Jedro

Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 17. 12. 2019 (I. tč. izreka sklepa). S sodbo je odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 11. 2. 2019 in št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 10. 8. 2018 (II. tč. izreka). Tožnici, delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni, je priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti (brez rokovanja z denarjem) in brez vsiljenega tempa in ritma dela, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, t. j. od 1. 5. 2018 dalje (III. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, torej razvrstitev v II. kategorijo od 11. 5. 2016 dalje, priznanje invalidske pokojnine in izdajo odločbe v 30 dneh, je zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 8 dneh povrne 347,70 EUR stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (V. tč. izreka). Presodilo je, da zavrnilni odločbi nista zakoniti, ob poslabšani invalidnosti priznalo novo pravico iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delazmožnosti od 1. 5. 2018 dalje, kar je zahtevala tožnica več ali drugače pa zavrnilo.

2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje oziroma podrejeno predlaga spremembo sodbe ter ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

Ker izpodbijana odločba (verjetno mišljena sodba) nima obrazložitve o zavrnitvi primarnega zahtevka na ugotovitev II. kategorije invalidnosti, eventualno I. ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, je podana bistvena kršitev postopka. Sodišče se je uprlo le na izvedensko mnenje in izpoved izvedencev, ne da bi zaslišalo osebno zdravnico in tožničinega moža, zato dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Je starejša od 50 let s 30 letnim obiskovanjem psihiatra, brez perspektive v ozdravitvi, zato bi sodišče moralo samo narediti zaključke in ne v celoti slediti izvedenskemu mnenju, ki ni dorečeno. Ni obrazložitve, zakaj je zmanjšana delovna zmožnost le do 50 %, zakaj pri psihičnih težavah ne gre za panične in fobične motnje. Izvedenca minimalizirata njene težave. Je ekonomski tehnik, nekaj časa je bila prodajalka in le pod nujno v nekem razdobju čistilka. Izvedenec ne more zatrjevati, da zanjo obstaja zaposlitev čistilke, ne zahtevati, da gre na tako nizko kategorijo zaposlitve in tudi če bi šla, tega dela ni zmožna opravljati. Sodišče bi moralo upoštevati, da mora biti ves čas pod nadzorom druge osebe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sklep o dopuščeni spremembi tožbe (I. tč. izreka) je pravnomočen, pritožba zoper sodbo pa ni utemeljena.

V postopku ni prišlo do zatrjevane kršitve, niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

Predsodni upravni postopek

5. V presoji sta izpodbijani upravni odločbi z dne 11. 2. 2019 in z dne 10. 8. 2018. S slednjo je zavrnjena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je bilo ugotovljeno, da je pri zavarovanki (tožnici) od 11. 5. 2016 in še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi bolezni s pravico do dela prodajalke s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Čeprav je IK I dne 25. 4. 2018 ocenila, da tožnica več ni zmožna za pridobitno delo, je IK II v revizijskem in pritožbenem postopku (dne 2. 8. 2018 oz. 10. 1. 2019) ob izkazani ponavljajoči se depresivni motnji, pri kateri trenutna epizoda ni huda, generalizirani anksiozni motnji in neopredeljeni debelosti ocenila, da je potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na zdravstveno stanje tožnice.

Materialnopravna podlaga za rešitev zadeve

6. Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-2). Po 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 splošnega dela definicije je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti je po prvi alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 mogoče razvrstiti zavarovanca ki ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pa več nima preostale delazmožnosti; v II. kategorijo invalidnosti po drugi alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa zavarovanca, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvršča zavarovanca, ki več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, temveč lahko opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure; oziroma je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %; ali lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela (tretja alineja 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2).

V skladu z 126. členom ZPIZ-2 na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, razen v primerih izgube ali omejitev uživanja (1. odstavek). V kolikor v stanju invalidnosti nastane sprememba, zaradi katere določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Slednje dejansko stanje je zaradi nadaljnjega obstoja preostale delovne zmožnosti iz tretje alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, torej III. kategorije invalidnosti s potrebnimi dodatnimi stvarnimi omejitvami podano tudi v predmetni zadevi. Ni pa izkazana invalidnost I. niti II. kategorije iz prve ali druge alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ter posledično niti pogoji iz 41. člena ZPIZ-2 za vtoževano pravico do invalidske pokojnine.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Za razjasnitev vtoževanega poslabšanja invalidnosti je sodišče v skladu z 243. členom ZPP izvedlo dokaz z izvedenstvom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. (Fakultetna komisija) v sestavi specialista medicine dela prof. dr. C.C. in psihiatrinje prof. dr. D.D..

V pisnem izvedenskem mnenju z dne 13. 9. 2019 (list. 21-33) ter izpovedi izvedencev na obravnavi dne 17. 12. 2019 je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za izdano sodbo. Prepričljivo je ocenjeno, da gre pri tožnici za nadaljnji obstoj III. kategorije invalidnosti, saj je še naprej zmožna za 4 urno delo dnevno z dodatnimi stvarnimi razbremenitvami, in sicer da gre za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti ter vsiljenega tempa in ritma dela.

Izvedensko mnenje temelji na listinski medicinski dokumentaciji in izvidu osebnega pregleda, ki izkazuje, da v somatskem statusu ni posebnosti. Izvedenski organ je ugotovil, da je tožnica sicer prekomerno prehranjena, vendar dobro pogovorljiva, vsestransko orientirana, v mirovanju evpnoična in kardipulmonalno kompenzirana. Pri pregledu je ustrezno sodelovala, njena pripoved pa se je vračala na nezmožnost biti sama ali sama opravljati določene aktivnosti. V psihičnem statusu je bilo razpoloženje bolj disforično kot simptomatsko depresivno, z znižano motivacijo, poudarjeno pasivizacijo ter invalidizacijo. Tožnica je sicer navajala anksioznost s stiskanjem in dušenjem v prsih kadar ostane sama, vendar brez občutka smrtnega strahu. Ima občutek nezmožnosti in nebogljenosti, avtoagresivnost je zanikala, inteligentnost pa imponirala na spodnji meji povprečja. Ugotovljena je ponavljajoča se depresivna motnja, ki je v remisiji.

Po oceni izvedenskega organa do 10. 1. 20193 pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za pridobitno delo. Zmožna je za delo trgovke, na katerem je nazadnje delala, in za vsa dela, ki ustrezajo njeni telesni in duševni zmožnosti, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo in delovne izkušnje, torej tudi delo čistilke. Anamnestični podatki in izvidi ne govorijo o panični motnji, ki ob smrtnem strahu traja nekaj minut, niti fobični motnji. Glede izčrpane možnosti zdravljenja izvedenca posebej izpostavljata, da pri tožnici niti stacionarno zdravljenje ne bi privedlo do bistvene spremembe, da zdravljenje ne bo nikoli zaključeno in bo ob anksizno depresivni motnji doživlenjsko.

8. Pritožničine navedbe, da dokazna ocena nebi smela temeljiti le na izvedenskem mnenju, temveč tudi njeni izpoved ter zaslišanju partnerja in lečeče zdravnice, kar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo (5. tč. obrazložitve), ne morejo biti uspešne. Čeprav invalidnost ni le medicinska temveč tudi pravna kategorija, je dokazna ocena v predmetni zadevi sprejeta v skladu z metodološkimi principi iz 8. člena ZPP. Pri tožnici je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, saj je v krajšem delovnem času 4 ure dnevno še nadalje zmožna za delo z že omenjenimi stvarnimi razbremenitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov. Torej za psihofizično nezahtevno delo, brez rokovanja z denarjem in brez vsiljenega tempa ter ritma dela. Ker je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, paničen strah ali fobije pa nedokazane, pritožničino vztrajanje o potrebnem nadzoru in pomoči drugega, ne more biti uspešno.

Odločitev pritožbenega sodišča

9. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče na podlagi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.

Ob predhodno navedeni razsoji je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti od 11. 5. 2016 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine lahko le zavrnilo, saj ni podano dejansko stanje iz 41. člena v zvezi z drugo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ob zakonitem priznanju pravice iz naslova preostale delovne zmožnosti na temelju III. kategorije invalidnosti ni pogojev za sočasno priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti. Smiselno zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba v tem delu nima obrazložitve, ni podana.

10. Zaradi obrazloženega in ker niti preostala pritožničina izvajanja, od navedb, da delo čistilke ne sodi v njen poklic, da tudi zanj ne bi bila zmožna in nekatera druga, ne pogojujejo drugačne razsoje od izpodbijane, je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje tako v ugoditvenem (II., III. in V. tč. izreka) kot zavrnilnem delu (IV. tč. izreka).

11. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno odločiti, da tožnica krije sama svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Dne 10. 1. 2019 je invalidnost v presodnem pritožbenem postopku ocenjevala IK II. 4 Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami