Jedro

Ker je amortizacija odhodek, ki je predmet davka iz dohodkov iz dejavnosti, okoliščine, da mu davčni organ ni priznal njene revalorizacije, davčni zavezanec lahko uspešno izpodbija v pritožbi oz. tožbi zoper odločbo o davku iz dohodkov iz dejavnosti, ne pa zoper odločbo o odmeri dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bila odmerjena dohodnina v višini 299.819,00 SIT. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ z odločbo z dne 6.8.1993 tožniku odmeril davek od dohodka iz dejavnosti za leto 1992 v višini 249.862,00 SIT. Zoper navedeno odločbo zavezanec (tožnik) ni vložil pritožbe ter je zato odločba dokončna in pravnomočna. S prvostopno odločbo pa je bila zavezancu odmerjena dohodnina za leto 1992. Skladno s 6. členom zakona o dohodnini je bil v osnovo za dohodnino vštet dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti v višini 1.195.457,00 SIT. Ugovor, da tožniku ni bila priznana revalorizacija amortizacije, bi tožnik lahko uveljavljal le v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti oziroma v pritožbi zoper odločbo o odmeri navedenega davka, vendar tožnik te možnosti v zakonskem roku ni izkoristil. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo in navaja, da se zoper odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti z dne 6.8.1993 res ni pritožil, vendar bi mu moral davčni organ po uradni dolžnosti priznati revalorizacijo amortizacije. Na odločbo z dne 6.8.1993 se ni pritožil, ker je zamudil rok, saj se je preselil, pošta pa je še vedno prihajala na stari naslov. Meni, da je s tem, da se je pravočasno pritožil zoper odločbo o odmeri dohodnine, izpolnil svojo dolžnost, saj je davek iz dejavnosti določen v zakonu o dohodnini. Davek iz dejavnosti je podvrsta dohodnine, ki pa za zavezanca ni končna obveznost, ampak le informacija o doseženem dobičku. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tako, kot že pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, bi tožnik lahko uspešno ugovarjal, da mu davčni organ ni priznal revalorizacije amortizacije v pritožbi oziroma tožbi zoper odločbo, s katero mu je bil odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti, saj je to predmet navedene odločbe, za katero pa ni sporno, da je že dokončna oziroma pravnomočna. Drži sicer trditev tožnika, da je dohodek iz dejavnosti vir dohodnine, vendar se po 3. členu zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 48/90 in 34/91-I) ta vir med letom obdavčuje z davkom, določenim s tem zakonom. Zavezanec davka iz dejavnosti je zato dolžan vložiti davčno napoved za preteklo leto do 28. februarja, za dohodnino pa do 31. marca (78. člen). Davčni organ pa odmeri vsak davek posebej z odločbo, in sicer tako davek od dohodkov iz dejavnosti kot tudi davek iz dohodnine. Ker je amortizacija odhodek, ki je predmet davka iz dohodkov iz dejavnosti, tožnik pa se zoper odločbo, s katero mu je bil odmerjen ta davek, ni pritožil in je ta odločba že pravnomočna, njegova trditev v tem postopku, da mu davčni organ ni pravilno obračunal revalorizacije amortizacije, ne more vplivati na odločitev v tej stvari, torej o odmeri dohodnine.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).