Jedro

Temelj za plačevanje preživnine je prenehal s pravnomočno izpodbitim očetovstvom tožnika. Tožnikova terjatev je nastala šele s tem trenutkom in takrat tudi v celoti zapadla, zato pred tem zastaranje ni moglo začeti teči. Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. To ni bilo šele v trenutku, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je otrokov biološki oče toženec. Svoj zahtevek bi namreč tožnik lahko vložil tudi zoper nekdanjo ženo, otrokovo mamo, takoj zatem, ko je bilo njegovo očetovstvo izpodbito. Kadar otrok nima očeta (na primer biološki oče ni znan), je otroka dolžna preživljati mati. To dolžnost ji na temelju starševstva nalaga že 54. člen Ustave RS.

Pojem potrebnosti izdatkov se presoja z vidika potreb otroka in zmožnosti biološkega in ne domnevnega očeta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem se nanaša na odločitev glede zahtevanih zneskov za obdobje od 26. 10. 1992 do vključno meseca septembra 2011 ter o stroških postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 32.370,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do dneva plačila in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati pravdne stroške v višini 1.674,45 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožnika za obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe zastaral. Sodišče je spregledalo določbo prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, to pa je v konkretnem primeru šele z nastopom pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 70/2013 z dne 6. 1. 2014, s katero je bil toženec ugotovljen za biološkega očeta A. A. V tem primeru do vložitve tožbe petletni zastaralni rok ni potekel, terjatev za povračilo izdatkov, ki jih je imel tožnik pred 11. 9. 2009 s preživljanjem A. A., ni zastarala. Poudarja, da zastaralni rok ni mogel začeti teči prej, kot je terjatev tožnika sploh nastala, nastala pa je lahko šele, ko je bilo s sodbo pravnomočno izpodbito očetovstvo tožnika, kar je bilo marca 2012. Dotlej je bil na podlagi zakona zavezan za plačevanje preživnine tožnik, šele s pravnomočnostjo omenjene sodbe pa je odpadla pravna podlaga za tožnikovo obveznost. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo preživnine za obdobje med 11. 9. 2009 in 7. 3. 2012 zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je od julija 2009 do septembra 2011 preživnino v višini 90,00 EUR mesečno nakazoval A. A. materi, kasneje je denarne zneske v isti višini plačeval A. A. do marca 2012, o čemer bi se sodišče lahko prepričalo, če bi izvedlo dokaz zaslišanjem A. A., kot je tožnik to predlagal. Stališče izpodbijane sodbe, da višina povračilnega zahtevka na mesečni ravni ne more biti višja od dejanske denarne preživninske obveznosti, kot izhaja iz pravnomočnih izvršilnih naslovov, je zmotno. Zneski denarne preživnine namreč niso bili edini potrebni izdatki za njegovo preživljanje. Sodišče pri razsojanju o višini denarne preživnine, ki jo je dolžan plačati starš, pri katerem otrok ne živi stalno, vedno upošteva tudi okoliščino, da ima tak starš z otrokom tudi stike in da prispeva k njegovemu preživljanju z dajatvami in storitvami za otroka v času stikov. Tudi ti prispevki so potrebni za preživljanje otroka in so bili upoštevani pri dogovoru o višini preživnine s sodno poravnavo. Opozarja na to, da je že v tožbi izrecno trdil, da je k preživljanju A. A. prispeval tudi z manjšimi denarnimi prispevki, ki jih je dal A. A., ko je bil na stikih pri njem, z nudenjem prehrane in pijače ter plačilom režijskih stroškov, ki so bili višji zaradi bivanja sina pri njem, s prevoznimi stroški in z delom, ko je zanj opravljal prevoze in trošil bencin. Že v tožbi je trdil, da je v denarju za A. A. je v denarju prispeval najmanj 120,00 EUR, z delom in uslugami pa še najmanj v povprečju 30,00 EUR mesečno. V dokaz svojih trditev je tožnik sodišču ponudil veliko dokazov, med njimi tudi z zaslišanjem velikega števila prič, ki poznajo družinske razmere pri tožniku in B. B. in jim je znano, kaj vse je tožnik nudil A. A. Meni, da je sodišče zato neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič. Ne strinja se z zaključkom izpodbijane sodbe o nekonkretiziranosti dokaznih predlogov tožnika za pribavo in vpogled listin iz pravdnih spisov, zlasti sodb in zapisnikov o obravnavah z izpovedbami pravdnih strank, B. B. in A. A. Z vpogledom navedenih listin bi se sodišče lahko prepričalo, kakšne so bile dejanske potrebe A. A. in preživninske zmožnosti tožnika in B. B. Sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov, s čimer mu je bilo onemogočeno dokazovanje relevantnih dejstev, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, tudi v delu zahtevka za obdobje od julija 2009 do septembra 2011. 3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdi tožnik kot domnevni oče zahteva od biološkega očeta povrnitev izdatkov, ki jih je imel zaradi preživljanja A. A., ki je bil rojen v zakonski zvezi med njim in B. B., in sicer za obdobje od njegovega rojstva ... 10. 1992 do 7. 3. 2012 (232 mesecev), ko je bilo s sodbo pravnomočno izpodbito njegovo očetovstvo in je odpadla njegova zakonska obveznost preživljanja (domnevnega) otroka. Izdatke je ocenil na 150,00 EUR mesečno, kar znaša skupno 34.800,00 EUR, zmanjšano za znesek 2.430,00 EUR, kolikor mu je toženec že plačal (za obdobje od julija 2009 do septembra 2011 po 90,00 EUR). Tožnik vtožuje še razliko v višini 32.370,00 EUR.

6. Tožnikov zahtevek ima podlago v 133. členu ZZZDR. Skladno z njim sme tisti, ki je imel izdatke s preživljanjem kakšne osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, da je tak zahtevek po naravi svojevrsten verzijski zahtevek, zato zanj velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), vendar zmotno zavrnilo tisti del zahtevka, ki se nanaša na obdobje več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Ob tem se je sodišče sklicevalo na zadevo VS RS II Ips 103/2007 z dne 12. 4. 2007, ki se od obravnavanega primera razlikuje. Materialnopravna podlaga je resda v obeh zadevah ista, toda prvo sodišče je spregledalo, da zadevi nista primerljivi. Razlikovalna okoliščina med njima ta, da je v navedeni zadevi VS RS mama tožila očeta otroka, ki je otroka priznal, ker je namesto njega krila nanj odpadajoče izdatke za preživljanje skupnega otroka. Vsakič, ko jih je tožnica založila namesto toženca, je njena terjatev zapadla, vsako posamezno terjatev pa bi lahko zahtevala takoj in še v nadaljnjih petih letih od njene zapadlosti. Zastaralni rok se je tudi v tem primeru štel za naprej, dejstvo, da se je odštelo pet let nazaj, pa je zgolj način, s katerim se zajame vse nezastarane terjatve do vložitve tožbe.

7. Okoliščine v konkretnem primeru so v bistvenem drugačne, saj je temelj za plačevanje preživnine za A. A. prenehal s pravnomočno izpodbitim očetovstvom tožnika (sodba IV P 361/2011 z dne 7. 3. 2012). Njegova terjatev je nastala šele s tem trenutkom in takrat tudi v celoti zapadla, zato pred tem zastaranje ni moglo začeti teči. V zvezi s tem je na mestu pritožnikovo sklicevanje na prvi odstavek 336. člena OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa to ni bilo šele v trenutku, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je A. A. biološki oče toženec (sodba IV P 70/2013 z dne 6. 1. 2014), za kar si prizadeva pritožnik.(1) Svoj zahtevek bi namreč lahko vložil tudi zoper nekdanjo ženo, A. A. mamo, takoj zatem, ko je bilo njegovo očetovstvo izpodbito.(2) Kadar otrok nima očeta (na primer biološki oče ni znan), je otroka dolžna preživljati mati. To dolžnost ji na temelju starševstva nalaga že 54. člen Ustave RS.(3) Ne glede na vse, v danem primeru petletni zastaralni rok v nobenem primeru do vložitve tožbe ni potekel, zato je odločitev prvega sodišča, da je tožbeni zahtevek v večjem delu zastaran, zmotna.

8. Tožnik, ki uveljavlja zahtevek, mora dokazati, da je imel izdatke s preživljanjem osebe, ki je ni bil dolžan preživljati, in da so bili ti izdatki potrebni.(4) Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine.(5) Skladno z utrjenim stališčem sodne prakse se pojem potrebnosti izdatkov presoja z vidika potreb otroka in zmožnosti biološkega in ne domnevnega očeta.(6) To pomeni, da domnevni oče lahko zahteva povrnitev potrebnih izdatkov od biološkega očeta le v višini, kolikor bi znašala preživninska obveznost slednjega oziroma manj, če je domnevni oče plačeval nižje zneske. Pač pa ni upravičen zahtevati višjega zneska od tistega, ki bi ga bil dolžan plačati biološki oče, četudi bi prvi dejansko imel večje izdatke s preživljanjem otroka.

9. Kot že pojasnjeno, je predpogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka v tej zadevi, da so tožniku izdatki dejansko nastali. Na njem je trditveno in dokazno breme glede tega dejstva. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev izdatkov, ki naj bi jih tožnik imel v obdobju med oktobrom 2011 in 29. 3. 2012. Strinjati se je s zaključkom prvega sodišča, da za to obdobje tožnik ni izkazal dejanskih izdatkov, zato je treba pritožbo v tem delu zavrniti. Dejstvo, ki ga izpostavlja v pritožbi, da je spornem obdobju plačeval denarne zneske v isti višini A. A. in ne več njegovi materi, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

10. Glede pritožbenega očitka o podani bistveni kršitvi določb postopka ob koncu pritožbe velja pojasniti, da strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje pravno odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku dobilo možnost, da se bo vnovič izreklo o potrebnosti izvedbe predlaganih dokazov.

11. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo za vtoževane zneske potrebnih izdatkov, ki jih je tožnik imel s preživljanjem domnevnega sina, in sicer za obdobje od njegovega rojstva do vključno meseca septembra 2011, kar je narekovalo tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v preostalem delu I. točke izreka sodbe ‒ glede plačila potrebnih izdatkov, vtoževanih za obdobje od oktobra 2011 do 29. 3. 2012, potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je zahtevek za zneske potrebnih izdatkov, ki izvirajo iz obdobja, starejšega od petih let, šteto od vložitve tožbe nazaj, zastaran, je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku naj prvo sodišče dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in ugotovi pravno odločilna dejstva, da bo lahko odločilo o obstoju in višini tožnikove terjatve, pri tem pa upošteva že plačane zneske. Pri tem naj uravnoteži pravnorelevantne okoliščine, kot so takratne potrebe preživninskega upravičenca in preživninske zmožnosti biološkega očeta (toženca).

12. Pritožbeno sodišče je razveljavilo odločitev že iz navedenih razlogov, zato se ni bilo dolžno opredeliti do ostalih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je zaradi delne razveljavitve odločbe, proti kateri je bila pritožba vložena, pridržana za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP). Enako lahko sodišče ravna tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo (četrti odstavek 165. člena ZPP) in tako je ravnalo pritožbeno sodišče tudi v tem primeru.

Op. št. (1): Enako stališče je zavzeto tudi v prispevku Novak, Barbara, Pravni položaj domnevnega očeta, Zbornik znanstvenih razprav, LXV. Letnik, 2005, str. 291. Za drugačen položaj pa je šlo v zadevi VSL sklep II Cp 1308/2000 z dne 23. 8. 2000, v kateri je zastaranje zahtevka mame zoper prej neznanega biološkega očeta začelo teči šele s pravnomočnostjo sodbe o ugotovitvi njegovega očetovstva, saj prej zahtevka ni mogla uveljavljati zoper nikogar.

Op. št. (2): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 215/99 z dne 20. 1. 2000 in VSL I Cp 1488/2009 z dne 17. 6. 2009. Op. št. (3): Novak, Barbara, Družinsko pravo, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 235. Op. št. (4): Prim. sodbo VS RS II Ips 215/99 z dne 20. 1. 2000. Op. št. (5): Prim. sodbo VS RS II Ips 554/2002 z dne 5. 2. 2003 in sklep VSL I Cp 961/2005 z dne 18. 5. 2005. Op. št. (6): Novak, Barbara, Pravni položaj domnevnega očeta, Zbornik znanstvenih razprav, LXV. Letnik, 2005, str. 292.