Jedro

Četudi je tožnica na delu pri toženi stranki utrpela sporno poklicno bolezen, v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnica namreč ni opravljala nevarnega dela oz. dela v nevarnih okoliščinah, temveč je do alergijske reakcije v obliki ekcema prišlo zaradi njene preobčutljivosti na posamezne materiale iz delovnega okolja, ki po svoji naravi niso pomenili povečane nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.

Sodišče prve stopnje je s postavitvijo izvedenke za medicino dela ugotavljalo obstoj in vzrok bolezenskih stanj kardiološke, psihiatrične, pulmološke in gastroenterološke narave, ki jih je tožnica zatrjevala kot posledico vplivov iz delovnega okolja tožene stranke, čeprav je izvedenka za medicino dela specializirana predvsem za oceno delavčeve delazmožnosti za konkretno delovno mesto. Pritožba pravilno navaja, da bi bili za podajo strokovnega mnenja o obstoju teh bolezenskih stanj in vzrokih zanje primernejši bodisi zdravniki, ki so tožnico zaradi zatrjevanih težav obravnavali v relevantnem obdobju, bodisi izvedenci medicinske stroke ustreznih medicinskih področij. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožničine dokazne predloge v tej smeri, je vsaj preuranjeno zaključilo, da ni dovolj dokazov o tem, da bi zatrjevana bolezenska stanja povzročili vplivi iz sfere tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 42.000,00 EUR (20.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 20.000,00 EUR iz naslova trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti ter 2.000,00 EUR iz naslova strahu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati 3.512,19 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sklicevanjem na določbo 8. člena ZPP sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge za postavitev izvedenca za varstvo pri delu in zaslišanje njenih lečečih zdravnikov in specialistov. Predlog za zaslišanje zdravnikov A.A., B.B., C.C. in D.D. je predlaga tudi v dokaz navedb o obstoju bolezni in vzrokih zanje, ne le glede višine škode. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica poleg težav s kožo zatrjevala še vrsto drugih zdravstvenih težav. Postavljeni izvedenki sta le ugibali, kakšna je bila temperatura ob peči za sublimacijo, čeprav sta ugotovili, da vročina lahko povzroči poslabšanje dermatoloških težav. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da sta izvedenki s področja medicine dela in dermatologije najbolj kompetentni za ugotavljanje vseh odločilnih dejstev v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje bi le s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu lahko ugotovilo, ali je tožena stranka tožnici zagotovila varno in ustrezno delovno okolje in kako so morebitne opustitve obveznosti v zvezi s tem vplivale na tožničino zdravje. Izvedenec bi lahko opravil meritve mikroklime in kemijske škodljivosti v delovnih prostorih ter ugotovil, kakšno zaščitno opremo bi morala tožnica uporabljati pri delu. Sodišče prve stopnje presoje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, ni zadostno obrazložilo. Nasprotuje tudi presoji, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožena stranka ni ustrezno ocenila tveganj, katerim je bila tožnica izpostavljena, tožnici ni zagotovila ustrezne osebne varovalne opreme, niti ni zahtevala dosledne uporabe te opreme. Naloge varnosti pri delu je prepustila družbi, ki ni imela zahtevane akreditacije. Ustreznost delovnega okolja je preverjala med dopusti, ko razmere niso odražale realnega dejanskega stanja. Napotnico za preventivni zdravstveni pregled je izpolnila pomanjkljivo. Ker si pooblaščeni zdravnik delovnega mesta ni ogledal, je bil njegov zaključek o tožničini delazmožnosti v letu 2010 preuranjen. Pri inšpekcijskem nadzoru v letu 2014 je bilo ugotovljeno, da iz varnostnih listov niso bili razvidni vsi varnostno tehnični podatki, potrebni za ocenjevanje tveganja zaradi prisotnosti kemičnih snovi na delovnem mestu ter da iz izdelane ocene tveganj ni bilo razvidno, katere snovi so bile zajete v ocenjevanje in kateri vidiki so se pri ocenjevanju upoštevali. Varnostni listi za snovi in produkte niso bili ustrezno izpolnjeni. Meritve škodljivih snovi na delovnem mestu niso bile izvedene primerno, saj je tožena stranka izvajala daljše, dvourne meritve in računala povprečno izpostavljenost, namesto da bi izvajala kratkotrajne meritve in ugotavljala dejansko izpostavljenost delavke v trenutku, ko je koncentracija najvišja. Zaradi navedenih pomanjkljivosti tožena stranka ni sprejela ustreznih ukrepov za zagotavljanje varnosti delavcev ter ni pravilno ocenila tveganja za nastanek poklicne bolezni oz. bolezni v zvezi z delom. Ker ji tožena stranka ni zagotovila ustreznih zaščitnih sredstev za delo, je utrpela zdravstvene težave na prebavilih, glavobole, slabosti, omedlevice, slabokrvnost, nespečnost in spremembe na koži. Opozarja na ugotovitev svojega kardiologa z dne 13. 5. 2013, da je delo opravljala v zaprtem prostoru s povišano temperaturo ter da ima opravka s kemikalijami, ki smrdijo. Ker je bila pri njej v neposredni povezavi z dejavniki delovnega okolja potrjena refleksna sinkopa vazodepresornega tipa, je kardiolog predlagal premestitev na drugo delovno mesto. Smrad, dim in slabo prezračevanje sta v izpovedi potrdili tudi priči E.E. in F.F.. Vztraja, da jo je med delom večkrat obšla slabost, da se je tresla, imela suha usta, se potila ter da je večkrat izgubila zavest. V zvezi s tem je sodišču prve stopnje predlagala, naj toženi stranki naloži predložitev dnevnika dela, sodišče prve stopnje pa tega dokaza brez obrazložitve ni izvedlo. Iz teh dnevnikov bi bilo razvidno, da je zavest izgubila tudi med delom, saj se je v takšnem primeru zabeležil predčasen odhod iz službe, ki sicer ni bil dovoljen. Nasprotuje ugotovitvi izvedenke za medicino dela, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati biološkega in ekološkega monitoringa ter da pomanjkljiva ocena tveganja ni vplivala na to, da je tožnica zbolela. Pooblaščeni zdravnik zaradi pomanjkljivo izpolnjene napotnice in nepopolne ocene tveganja ni vedel, kaj bo tožnica delala in katerim nevarnostim bo pri delu izpostavljena. Posledično ni mogel pravilno ugotoviti, ali je bila tožnica za sporno delovno mesto sploh sposobna. Opozarja na zapis v varnostnem listu, da se hlapi in meglice ne smejo vdihavati in da se zato priporoča lokalno ali prostorsko odsesavanje, po ugotovitvi inšpektorice za delo pa je imela tožena stranka nameščeno le prostorsko odsesavanje. Tožena stranka v spornem obdobju ni imela izbranega ustreznega pooblaščenega strokovnjaka za varnost in zdravje pri delu, kot tudi ne ustrezno kvalificiranega izvajalca medicine dela, kar je vplivalo na izdelavo ustrezne ocene tveganja in izvedbo ustreznih preventivnih pregledov. S sklicevanjem na 19. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more odgovarjati za napake izvajalca medicine dela. Nasprotuje presoji sodišča, da pri njej ni šlo za poklicno obolenje. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje dr. C.C., sodišče prve stopnje pa tega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da večina njenih zdravstvenih težav od leta 2010 dalje ni poledica vplivov dejavnikov iz njenega delovnega okolja. Odsotnost zapisa v zdravstvenem kartonu še ne pomeni, da kolaps ni bil povezan z vplivi delovnega okolja. V zvezi s tem opozarja na izpovedi dr. G.G. in prof. dr. H.H. v postopku V Ps 1526/2014, da tožnica ni odgovorna za zapise v zdravstvenem kartonu. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožnica pri delu na voljo vsa potrebna zaščitna sredstva, saj iz izpovedi tožnice ter prič E.E. in F.F. izhaja nasprotno. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da uporaba zaščitnih sredstev ne bi preprečila ali omilila tožničinih zdravstvenih težav. Izvedenka za medicino dela za ugotavljanje vpliva acetona na tožničino zdravstveno stanje ni imela dovolj podatkov. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni pridobilo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista internista gastroenterologa, abdominalnega kirurga, pulmologa, psihiatra in drugih specialistov. Zatrjevanih ravnanj mobinga ni presojalo kot celote. V zvezi s tem je nekritično sledilo le izpovedi direktorice tožene stranke in I.I.. Navaja, da je direktorici tožene stranke 18. 10. 2010 poslala dopis, v katerem jo je opozarjala na nemogoče delovne razmere in mobing. Ker direktorica tožene stranke ni ukrepala v skladu s 24. členom ZVZD-1, je I.I. s trpinčenjem nadaljevala. Njene trditve glede neprimernega odnosa I.I. potrjujejo izpovedi prič E.E., F.F. in J.J.. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da vtoževana škoda ne izvira iz delovnega mesta, saj so bile zdravstvene težave pri tožnici prisotne že v obdobju pred zaposlitvijo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da njena krivdna odgovornost ni podana, saj je ustrezno organizirala delo, tožnici zagotovila ustrezna delovna sredstva ter jo poučila o varnem opravljanju dela. Vztraja, da pri tožnici ne obstoji poklicna bolezen. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pred premestitvijo tožnice na delovno mesto "izdelava alu vhodnih vrat in polnil" ni bila dolžna ugotavljati njene senzibilnosti na delovne materiale. Povišana temperatura v delovnem okolju lahko zgolj posredno vpliva na pojav bolezni, ni pa njen neposredni povzročitelj. Prezračevanje v prostoru, v katerem je tožnica opravljala delo, je bilo ustrezno urejeno. S sklicevanjem na pisno izjavo priče K.K. in izpoved I.I. navaja, da je bila zaščitna oprema predpisana že od nekdaj. Tožnici je ves čas zaposlitve zagotavljala varno delovno okolje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Ker je bila tožnica pogosto v bolniškem staležu, poizvedbe o njenem zdravstvenem stanju ne morejo predstavljati ravnanja šikaniranja. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da so se pripombe I.I. nanašale izključno na delovni proces. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da pritožba sodišču prve stopnje po vsebini utemeljeno očita obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev tožničinega dokaznega predloga, naj toženi stranki naloži predložitev dnevnika dela, ki naj bi ga v spornem obdobju vodila nadrejena delavka I.I.. Ta dokazni predlog je tožnica podala v potrditev navedb, da so se ji zdravstvene težave (predvsem omedlevice) pojavljale tudi med opravljanjem delovnih nalog in ne le izven delovnega okolja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi slabega počutja naj bi namreč v teh primerih predčasno odšla z dela, kar sicer ni bilo dovoljeno, to pa naj bi bilo zabeleženo v dnevniku dela. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve izvedenke za medicino dela dr. L.L., da v tožničini medicinski dokumentaciji ni podatkov o tem, da bi kdaj izgubila zavest tudi na delovnem mestu, zaključilo, da tožničine težave niso bile povezane z dejavniki delovnega okolja, z neobrazloženo zavrnitvijo dokaznega predloga, s katerim je tožnica želela dokazati nasprotno, pa ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožba zoper sodbo je zato utemeljena.

7. Čeprav je treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče z namenom hitrejše razrešitve obravnavanega spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih bistvenih pritožbenih navedb.

8. Tožnica v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v času zaposlitve pri toženi stranki na delovnem mestu "izdelava alu vhodnih vrat in polnil", ter plačilo odškodnine iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "izdelava izolacijskega stekla" na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2008. Stranki sta v letu 2010 sklenili ustno pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu "izdelava alu vhodnih vrat in polnil". Tožnici je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 8. 2016, ki ji jo je tožena stranka podala zato, ker ji ni mogla zagotoviti premestitve na drugo ustrezno delovno mesto skladno z omejitvami iz odločbe o priznanju III. kategorije invalidnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica sicer dela pri toženi stranki zaradi kontinuiranih bolniških odsotnosti ni opravljala že od avgusta 2013 dalje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici ni šlo za poklicno bolezen (kontaktni alergijski dermatitis), ter da v zvezi z zdravstvenimi težavami, s katerimi se je tožnica spopadala v obdobju zaposlitve na delovnem mestu "izdelava alu vhodnih vrat in polnil", ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova mobinga, saj po njegovi presoji tožnica v relevantnem obdobju ni bila trpinčena na delovnem mestu.

10. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Sodišče prve stopnje je glede zahtevka za plačilo iz naslova mobinga pravilno uporabilo četrti odstavek 6.a člena ZDR, v skladu s katerim je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, ter prvi odstavek 45. člena ZDR, po katerem mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred trpinčenjem na delovnem mestu.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke za dermatologijo doc. dr. M.M., dr. med. pravilno ugotovilo, da se je pri tožnici zaradi stika z materiali iz delovnega okolja (dekor folijo, visoko temperaturnim trakom in epoksi smolo) razvil kontaktni alergijski dermatitis. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da v zvezi s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje poklicne bolezni tožnici. Pritožbeno sodišče je namreč v socialnem sporu s sodbo Psp 108/2019 z dne 12. 9. 2019, s katero je potrdilo sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 1526/2014 z dne 10. 12. 2018, pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica v obdobju od 7. 6. 2014 do 13. 1. 2015 začasno odsotna z dela zaradi poklicne bolezni (in ne zaradi bolezni, povezane z delom, kot je zatrjevala tožena stranka). Tožena stranka se v odgovoru na tožbo neutemeljeno sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 820/2016 z dne 22. 1. 2019, s katero je prvostopenjsko sodišče spremenilo 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 19. 4. 2016 o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto tako, da je vzrok nastanka tožničine invalidnosti bolezen. Pritožbeno sodišče je to odločitev s sklepom Psp 103/2013 z dne 12. 9. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje, predvsem zaradi neutemeljene zavrnitve nekaterih tožničinih dokaznih predlogov in zmotne uporabe materialnega prava, ni popolno raziskalo relevantnega dejanskega stanja in posledično preuranjeno zaključilo, da pri tožnici ni šlo za poklicno bolezen profesionalni kontaktni alergijski dermatitis.

12. Četudi je tožnica na delu pri toženi stranki utrpela navedeno poklicno bolezen, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnica namreč ni opravljala nevarnega dela oz. dela v nevarnih okoliščinah, temveč je do alergijske reakcije v obliki ekcema prišlo zaradi njene preobčutljivosti na posamezne materiale iz delovnega okolja, ki po svoji naravi niso pomenili povečane nevarnosti za življenje in zdravje ljudi. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 26/2010 z dne 13. 9. 2011, saj je bilo dejansko stanje v tej zadevi v bistvenem podobno obravnavanemu, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

13. Pritožba utemeljeno navaja, da je za podajo strokovnih odgovorov na vprašanja, ali je tožena stranka tožnici v spornem obdobju zagotovila varno in ustrezno delovno okolje v smislu določbe 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11), ali je pravilno ocenila vsa tveganja, katerim je bila tožnica izpostavljena ter ali je sprejela vse ustrezne ukrepe za zagotavljanje njene varnosti pri stiku s snovmi, na katere je imela tožnica alergijski odziv, najbolj primeren izvedenec s področja varstva pri delu. Ugotovitve v zvezi s tem so ključnega pomena za presojo, ali je tožena stranka glede zatrjevane škode (to je v zvezi z izbruhom ali poslabšanjem tožničinih zdravstvenih težav) ravnala protipravno, sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da je za to področje najbolj kompetentna izvedenka s področja medicine dela, tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca za varstvo pri delu neutemeljeno zavrnilo.

14. Ni mogoče pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da sta za ugotavljanje vzrokov vseh tožničinih zdravstvenih težav v relevantnem obdobju (poleg dermatoloških težav je tožnica zatrjevala depresivno razpoloženje, anksioznost, nespečnost, izgorelost, draženje oči, glavobol, bolečine v nosu in grlu, draženje prebavnega trakta, omedlevice, slabokrvnost itd.) najbolj primerni izvedenki s področja medicine dela in dermatologije. Sodišče prve stopnje je s postavitvijo izvedenke za medicino dela ugotavljalo obstoj in vzrok bolezenskih stanj kardiološke, psihiatrične, pulmološke in gastroenterološke narave, ki jih je tožnica zatrjevala kot posledico vplivov iz delovnega okolja tožene stranke, čeprav je izvedenka za medicino dela specializirana predvsem za oceno delavčeve delazmožnosti za konkretno delovno mesto. Pritožba pravilno navaja, da bi bili za podajo strokovnega mnenja o obstoju teh bolezenskih stanj in vzrokih zanje primernejši bodisi zdravniki, ki so tožnico zaradi zatrjevanih težav obravnavali v relevantnem obdobju, bodisi izvedenci medicinske stroke ustreznih medicinskih področij. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožničine dokazne predloge v tej smeri, je vsaj preuranjeno zaključilo, da ni dovolj dokazov o tem, da bi zatrjevana bolezenska stanja povzročili vplivi iz sfere tožene stranke. Poleg tega je presojo, da vzrok za tožničine težave ni izhajal iz delovnega okolja, zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da takšna povezava ni razvidna iz tožničine medicinske dokumentacije. Kot pravilno navaja pritožba, odsotnost tovrstnih zapisov v zdravstveni kartoteki samo po sebi ne dokazuje, da povezave ni bilo.

15. Sodišče prve stopnje je tudi vsaj preuranjeno zaključilo, da pomanjkljiv opis delovnega mesta "izdelava alu vhodnih vrat in polnil" na napotnici za preventivni zdravstveni pregled (na napotnici ni bilo navedeno, da bo tožnica delo opravljala ob sublimacijski peči) ni v vzročni zvezi s poslabšanjem perioralnega dermatitisa in rozacee pri tožnici. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je bila pri tožnici diagnoza perioralni dermatitis postavljena (in zabeležena v njeni medicinski kartoteki) že v letu 2002, povišana temperatura pri delu ob sublimacijski peči pa lahko poslabša posameznikove dermatološke težave. Če bi bil specialist medicine dela, prometa in športa N.N., ki je v letu 2010 opravljal preventivni zdravstveni pregled tožnice, seznanjen s tem, da bo tožnica delo opravljala ob sublimacijski peči, bi bila ob predpostavki, da se je pred izdajo zdravniškega spričevala seznanil s tožničino medicinsko dokumentacijo in posledično njenimi predhodnimi dermatološkimi težavami (kot mu to nalaga drugi odstavek 13. člena Pravilnika o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev - Ur. l. RS, št. 87/02 in nadalj.), ocena tožničine delazmožnosti za sporno delovno mesto morda drugačna. Poleg tega je po ugotovitvi izvedenke za medicino dela, ki jo v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tudi sodišče prve stopnje, obseg preventivnega zdravstvenega pregleda odvisen od vsebine napotnice.

16. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je pri tožnici tudi dejansko prišlo do poslabšanja perioralnega dermatitisa in rozacee zaradi dela v vročem okolju in stika s čistili, ki jih je uporabljala pri delu. Pritožba zato utemeljeno nasprotuje presoji, da ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi vplivi iz delovnega okolja navedeni kožni bolezni poslabšali v večji meri, kot bi se poslabšali, če tožnica dela na spornem delovnem mestu ne bi opravljala. Sodišče prve stopnje je ta zaključek zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da se lahko perioralni dermatitis in rozacea poslabšata "kjerkoli, tudi doma ob kuhanju za štedilnikom". Dejstvo, da bi do poslabšanja omenjenih bolezni potencialno lahko prišlo tudi zaradi vplivov izven delovnega okolja, tožene stranke ne razbremenjuje njene odgovornosti za poslabšanje stanja zaradi pogojev delovnega mesta, če bi bilo ugotovljeno, da je v zvezi z nastankom škode ravnala protipravno.

17. Glede zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je I.I. svoje podrejene ‒ vključno s tožnico ‒ velikokrat popravljala pri delu ter jih opozarjala na napake in delovno disciplino, nato pa upoštevaje dejstvo, da je delovni proces zahteval natančnost pri delu in red, presodilo, da takšnega ravnanja nadrejene delavke ni mogoče opredeliti kot žaljenje ali šikaniranje na delovnem mestu. Pritožba utemeljeno opozarja, da je navedeni zaključek neprepričljiv glede na skladne izpovedi tožnice in prič E.E., F.F. in J.J., da je I.I. ta opozorila pogosto podajala na povsem neprimeren način. Sicer drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost, da delavce opozarja na njihove napake in tako skrbi za nemoten tek delovnega procesa in kvaliteto rezultatov, vendar pri tem ne sme biti očitno negativen ali žaljiv v smislu določbe 6.a člena ZDR-1. Kot pravilno navaja tožnica v pritožbi, je sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem na delovnem mestu upoštevalo predvsem izpovedi direktorice tožene stranke in nadrejene delavke, ki jima je bil mobing očitan, pri tem pa premajhno težo pripisalo nasprotnim dokazom, predvsem v dopisu z dne 18. 10. 2010, s katerim je tožnica direktorico tožene stranke obvestila o "nemogočih delovnih razmerah, katerim je izpostavljena na delovnem mestu".

18. Ker ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede na njeno naravo v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 354. in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tako da se opredeli do tožničinega dokaznega predloga za predložitev dnevnika dela. Z namenom ugotavljanja odločilnih dejstev v zvezi s tem, ali je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega delovnega okolja (predvsem glede ustreznega prezračevanja in zagotovitve potrebnih zaščitnih sredstev), naj postavi izvedenca za varstvo pri delu, kot je to predlagala tožnica. Pri tem naj upošteva, da posebni pogoji dela v zadevah, kot je obravnavana (tj. delo s kemikalijami ob sublimacijski peči, iz katere so, vsaj po zapisu v varnostnem listu sodeč, očitno uhajali hlapi in meglice), ob zahtevani profesionalni skrbnosti od delodajalca zahtevajo, da ne le poskrbi za ustrezen zdravstveni pregled pred pričetkom dela, temveč tudi nadalje spremlja zdravstveno stanje svojih delavcev zaradi pravočasnega ukrepanja ali eventualne premestitve na drugo delovno mesto. Pritožba v zvezi s tem pravilno navaja, da se delodajalec svoje odgovornosti za nastanek škode ne more razbremeniti že z navedbami, da je delavcem naročil uporabo zaščitnih sredstev, temveč mora dosledno uporabo teh sredstev v okviru dolžne skrbnosti tudi nadzorovati in v primeru ugotovljenega nepravilnega ravnanja delavce na to dosledno opozarjati. Glede ostalih zatrjevanih zdravstvenih težav tožnice, z izjemo dermatoloških, naj ponovno presodi utemeljenost tožničinih dokaznih predlogov za zaslišanje področnih specialistov oz. postavitev izvedencev z relevantnih področij medicinske stroke.

19. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.