Jedro

Umik tožbe učinkuje neposredno in takoj in ga od trenutka, ko je izjava o umiku tožbe sprejeta, ni mogoče več preklicati. Glede na to, da se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in da je na naroku za glavno obravnavo izrecno soglašala z umikom tožbe, so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka po 188. členu ZPP.

Po členu 185/1 ZPP je potrebna za spremembo tožbe privolitev tožene stranke, če je bila tožba toženi stranki že vročena, vendar pa lahko sodišče kljub temu, da tožena stranka v spremembo tožbe ne privoli, to spremembo dopusti, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Z institutom spremembe tožbe se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka, ki se odraža tudi v tem, da sodišče lahko na podlagi že zbranega procesnega gradiva, kot tudi na podlagi že izvedenih dokazov odloči o spremenjenem tožbenem zahtevku. V nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka pa je dopustitev spremembe tožbe (kljub nasprotovanju tožene stranke), če prvotni in spremenjeni zahtevek nista povezana, oziroma če bi se zaradi spremembe tožbe nesorazmerno podaljšal dokazni postopek. Prav za takšno okoliščino pa je šlo v konkretnem primeru. Ker je že na podlagi določb ZPP sledil umiku tožbe tožnika, s katerim je soglašala tudi tožena stranka, le še sklep o ustavitvi postopka (čl. 188/3 ZPP) brez izvajanja kakršnegakoli nadaljnjega dokaznega postopka, bi se z dopustitvijo predlagane spremembe tožbe vsekakor nesorazmerno podaljšal dokazni postopek (tožnik je v predlagani spremembi tožbe postavil nove trditve, navajal nova dejstva, predlagal nove dokaze, …). Zato je odločitev sodišče prve stopnje, da predlagane spremembe tožbe ne dopusti, utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zaradi umika tožbe postopek ustavilo. V II. točki izreka spremembe tožbe tožnika ni dopustilo. V III. točki izreka je naložilo tožniku, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 209,00 EUR v 8 dneh od vročitve sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo, smiselno iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, vključno z bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči o njegovem celotnem zahtevku, torej o zahtevku, ki ga je vtoževal po prvotni tožbi in zahtevku, ki ga je postavil na obravnavi 5. 7. 2013. V primeru, da bi pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pa predlaga, da se za sojenje določi drugega sodnika. V pritožbi navaja, da je sodišče obravnavalo zadevo enostransko, v korist tožene stranke, ni upoštevalo zahtev in ugovorov tožnika, kršena mu je bila pravica do pravnega varstva. Stališče Vrhovnega sodišča RS, na katerega se opira izpodbijani sklep, je vzeto iz konteksta. Navaja, da je spremembo sodbe (pravilno tožbe) zahteval (pravilno predlagal) zato, ker je tožena stranka zavrnila možnost sodne poravnave, ker mu je sodnica rekla, da nima več pravnega interesa in da zadeve ne bo obravnavala, ker je sojenje potekalo nerazumno dolgo (vmes se je tožnik upokojil), zato preklic (pravilno razveljavitev) sklepa iz leta 2009 zanj nima nobenih fizičnih učinkov), ker je isto sodišče v tako rekoč identični zadevi (I Pd 394/2010) predlogu tožnikovega sodelavca za spremembo tožbe brez problema ugodilo (pri čemer sodelavca zagovarja ista odvetnica kot tožnika) in ker je sodnica na obravnavi dejala, da spremembo tožbe dovoli samo pod pogojem, da tožnik predhodno odstopi od prve tožbe. V zapisniku o obravnavi ni navedeno, da je bila toženi stranki najprej ponujena ustrezna poravnava v obliki denarnega nadomestila (kot že v sami osnovni tožbi). To pri izdaji spornega sklepa ni bilo upoštevano. V spremembo tožbe ga je prisilila sodnica, ki je skupaj z državno pravobranilko izvedla tudi preslepilni manever, da bi tožnik odstopil od tožbe. Ker je državna pravobranilka zahtevala povrnitev stroškov v nerazumni višini, je tožnikova zagovornica takoj preklicala umik tožbe in zahtevala, da sodišče odloči o prvotni tožbi in na novo postavljenem tožbenem zahtevku. Pogojevanje sodnice za predhodni odstop od tožbe ni bilo zakonito, saj tega ZPP ne predvideva. Tožnikova z ustavo zajamčena pravica do pravnega varstva ne more biti odvisna od števila starih zadev, ki jih mora rešiti sodnica. Tožnik je bil pri toženi stranki premeščen le zato, da je tožena stranka lahko ustvarila pogoje za njene korupcijske posle, ki so državno blagajno stali pol milijona evrov, kar jasno izhaja iz tožnikove tožbe. Sklep VSRS, ki je naveden v izpodbijanem sklepu, ne pride v poštev, saj temelji na drugačnih okoliščinah. Sodnica tožniku ni povedala, da ne bo dovolila spremembe tožbe, saj tožnik v nasprotnem primeru tožbe ne bi nikoli umaknil. Delovno sodišče ni opravilo svojega poslanstva, ki je v odpravi nezakonitosti ravnanj vodilnih ljudi v državni upravi nad ostalimi zaposlenimi, to pa vpliva tudi na razraščanje korupcije.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, pri čemer je v skladu s členom 350/2 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v členu 350/2 ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja le smiselno in brez konkretne obrazložitve), ni storilo. Prav tako ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 188. členom ZPP, 185. členom ZPP oziroma 123. členom ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tožbi vtoževal razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10. 12. 2009 in 3. 2. 2010, s katerima je bil na podlagi 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) oziroma 149. člena ZJU z dnem 20. 12. 2009 premeščen na delovno mesto analitik VII/2 - II, v Urad ..., Sektor ..., Oddelek ..., v Agenciji ... (A1, A3). Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v nadaljevanju pa sta obe stranki vložili v spis še nekaj pripravljalnih vlog. Dne 17. 5. 2013 je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo na dan 5. 7. 2013, vabilo pa je bilo strankam vročeno 23. 5. 2013. Ker poravnalni narok dne 5. 7. 2013 ni bil uspešen, se je postopek nadaljeval s prvim narokom za glavno obravnavo. Na tem naroku je tožnik vložil v spis pripravljalno vlogo, datirano z dnem 4. 7. 2013, iz katere med drugim izhaja, da se je 1. 8. 2012 upokojil, da ga je tožena stranka šikanirala in da namesto prvotnega tožbenega zahtevka zahteva plačilo denarne odškodnine v znesku 8.000,00 EUR za pretrpljene psihične bolečine in nevšečnosti, ki jih je trpel zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo z dne 5. 7. 2013 izhaja, da je tožnik izrecno navedel, da zaradi spremenjenih okoliščin in njegove upokojitve od 1. 8. 2012 spreminja tožbo tako, da namesto prvotnega tožbenega zahtevka, katerega umika, uveljavlja odškodninski zahtevek zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zatrdil je še, da je ena od okoliščin tega trpinčenja tudi nezakonitost prerazporeditve po prvotni tožbi, ob tem pa je v spis vložil tudi zgoraj omenjeno pripravljalno vlogo z dne 4. 7. 2013. Iz tega zapisnika nadalje izhaja, da je tožena stranka nasprotovala spremembi tožbe (podredno je zahtevala rok za opredelitev do navedene pripravljalne vloge tožnika), soglašala je z umikom tožbe in priglasila tudi svoje pravdne stroške, ki naj bi jih povrnil tožnik. Tožnik je na naroku navedel, da v primeru, da tožena stranka zaradi umika tožbe uveljavlja povračilo stroškov, preklicuje umik in predlaga, da sodišče odloči o prvotnem in novem tožbenem zahtevku. Tožena stranka se s preklicem umika ni strinjala. V zapisniku je navedeno tudi, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep, spremembe tožbe ni dopustilo, glavno obravnavo je končalo in sklenilo, da sodna odločba izide pisno. Tožnik je ob koncu naroka podal ugovor, da mu je z odločitvijo sodišča o tem, da se ne dopusti sprememba tožbe, kršena njegova pravica do spremembe tožbe po določilih ZPP.

Ob takšnem toku dogodkov in procesnih ravnanj strank, kot je opisano zgoraj, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno odločilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka izpodbijanega sklepa). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, umik tožbe učinkuje neposredno in takoj in ga od trenutka, ko je izjava o umiku tožbe sprejeta, ni mogoče več preklicati. Glede na to, da se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in da je na naroku za glavno obravnavo izrecno soglašala z umikom tožbe, so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sklepa o ustavitvi postopka po 188. členu ZPP. Svojo odločitev v zvezi z ustavitvijo postopka je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na to obrazložitev le sklicuje.

Glede na zgoraj navedeno so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da je njegova pooblaščenka umik takoj preklicala, z ničemer izkazani in zato najmanj nekorektni pa so tudi pritožbeni očitki tožnika, ki se nanašajo na to, da naj bi ga sodišče prve stopnje prisililo v spremembo tožbe oziroma k umiku tožbe. Dejstvo, da se je tožnik sam odločil za spremembo tožbe, izhaja že iz njegove pripravljalne vloge z dne 4. 7. 2013, v kateri je jasno in nedvoumno zapisano, da tožnik namesto prvotnega tožbenega zahtevka vtožuje od tožene stranke odškodninski zahtevek za izplačilo zneska v višini 8.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da listinski dokazi ne nudijo nikakršne podlage za ugotovitev, da je sodnica sodišča prve stopnje ravnala pristransko, v korist tožene stranke, da je tožnika prisiljevala k umiku tožbe in podobno. Teh trditev namreč tožnik ni z ničemer izkazal. Iz njegovih pritožbenih navedb je sicer razbrati, da zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo ne vsebuje podatkov o vseh dejanjih, ki so bila opravljena na tem naroku. V kolikor bi navedeno držalo, bi lahko tožnik (na naroku je bila prisotna tudi njegova pooblaščenka) na podlagi 124. člena ZPP zoper vsebino zapisnika ugovarjal oziroma zahteval zapis svojih ugovorov na ta zapisnik. Ker iz zapisnika z dne 5. 7. 2013 ne izhaja, da bi tožnik to storil (tožnik je, kot je bilo že ugotovljeno, podal le ugovor kršitve določb ZPP v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe), ker iz tega zapisnika ne izhaja, da bi tožnik oziroma njegova pooblaščenka imela na vsebino zapisnika kakršnekoli pripombe (ob tem, da sta oba zapisnik tudi podpisala), je potrebno zaključiti, da sporni zapisnik odraža resnično in popolno vsebino procesnih dejanj strank na tem naroku. Glede na to, so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene in neosnovane.

Ker je tožnik v skladu s členom 286.b ZPP kršitev določb ZPP v zvezi z nedopustitvijo spremembe tožbe uveljavljal pravočasno, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča tudi glede zakonitosti in pravne pravilnosti odločitve o tem, da se sprememba tožnikove tožbe ne dopusti. Po členu 185/1 ZPP je potrebna za spremembo tožbe privolitev tožene stranke, če je bila tožba toženi stranki že vročena, vendar pa lahko sodišče kljub temu, da tožena stranka v spremembo tožbe ne privoli, to spremembo dopusti, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Z institutom spremembe tožbe se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka, ki se odraža tudi v tem, da sodišče lahko na podlagi že zbranega procesnega gradiva, kot tudi na podlagi že izvedenih dokazov odloči o spremenjenem tožbenem zahtevku. V nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka pa je dopustitev spremembe tožbe (kljub nasprotovanju tožene stranke), če prvotni in spremenjeni zahtevek nista povezana, oziroma če bi se zaradi spremembe tožbe nesorazmerno podaljšal dokazni postopek. Prav za takšno okoliščino pa je šlo v konkretnem primeru, kar je sicer podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker je že na podlagi določb ZPP sledil umiku tožbe tožnika, s katerim je soglašala tudi tožena stranka, le še sklep o ustavitvi postopka (čl. 188/3 ZPP) brez izvajanja kakršnegakoli nadaljnjega dokaznega postopka, bi se z dopustitvijo predlagane spremembe tožbe vsekakor nesorazmerno podaljšal dokazni postopek (tožnik je v predlagani spremembi tožbe postavil nove trditve, navajal nova dejstva, predlagal nove dokaze, …). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da predlagane spremembe tožbe ne dopusti.

V zvezi nedopustitvijo spremembe tožbe je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da mu je bila z odločitvijo sodišča prve stopnje kršena pravica do pravnega varstva. Tožnik bo namreč lahko za zahtevek, v zvezi s katerim je predlagal spremembo tožbe, ki ni bila dopuščena, vložil novo tožbo in uveljavljal pravno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Z odločitvijo sodišča prve stopnje tožniku ni bila kršena pravica do pravnega varstva. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nimajo vpliva niti pritožbene navedbe tožnika, da je spremembo tožbe predlagal zato, ker je tožena stranka zavrnila možnost sodne poravnave, ker naj bi mu sodnica rekla, da tožnik nima več pravnega interesa in da zadeve ne bo obravnavala (ta trditev sicer ni z ničemer izkazana), ker je sojenje potekalo nerazumno dolgo … Ta dejstva, ki jih tožnik v dosedanjem postopku niti ni izrecno uveljavljal, niso mogla imeti relevantnega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o nedopustitvi spremembe tožbe. Prav tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno upoštevalo sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 278/2006 z dne 12. 2. 2008. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje citirani sklep Vrhovnega sodišča RS povzelo korektno in da tudi stališča, zavzeta v navedenem sklepu, potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Nepomembna za odločitev o utemeljenosti pritožbe je pritožbena navedba tožnika (brez kakršnihkoli predloženih dokazov) o tem, da naj bi sodišče prve stopnje v identični zadevi opr. št. I Pd 394/2010 dopustilo spremembo tožbe. Odločitev o dopustitvi spremembe tožbe je stvar okoliščin konkretnega postopka in ni odvisna od morebitne drugačne odločitve o spremembi tožbe v drugem sporu. Prav tako je irelevantna pritožbena navedba tožnika, da sodnica prvostopenjskega sodišča ni povedala tožniku, da spremembe tožbe ne bo dopustila. O spremembi tožbe odloči sodišče na podlagi predloga stranke in s svojo (nameravano) odločitvijo nikakor ni dolžno vnaprej seznanjati strank.

Glede na to, da tožnik s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, pri čemer njegova pritožba v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških ni obrazložena, je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijanega sklepa preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, kot mu to nalaga člen 350/2 ZPP v zvezi s členom 366/1 ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo in odmerilo njene pravdne stroške v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) in jih na podlagi člena 158/1 ZPP utemeljeno naložilo v plačilo tožniku, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.