Jedro

Zagovornik navaja, da ni dokazov za utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, s tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru je bil zoper osumljenega Z.M. odrejen pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od dne 20.11.2004 od 13.30 ure dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora sta se pritožila osumljenec in njegov zagovornik, izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru pa je z uvodoma navedenim sklepom obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnil. Zagovornik osumljenega Z.M. je dne 9.12.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora. V zahtevi je uveljavil kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določbe 1. odstavka 201. člena ZKP. Po vložnikovem mnenju ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec storil kaznivo dejanje, saj pri njem niso našli mamila.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 7.3.2005 predlagal, da se zahteva kot neutemeljena zavrne, ker je utemeljen sum, da je osumljeni M. prenašal heroin, izkazan.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obeh navedenih sklepih sta tako preiskovalna sodnica kot izvenobravnavni senat natančno pojasnila, na katerih zbranih dokazih v predkazenskem postopku gradita utemeljen sum, da je osumljeni Z.M. storil kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 1. in 2. odstavku 196. člena KZ. Osumljenčev zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi, izpodbija dejansko stanje, kot je ugotovljeno v obeh sklepih. Izpodbija torej, da ni dokazov za utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, s tem pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Osumljenčev zagovornik poleg tega v uvodu zahteve uveljavlja tudi kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in iz 1. odstavka 201. člena ZKP, vendar teh kršitev ne pojasni, zato jih tudi ni možno ocenjevati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo.