parc. št. 899/4, k. o. X, ki v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiški knjigi, ki je označen z rezervirano parcelo št. 899/5, 899/6 in 899/7, vse k o. X Ta vpis bo sodišče prve stopnje opravilo po uradni dolžnosti. Podrednemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo zato, ker je ugotovilo, da je imela tožena stranka v času lastninjena v otvoritveni bilanci zajete samo stavbe, ne pa tudi zemljišča, zato je primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo, saj je ugotovilo, da so stavbe last tožene stranke. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in obsodilni del sodbe po nasprotni tožbi se pritožuje tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke je sodba v izpodbijanem delu dejansko in pravno zgrešena in za tožečo stranko zato tudi ni sprejemljiva. Tožeča stranka izpostavlja tudi, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nepregleden, posamezni deli izreka pa so tudi v očitnem medsebojnem nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V medsebojnem nasprotju sta tako tretji in peti odstavek kot tudi četrti in šesti odstavek I. točke izreka izpodbijane sodbe. V tretjem in četrtem odstavku citirane točke izreka je sodišče namreč odločilo, da je tožeča stranka med drugim tudi lastnica novo nastalih parcel št. 899/5, 899/6, 899/7 in 899/8, vse k. o. X, ter da je tožena stranka tudi s teh nepremičnin dolžna odstraniti premične stvari in te nepremičnine oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki. V petem in šestem odstavku citirane točke izreka pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je tožeča stranka lastnica stavb parc. št. 1, 2 in 3, stoječih na prej navedenih parcelah, ter da je tožena stranka s teh nepremičnin dolžna odstraniti premične stvari in jih oseb in predmetov proste izročiti v posest tožeči stranki. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožeča stranka lastnica tudi teh novonastalih nepremičnin je zato v nasprotju s to odločitvijo sprejelo odločitev vsebovano v prvem in drugem odstavku točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje bi moralo elaborat za evidentiranje spremembe v zemljiškem katastru vključiti kot sestavni del sodbe sodišča prve stopnje, pa tega ni storilo. Nato navaja, da tožeča stranka nikoli ni izdala lokacijskega ali gradbenega dovoljenja in tudi ne soglasja k lokaciji objektov cvetličarne in k načrtu prodajnega paviljona in garderobe. Te upravne odločbe je izdal drug organ, kakor pa je to sedaj M. Prvostopno sodišče je pomešalo pojma pravice uporabe na nepremičnini, v družbeni lastnini in pravico uporabljati nepremičnino, čeprav je med njima bistvena razlika, to pa je tudi bistveno za odločitev o tem sporu. Pravni prednik tožeče stranke je TOZD V. namreč le dovolil, da uporablja te nepremičnine, ni pa nanj nikoli prenesel pravice uporabe.

Tožena stranka je namreč bila upravičena le uporabljati nepremičnine za svojo dejavnost, ni pa imela pravice razpolagati s temi nepremičninami, kar je sicer eno izmed upravičenj imetnika pravice uporabe. Pravico uporabe, ki se je na podlagi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, je namreč imela izključno le tožeča stranka.

Za prenos pravice uporabe s strani tožeče stranke na toženo stranko bi namreč bil potreben ustrezen pravni posel, do katerega pa nikoli ni prišlo in zato tudi nikoli ni prišlo do prenosa pravice uporabe na toženo stranko.

V nasprotju z listinami v spisu, in sicer z izpiski iz zemljiške knjige z dne 28. 10. 2013 je zaključek sodišča prve stopnje, da je na nepremičninah parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, vse k. o. X vpisana družbena lastnina z imetnikom uporabe Občina … . Kot izhaja iz zemljiške knjige, je tožeča stranka vknjižena kot izključna lastnica

obravnavanih nepremičnin in ne kot imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, kot je to zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Tožena stranka tako ni nikoli pridobila lastninske pravice na teh nepremičninah, saj ni z ničemer izkazala, da bi sporne nepremičnine oziroma dele le-teh sploh vključila v otvoritveno bilanco v postopku lastninskega preoblikovanja. Tega tudi ni mogla, saj je splošno znano, da bivša družbena podjetja nepremičnin, na katerih niso imela vknjižene pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, sploh niso mogle vključiti v otvoritveno bilanco sredstev za lastninjenje. Ker je pri njih šlo za nepremičnino v družbeni lastnini z imetnikom pravic uporabe Občine ..., je seveda povsem jasno, da tožena stranka teh nepremičnin ni mogla vključiti v bilanco premoženja, ki je bilo predmet lastninjenja, saj Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, ki je izdajala soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register, tega ni dopuščala.

Tožeča stranka poudarja, da z ničimer ni izkazano, da bi tožena stranka na spornih nepremičninah sploh imela pravico uporabe. Pa tudi če bi jo imela, tožena stranka nadalje teh nepremičnin zagotovo ni olastninila v skladu z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), kar bi šele bil temeljni predpogoj za eventualno pridobitev lastninske pravice tožene stranke na njih. To pa je v tem sporu bistveno. Družbeni kapital, ki je bil osnova za preoblikovanje podjetij (zemljišča, gradbeni objekti, oprema, zaloge, terjatve …), je namreč v skladu s 4. členom ZPLL moral biti ugotovljen z otvoritveno bilanco, izdelano v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja.

Tožena stranka pa niti ni predložila otvoritvene bilance, iz katere bi lahko bilo razvidno, ali so sporne nepremičnine ali objekti na njih sploh bili predmet premoženja dotedanjega družbenega podjetja. Sodišče pa je dejstva o tem, kaj je bilo predmet lastninjenja, povsem napačno ugotavljalo le na podlagi izpovedb prič Erne Zupančič in Franca Zdolška, namesto da bi upoštevalo zlasti to, da tožena stranka svoje otvoritvene bilance sploh ni predložila. Vsebina otvoritvene bilance v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij se namreč lahko dokazuje le z otvoritveno bilanco samo in z nobenimi drugimi listinami, sploh pa ne s pričami. Tožeča stranka pa je sedaj lastnica obravnavanih nepremičnin, to pa je postalo izvirno in sicer na podlagi ZLNDL. Kot določa prvi odstavek 5. člena ZLNDL, postanejo nepremičnine, na katerih ima pravico uporabe občina ali mesto, lastnina preoblikovane občine ali mesta. Zato je tožeča stranka z uveljavitvijo zakona z dne 25. 7. 1997 postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Tožena stranka pa v času uveljavitve ZLNDL sploh ni imela pravice uporabe na obravnavanih nepremičninah, ampak jo je imela tožeča stranka. Sicer pa ni nobene podlage za vpis lastninske pravice po ZLNDL, saj je tožeča stranka v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnica spornih nepremičnin. Zato je tudi bila povsem nepomembna in nepotrebna izdelava elaborata, saj so nepremičnine, ki so predmet tega spora, v celoti last tožeče stranke. Ponovno izpostavlja dejstvo, da niti sporne nepremičnine niti stavbe, stoječe na njih, niso bile vključene v otvoritveno bilanco tožene stranke. Samo stavbe brez zemljišč, na katerih te stojijo, namreč v otvoritveno bilanco tudi ne bil mogle biti zajete, saj je namreč tudi v času izdelave otvoritvene bilance veljalo pravilo “super ficies solo cedit” in ni bila mogoča lastninska pravica zgolj na stavbi, razen, če bi šlo za katero od izjem, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo in tožena stranka kaj takšnega tudi ni zatrjevala. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o tem, ali je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah in stavbah, uporabila ZLNDL. Ta zakon je namreč začel veljati šele 25. 7. 1997, medtem ko je ZLPP začel veljati že 26. 11. 1992. Poleg tega pa je v prvem odstavku 1. člena ZLNDL celo izrecno določba, da se ureja le lastnina zemljišč in stavb družbeni lastni, ki niso bili predmet lastninjenja po drugih zakonih. Sodišče prve stopnje pa je tudi odstopilo od sodne prakse, saj izhaja iz priložene sodbe VS LJ z dne 5. 9. 2012, II Cp 2269/2012, da je odločitev v podobnem primeru bila drugačna.

3. Pritožbo zoper ugoditev podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v točki I izreka in glede zavrnitve primarnega zahtevka tožene stranke v točki II in posledično zoper sklep o stroških, vsebovan v točki III izreka vlaga pritožbo tožena stranka. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključilo, da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na treh objektih skupaj s funkcionlnim zemljiščem in sicer gre za nove parcele, ki jih je določil v predmetnem pravdnem postopku izvedenec geodezije M. M., gre za nove parcele št. 899/5, 899/6 in 899/7, vse k. o. X, ki jih je vrisal v svoj elaborat. Sodišče je ocenilo, da so te tri nove parcele postale last toženke, zato, ker so bile tudi olastninjene, ostali deli zemljišč pa niso bili. Toženka meni, da bi samo dejstvo, da gre za smiselno povezano celoto, ki so bile v rabi tožene stranke, moralo vplivati na to, da bi se štelo, da je postala lastnica vsaj celotne parcele 899/4, če ne kar vseh treh povezanih parcel. Na parceli 899/4 so namreč poleg treh objektov dostopne poti in druge potrebne površine, ki ne morejo sedaj kar postati last tožeče stranke oziroma vsaj ne morejo to postati neodplačno. Toženka akceptira vsaj osnovno ugotovitev sodbe, da je ona postala lastnica treh novih parcel 899/5, 899/6 in 899/7, vse k. o. X. Nejasno pa je, zakaj je sodba v izreku v točki I pri podrejenem zahtevku tožeče stranke najprej priznala lastninsko pravico tožeče stranke tudi na treh novih parcelah in naložilo toženi stranki, da jih izprazni in vrne tožnici, nato pa je prav za te iste tri nove parcele, isti podrejeni zahtevek zavrnilo. S tem je o istih parcelah bilo odločeno drugače - nasprotno. Glede točke II izreka je sodišče primarni zahtevek zavrnilo, podrejenemu pa je ugodilo v delu, kjer je priznalo lastninsko pravico tožene stranke na treh novih parcelah, kar bi sicer lahko potrdilo stališče, da je v točki I izreka prišlo do pomote in bi moral biti podrejeni zahtevek tožeče stranke za tri nove parcele biti zavrnjen. Izrek sodbe je zato nerazumljiv, neizvršljiv in sam s seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V izreku ni mogoče o istih parcelah na treh mestih odločiti drugače. Tožena stranka predvideva, da je sodišče po pomenu odločilo pravilno in sicer v skladu z obrazložitvijo, ki je vidna iz sodbe - zakonita lastnica treh novih

parcel je tožena stranka in ne tožeča stranka, lastnica vseh ostalih parcel pa ostaja tožeča

stranka. Očitno pa je prišlo do pomote pri oblikovanju izreka, kar glede na zapletenost in naknadno postavljanje podrejenih zahtevkov niti ni nerazumljivo. Če torej gre zgolj za napako, bi bilo potrebno ustrezno spremeniti izrek v I točki sodbe sodišča prve stopnje. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, k. o. X v celoti ugodi in naloži tožeči stranki v plačilo stroške postopka ter tudi stroške te pritožbe. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotni stranki. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ponovno poudarja, da so neutemeljena in protispisna tako dosedanja kot tudi pritožbena zatrjevanja tožene stranke, da je tožeča stranka predala pravico uporabe na spornih nepremičninah toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku. Prenos pravice uporabe na spornih nepremičninah s strani tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika tožene stranke na toženo stranko, namreč nikoli ni bil opravljen, zato tudi ne obstaja nikakršna listina, s katero bi se pravica uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, in sicer na nepremičninah, ki so predmet tega spora, prenesla na toženo stranko oziroma na njenega pravnega prednika. Neutemeljeno in z ničemer dokazano pa je tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da so bili vsi sporni objekti na parc. št. 899/4, k. o. X olastninjeni v skladu z ZLNDL. Ta zakon je glede odnosa tožene stranke do spornih nepremičnin povsem neuporaben. Res pa je, da je na podlagi te citirane določbe tožeča stranka uredila vse potrebno, da se je pri nepremičninah, na katerih je imela tudi ob uveljavitvi ZLNDL vknjiženo lastninsko pravico, na podlagi tega zakona vknjižila lastninska pravica v korist tožeče stranke. Takšno stanje je tudi še sedaj. Zato je povsem neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je v času sojenja na treh nepremičninah vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občine …, ki je pravni prednik tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 28. 10. 2013 pojasnila, da je pri pravkar navedenih nepremičninah vknjižena lastninska pravica v korist tožeče stranke in je to tudi izkazala s predloženimi tremi ZK izpiski z dne 28. 10. 2013. Za odločanje v tem sporu pa je odločilno dejstvo tudi to, da tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi katerakoli od sedaj spornih nepremičnin tudi olastninila v okviru lastninskega preoblikovanja podjetja. To pa preprosti pomeni, da če tudi bi tožena stranka eventualno v preteklosti na kakršenkoli način dejansko pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah zato, ker tožena stranka teh nepremičnin evidentno ni lastninila v okviru lastninskega preoblikovanja družbenega podjetja, lastninske pravice ni pridobila. To premoženje nikoli ni postalo last tožene stranke. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo, kar potrjuje tudi sodna praksa. Tožena stranka ni dokazala, da je imela v času lastninskega preoblikovanja na spornih nepremičninah imetništvo pravice uporabe, kot tudi ni dokazala, da je v okviru svojega lastninskega preoblikovanja sedaj sporno, takrat še družbeno nepremično premoženje, sploh vključila v lastninjenje. Tožena stranka tako ni izkazala nobenega od pogojev, ki so potrebni za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, da sporne nepremičnine niso bile predmet otvoritvene bilance v okviru lastninskega preoblikovanja tožene stranke in ob pravilni uporabi materialnega prava bi prvostopno sodišče vsekakor moralo zahtevek tožene stranke v celoti zavrniti tako primarnega kot tudi podrednega. Nerazumljivo in seveda neutemeljeno je navajanje tožene stranke, da je sodišče ocenilo, da so te tri nove parcele postale last tožene stranke, ker so bile olastninjene. Ker torej tožena stranka ni dokazala, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL, zato ne gre v delu točke I izreka sodbe v katerem je sodišče ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, za pomoto. Za nepravilnost gre zlasti pri odločitvi prvostopnega sodišča v tretjem odstavku točke II izreka sodbe in sicer zato, ker za ugoditev takšnemu zahtevku ni nikakršne dejanske in pravne podlage, kot tudi zato, ker je takšna odločitev v nasprotju s predhodno odločitvijo v točki I izreka sodbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba tožeče stranke je v izpodbijanih delih utemeljena, pritožba tožene stranke in tožeče po nasprotni tožbi pa ni utemeljena.

6. Pravilno sicer obe pritožbi opozarjata, da je sodišče prve stopnje v izreku sodne odločbe, Sodbe P 84/2012 z dne 2. 9. 2014 z odločitvijo vsebovano v tretjem in četrtem odstavku ter v prvem odstavku točke I. izreka sodišča prve stopnje, v primerjavi z odločitvijo, vsebovano v tretjem odstavku točke II izreka sodbe, sodišče prve stopnje različno odločilo o istem tožbenem zahtevku, kar bi sicer lahko pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa je mogoče ob pravilni uporabi materialnega prava, ob reševanju pritožbe tožeče stranke s to sodbo s strani sodišča druge stopnje odpraviti očitano pomanjkljivost, na katero nakazujeta obe pritožbi (prvi odstavek 354. člena ZPP), kot bo pojasnjeno kasneje v obrazložitvi te sodbe.

7. Pravilno pritožba tožeče stranke opozarja, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo na dan sojenja dne 2. 9. 2014 spregledalo dejstvo, ki izhaja iz veljavnega zemljiškoknjižnega izpiska, da je v času sojenja na vseh treh parcelah in sicer parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, vse k. o. X, obstajala in bila vknjižena lastninska pravica za tožečo stranko M. in da v trenutku sojenja ni več obstajala pravica uporabe družbene lastnine. Iz tega podatka se tako izkaže, da je tožeča stranka kot imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini izvedla vse potrebne procesno pravne in materialnopravne aktivnosti za pridobitev lastninske pravice, da se je po zaključku lastninskega preoblikovanja družbene lastnine v zasebno lastnino, vknjižila kot lastnica vseh treh nepremičnin, ki so predmet te pravde. Zato je bilo potrebno presojati zahtevek tožeče in tožene stranke v smeri dejstva, da je tožeča stranka v trenutku sojenja že bila vknjižena kot lastnik vseh treh nepremičnin in je zato bila tudi izdelava elaborata o spremembi in razdelitvi parc. št. 899/4 nepotrebna, kot se to izkaže ob reševanju pritožbe tožeče stranke. Na drugi strani pa je iz spisovnega gradiva mogoče ugotoviti, da pa tožena stranka ni opravila vseh materialnopravnih in procesnih dejanj, da bi na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico in se lastninska pravica tako ni vknjižila na stran tožene stranke. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov, tako zgodovinskih kot aktualnih izhaja, da na nepremičninah tožena stranka nikoli ni pridobila pravico uporabe na družbeni lastnini in je vse do pretvorbe te pravice v lastninsko pravico bila imetnica pravice uporabe M., oziroma njena pravna prednica. Lastninsko preoblikovanje družbene lastnine v zasebno lastnino je potekalo v procesu privatizacije družbene lastnine, kar vse so urejali področni zakoni na posameznem nepremičninskem področju. Za konkretni primer pa je odločilno to, ali je tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi utemeljen glede na določbe ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/1997), v povezavi z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/1992, v nadaljevanju ZLPP) in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravni oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/1998, v nadaljevanju ZZLPPO). Sodišče prve stopnje je sicer nezanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka nepremičnine, vpisane pri vložni številki 899/4 delno zajela v tako imenovano otvoritveno bilanco ob uveljavitvi ZLPP. Ostalih dveh parcel in sicer parc. št. 899/1 in 899/2 pa tožena stranka ni zajela v otvoritveno bilanco, ki bi bila lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice na družbeni lastnini. Tožena stranka ni predložila otvoritvene bilance, iz katere bi jasno izhajalo, da so nepremičnine, vpisane v vl. št. 899/4 spadale - bile vključene v otvoritveno bilanco in so nato bile lahko predmet lastninskega preoblikovanja po 3. členu ZLNDL.(1) Ne glede na ugotovitev, da so nepremičnine pri vl. št. 899/4 predstavljale osnovno sredstvo pravnega prednika tožene stranke je mogoče ugotoviti, da v trenutku, ko je pričel veljati ZLNDL, to je na dan začetka veljavnosti in pa do konca veljavnosti tega zakona v letu 2003, tožena stranka skladno z določbo 3. člena ZLNDL ni podala predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki naj bi bile zajete po 4. členu ZLPP v otvoritveno bilanco tega podjetja. Iz spisovnega gradiva in iz trditev tako tožeče in tožene stranke izhaja, da od začetka, do konca veljavnosti ZLNDL, tožena stranka predloga za vknjižbo lastninske pravice na teh nepremičninah ni podala. Pravni temelj za pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe ni 4. člen ZLPP, saj na tej pravni podlagi lastninska pravica ni mogla nastati, pač pa je bilo treba lastninsko razmerje šele urediti. Pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe na podlagi zakona je zato uredil ZLNDL. S tem zakonom se je pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini spremenila v lastninsko pravic pravne osebe. Z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetij pa sporov o obsegu družbenega premoženja in za morebitno naknadno lastninjenje tega premoženja ni več mogoče voditi.(2) Ker je tako nepremičnine, zlasti tiste, ki so bile med sredstvi olastninjenih podjetij dejansko olastninil šele Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, so pravne osebe bile dolžne izvesti postopek lastninjena po tem predpisu. Ta zakon je v 3. členu med drugim določil, da postanejo nepremičnine lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov ter, da se vpis lastninske pravice opravi na predlog oziroma tedaj, kadar je pravica uporabe na nepremičnin v korist pravne osebe ali njenega pravnega prednika vpisana v zemljiški knjigi, celo po uradni dolžnosti.(3) Bistveno je torej, kdo je imel na sporni nepremičnini pravico uporabe v času veljavnosti predmetnega predpisa. Po uradni dolžnosti se je torej lastninska pravica vknjižila le v primeru, če je bila pravica uporabe vpisana v zemljiško knjigo. Ves čas veljavnosti ZLNDL pa, kot to izhaja iz spisovnega gradiva je bila imetnica pravica uporabe M., tožena stranka pa niti ni dokazala, da je predmetno nepremičnino parc. št. 899/4 zajela v otvoritveno bilanco in da je zanjo izdala delnice ter ni dokazala, da je v času veljavnosti ZLNDL podala predlog za lastninjenje te nepremičnine in se tako izkaže, da tožena stranka pravno formalno ni izpeljala procesno pravnih dejanj, ki jih je bila po zakonih, ki so spremenili družbeno lastnino v zasebno lastnino dolžna speljati, da bi pridobila lastninsko pravico. Šele z vključitvijo parc. št. 899/4 v otvoritveno bilanco bi tožena stranka pridobila pravico do uporabe na tem družbenem sredstvu, saj te pravice nikoli ni imela vknjižene v zemljiški knjigi, nato pa bi morala še izpeljati postopek lastninjena po ZLNDL. Glede parc. št. 899/1 in 899/2 pa iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da te nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco tožene stranke in se tako njihova vrednost ni mogla izraziti v vrednosti družbenega kapitala pravne prednice tožene stranke, ki se je lastninsko preoblikovala. Samo sredstva, ki so bila zajeta v otvoritveno bilanco so se lahko odrazila v družbenem kapitalu družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Z zaključkom lastninskega preoblikovanja pravnega prednika tožene stranke pa spor o vsebini otvoritvene bilance in morebitno naknadno lastninjene na podlagi teh sredstev izdanega kapitala za katerega tožena stranka ni niti izkazala, da ga je izdala, ni več mogoč. Zato tudi s sedaj vloženim tožbenih zahtevkom po nasprotni tožbi za ugotovitev lastninske pravice tožena stranka, glede na to, da pravno procesno ni sodelovala v lastninskem preoblikovanju svojega podjetja in v lastninjenju podjetij v družbeni lastnini, ne more v postopku, po prenehanju veljavnosti ZLNDL pridobiti lastninsko pravico na podlagi uporabe tega pravnega predpisa. Tožena stranka tako ni podala predloga po 3. členu ZLNDL, saj v času veljavnosti ZLNDL iz leta 1997 ni bila imetnica pravice uporabe na družbeni lastnini in tudi ni podala predloga po tem členu, katerega bi sicer lahko temeljila na svoji otvoritveni bilanci, v katero bi zajela vse tri sporne nepremičnine.(4) Zgolj podatek o tem, da je tožena stranka imela objekte vodene v svoji bilanci osnovnih sredstev ne omogoča zaključka, da jih je vnesla tudi v otvoritveno bilanco.(5) Ker tako za parc. št. 899/4, k. o. X. in tudi za ostali dve nepremičnini, tožena stranka v postopku privatizacije po ZLNDL ni podala ustreznega predloga za vpis lastninske pravice na teh nepremičninah, takšen predlog pa je z veljavnostjo od 25. 11. 2013 podala tožeča stranka, se tako izkaže, da tožena stranka ni mogla pridobiti lastninske pravice v procesu lastninskega preoblikovanja, sporne nepremičnine pa tudi ni izločila iz otvoritvene bilance, da bi jih lahko olastninila kasneje po Zakonu o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe in ker torej ni šlo za skrito premoženje, ker je vse postopke za lastninjenje teh nepremičnin izvedla tožeča stranka, se tako izkaže, da odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je v izreku in obrazložitvi sodbe ugotovilo (tretji odstavek točke II. izreka sodbe sodišča prve stopnje), da tožena stranka, to je V. d. o. o. - v stečaju za lastninjenje tistega dela parc. št. 899/4, k. o. X, ki v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru na podlagi sodnih postopkov geodeta M. M. označena z rezerviranimi parcelami 898/5, 898/6 in 898/7, k. o. X, nima materialnopravne podlage. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in v tem delu zavrnilo še preostali primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev lastninske pravice na novo nastalih parcelnih številkah, nastalih iz parc. št. 899/4, k. o. X. Primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi glede parc. št. 899/1 in 899/2, k. o. X pa je sodišče prve stopnje pravnomočno že zavrnilo.

8. Ugoditi pa je potrebno pritožbi tožeče stranke glede primarnega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da je tožena stranka V. d. o. o. - v stečaju, dolžna z nepremičnin parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, vse k. o. X ter iz objektov cvetličarne pri pokopališču na M. stoječih na parc. št. 899/4, odstraniti premične stvari ter navedene nepremičnine oseb in predmetov prazne izročiti v posest tožeči stranki M., v 15 dneh pod izvršbo, kajti iz veljavnih zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je na dan sojenja tožeča stranka lastnica, torej ima lastninsko pravico na vseh teh nepremičninah. Zato je tudi pribava geodetskega mnenja tekom postopka na prvi stopnji bila brezpredmetna, kot na to pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Sodišče druge stopnje pa zato ni moglo ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da se ugotovi, da je tožeča stranka M., lastnik nepremičnin parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4, k. o. X, saj iz aktualnih zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je tožeča stranka že lastnica teh nepremičnin, s tem tudi stavbe 579, 580 in 581 (načelo super ficius solo cedit), stoječih na parc. št. 899/4, k. o. X. S takšno odločitvijo pa je tudi sanirana s strani sodišča prve stopnje storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je o istih nepremičninah dvakrat odločilo drugače. Potrebno je bilo tudi zavrniti podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je se ugotovi, da je tožeča stranka lastnica stavbe 1, k. o. X, stoječe na parc. št. 899/4 ter objektov 2 in 3, stoječih na parc. št. 899/6 in 899/7, k. o. X., saj takšna parcelacija, ki se še ni poočitila v zemljiški knjigi, zato v tem pravdnem postopku, kjer je pomembno zemljiško stanje ob času razsoje in takšna razdelitev te parcele, pravno ni potrebna in pomembna.

9. Ker se tako izkaže, da tožena stranka in tožeča po nasprotni tožbi ni pridobila lastninske pravice na pravno veljaven način, kot je opisano in obrazloženo s strani sodišča druge stopnje, tako ni mogla pridobiti lastninske pravice na novo nastalih parcelah, ki so nastale iz parcelne številke 899/4, k. o. X. in je bilo potrebno ob reševanju pritožbe tožeče stranke, pritožbi le-tej ugoditi in zavrniti podredni zahtevek tožeče stranke v delu, katerega ni zavrnilo že sodišče prve stopnje (tretji odstavek točke III. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

10. V nadaljevanju pa je potrebno odgovoriti še na skope pritožbene navedbe tožeče stranke po nasprotni tožbi, to je V. d. o. o. - v stečaju v delu, ko v pritožbi navaja, da se tožena stranka ne more strinjati z zaključki sodišča iz obrazložitve in sicer, da v procesu lastninjenja ali s priposestvovanjem za katerega je v vsakem primeru pretekla priposestvovalna doba deset let, tudi če se šteje, da je začela teči šele leta 1997 in ne že leta 1991, s sprejemom nove Ustave RS, da tožena stranka ni postala lastnica nepremičnin, ki so predmet tega postopka, še posebej glede novih parcel 899/5, 899/6 in 899/7, vse k. o. X Sodišče prve stopnje naj bi namreč ocenilo, da so te tri nove parcele postale last toženke, ker so bile tudi olastninjene, ostali deli zemljišč pa niso bili. Reševanje problematike lastninjena zemljišč z institutom priposestvovanja bi pomenilo obid predpisov o lastninjenju zemljišč. Priposestvovanje je namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravno poslovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem, ko bi v primerih, kot je obravnavani, s priposestvovanjem odpravili napako, da v postopku lastninskega preoblikovanja, sporna zemljišča niso bila vključena v otvoritveno bilanco.(6) Do ukinitve družbene lastnine je prišlo postopoma, z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja na podlagi enega od Zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, je že načelno izključeno.(7) Postopek lastninskega preoblikovanja vseh treh spornih nepremičnin se je očitno končal šele z dnevom vpisa lastninske pravice na tožečo stranko M. z dnem učinkovanja 25. 9. 2013.(8) Ker je bilo tako priposestvovanje pojmovno izključeno, se tožena stranka po nasprotni tožbi ne more sklicevati na potek 10-letne priposestvovalne dobe, ne da bi pri tem zatrjevala tudi, da je bila v opravičljivi zmoti, ker ni vedela, da je na spornih nepremičninah vseskozi bila vknjižena imetnica pravice uporabe Občine …, sedaj M. 10. Glede na navedeno zato sodišče druge stopnje, ob uporabi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, zadeve sodišča prve stopnje ni razveljavilo in je ni vrnilo v novo sojenje, saj je kršitev postopka, to je neskladje med izrekom sodbe sodišča prve stopnje odpravilo s to sodbo sodišča druge stopnje. Ob uporabi določbe člena 353 ZPP in ob uporabi določbe pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, pa je sodišče druge stopnje delno pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo delu primarnega zahtevka tožeče stranke, kot to izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, preostali del primarnega in celotni podredni tožbeni zahtevek je sodišče druge stopnje zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi oziroma v delu, kjer je sodišče prve stopnje že zavrnilo primarni toženi zahtevek, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve in druge stopnje o odstranitvi premičnih stvari ter o izročitvi nepremičnin parc. št. 899/1, 899/2 in 899/4 predmetov prostih oseb in izročitvi v posest tožeči stranki M. temelji na določbi prvega odstavka 98. in prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), pri čemer je ugotovljena materialno pravno predpostavka za njihovo uporabo in sicer obstoj lastninske pravice na teh nepremičninah v korist tožeče stranke.

11. Ker je tožeča stranka s tožbenih zahtevkom glede izročitve nepremičnin uspela, prav tako je z zemljiškoknjižnim izpiskom izkazala, da je postala lastnica vseh treh nepremičnin, se tako izkaže, da je tožeča stranka v tem pravdnem postopku na prvi stopnji v pretežni meri uspela s svojim tožbenim zahtevkom, zato ji je tožena stranka, po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v točki 44 obrazložitve izreka o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, ugotovilo, da znašajo vsi pravdni stroški tožeče stranke skupaj 5.641,33 EUR in te pravdne stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II izreka sodbe sodišča druge stopnje.

12. Ker je tožeča stranka uspela s svojo pritožbo in je utemeljeno vložila tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki pripadajo tožeči stranki po Odvetniški tarifi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožeči stranki pripadajo pritožbeni stroški za pritožbo po tar. št. 3210 in za odgovor na pritožbo tožene stranke 2 x po 1.667,20 EUR ter za materialne stroške 2 x po 20,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 4.116,76 EUR. Te pritožbene stroške je tožena stranka dolžna tožeči povrniti na način, kot je to določeno v izreku o pravdnih stroških nastalih na drugi stopnji, ki jih vsebuje točka III izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Obe zaslišani priči sta nezanesljivo navajali le to, da naj bi stanovanjske zgradbe bile navedene v predlogu za lastninsko preoblikovanje takratnega podjetja V., medtem ko tožena stranka ni predložila otvoritvene bilance, kot listinski dokaz, da so ta stavbna zemljišča dejansko bila zajeta v procesu lastninskega preoblikovanja tožene stranke in da je tudi zanje tožena stranka izdala v postopku lastninskega preoblikovanja podjetjih delnice, na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena ZLPP). Pri tem pritožba tožeče stranke pravilno opozarja, da le-te nepremičnine niso bile mogle biti zajete v otvoritveni bilanci, ker je na teh nepremičninah bila vknjižena pravica uporabe na tožečo stranko, to je Občino … .

Op. št. (2): ZLNDL s spremembami je veljal od 20. 7. 1997 do 1. 1. 2003. Op. št. (3): Tako Sodba VS RS II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007. Op. št. (4): Primerjaj Sklep VS RS II Ips 855/2008 z dne 9. 6. 2011 in Sodbo VS LJ II Cp 2269/2012 z dne 5. 9 2012. Op. št. (5): V spisu se nahaja podatek pod list. št. B 17, da je v letu 1992, torej še pred veljavnostjo ZLPPL vključila v obračun revalorizacije osnovnih sredstev za leto 1992 prodajni paviljon Č. in gospodarsko poslopje, vendar pa v nadaljevanju to ni dovolj, da bi tožena stranka dokazala, da je to gospodarsko poslopje in paviljon vključila tudi v svojo otvoritveno bilanco v postopku lastninjena podjetja v družbeni lasti in, da bi zanje izdala ustrezno število delnic.

Op. št. (6): Tako sodba VS RS II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013. Op. št. (7): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012. Op. št. (8): Glej veljavni ZK izpiske z dne 27. 7. 2015.