Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, ni vsebovala pravilnega pravnega pouka o pravici do pritožbe v osmih dneh od vročitve sklepa o odpovedi, ampak napačen pravni pouk o direktnem sodnem varstvu v 30 dneh od vročitve odpovedi. Ker napačni pravni pouk delavcu ne sme biti v škodo, je treba šteti, da je bila pritožba na komisijo za pritožbe vložena pravočasno, v kolikor je bila vložena v osmih dneh od dneva, ko je tožnik izvedel za napačen pravni pouk oz. ko je bil seznanjen, da je treba v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi najprej uveljavljati varstvo pri delodajalcu, kar je procesna predpostavka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 22. 10. 2010 (podane s strani delodajalca zaradi kršitve po določbi 8. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR – zlorabe bolniškega staleža), ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 22. 10. 2010 in še traja, poziv na delo v delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 5. 10. 2006, obračun bruto plače, odvod pripadajočih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov (nadomestila plače) od 23. 10. 2010 dalje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter povračilo stroškov postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, kot jo predvideva Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) v 3. odstavku 24. člena, ki določa, da ima javni uslužbenec zoper odločitev o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja pravico do pritožbe, kolikor zakon ne določa drugače. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je namreč v pravnem pouku izrecno navedeno, da ima tožena stranka možnost v roku 30 dni od vročitve odpovedi zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodb o zaposlitvi pred pristojnim sodiščem. V delovnem razmerju je delavec šibkejša stranka, zato nepravilen pravni pouk nikakor ne more biti v škodo tožniku, saj je tožena stranka očitno zavestno v odpovedi navedla napačen pravni pouk. V dopolnitvi pritožbe še navaja, da je tožnik na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS vložil pritožbo, ki jo je komisija zavrgla z utemeljitvijo, da je zamudil osemdnevni rok za pritožbo za dva dni od prejema izredne odpovedi z dne 22. 10. 2010. V času prejema izredne odpovedi je bil tožnik hospitaliziran do 26. 10. 2010 v Splošni bolnišnici C., zato je šele 27. 10. 2010 ali pet dni po prejemu izredne odpovedi lahko uveljavljal svoje pravice, kar je komisija očitno spregledala, čeprav je delodajalec vedel, da se tožnik nahaja v bolnišnici. Očitno je delodajalec hotel namerno onemogočiti ali ovirati tožnika pri uveljavljanju pravnega varstva. Tožnik je pritožbo na komisijo vložil 4. 11. 2010 in ne 5. 11. 2010, kot navaja sodišče v izpodbijanem sklepu na podlagi zavajajočih navedb tožene stranke. Dne 15. 11. 2010 pa je v skladu s pravnim poukom vložil tožbo, zato v njej tudi ni naveden sklep pritožbenega organa z dne 9. 12. 2010, ki tožnika napotuje tudi na pravno varstvo pravic na pristojno sodišče. Sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, čeprav je to predlagal, s tem pa mu je onemogočilo uspešno varovanje pravic iz delovnega razmerja in dopustilo nespoštovanje oz. zlorabo pravnega reda s strani tožene stranke, ki je grobo kršila pravni red in povzročila tožniku nepopravljivo škodo in nepotrebne stroške. Nepravilen pravni pouk ne more biti v škodo tožnika, če ga je kot prava neuka stranka upošteval. Vsebino (napačnega) pravnega pouka je potrebno tolmačiti v korist delavca, to pa je, da se je delodajalec zavestno odpovedal predhodnemu postopku in je delavcu omogočil neposredno uveljavljanje pravic na pristojnem sodišču. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 9. 12. 2010 pritožbo tožnika kot prepozno zavrgla, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je rok za vložitev pritožbe iztekel dne 2. 11. 2010. Tožeča stranka sklepa komisije ni izpodbijala, zato je sklep o izredni odpovedi postal pravnomočen in dokončen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo ter da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 22. 10. 2010. V skladu z (napačnim) pravnim poukom je tožnik dne 15. 11. 2010 vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo izredne odpovedi in uveljavljal reintegracijski in reparacijski zahtevek. Poleg tega pa je že pred vložitvijo tožbe dne 4. 11. 2010 vložil tudi pritožbo zoper izredno odpoved na Komisijo za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije, ki jo je komisija zavrgla kot prepozno s sklepom z dne 9. 12. 2010. Osemdnevni rok za vložitev pritožbe, ki teče od vročitve izredne odpovedi, se je namreč iztekel dne 2. 11. 2010, pritožba pa je bila vložena šele dne 4. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sklepa komisije z dne 9. 12. 2010 tožnik ni izpodbijal pred sodiščem, čeprav je vseboval pravni pouk, da sodno varstvo lahko zahteva v 30 dneh od prejema sklepa komisije.

Tožba, vložena 15. 11. 2010, je bila z izpodbijanim sklepom zavržena kot nedopustna z utemeljitvijo, da tožnik ni izpolnil procesne predpostavke za sodno varstvo, ker ni pravočasno uveljavljal predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na pravilno pravno podlago in sicer na določbe 24. člena ZJU, ki v 3. odstavku določa, da ima javni uslužbenec pravico do pritožbe zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja, kolikor zakon ne določa drugače, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V 5. odstavku istega člena ZJU je določeno, da je zoper sklep o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec predhodno izkoristil možnost pritožbe. Po 1. odstavku 25. člena ZJU lahko javni uslužbenec vloži pritožbo (na komisijo za varstvo pravic pri delodajalcu) v osmih dneh od dneva vročitve sklepa o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik prepozno vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, zaradi česar je bila pritožba s sklepom komisije z dne 9. 12. 2010 pravilno zavržena. Iz tega razloga procesna predpostavka za sodno varstvo iz citirane določbe 5. odstavka 24. člena ZJU, to je pravočasno uveljavljanje pravnega varstva pri delodajalcu, ni izpolnjena. Presodilo je, da se tožba ne more šteti za dopustno, čeprav je bila vložena v roku, ki je določen v napačnem pravnem pouku iz izredne odpovedi (po katerem je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustno /direktno/ sodno varstvo v 30 dneh od vročitve odpovedi). Po stališču sodišča prve stopnje ima napačen pravni pouk lahko za posledico zgolj morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke, pod pogojem, da so za to izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti, ni pa mogoče le zaradi tega, ker je bil dan napačen pravni pouk, spregledati zahteve, da mora biti za vložitev tožbe izpolnjena procesna predpostavka v skladu s 5. odstavkom 24. člena v zvezi s 1. odstavkom 25. člena ZJU.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer oprlo na pravilno pravno podlago, to je na citirane določbe 24. in 25. člena ZJU, vendar je zmotno presodilo, da tožba ni dopustna zaradi pomanjkanja procesne predpostavke. Upoštevati je namreč treba, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebovala napačen pravni pouk, da je zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustno direktno sodno varstvo, ki ga je tožnik upošteval in v okviru 30-dnevnega roka vložil tožbo, kljub temu pa je predhodno uveljavljal tudi varstvo pravic pri komisiji za pritožbe. Izredna odpoved ni vsebovala pravilnega pravnega pouka o pravici do pritožbe v osmih dneh od vročitve sklepa o izredni odpovedi, ampak napačen pravni pouk o direktnem sodnem varstvu v 30 dneh od vročitve odpovedi. Ker napačni pravni pouk delavcu ne sme biti v škodo, je potrebno ob smiselni uporabi določb 24. in 25. člena ZJU šteti, da je bila pritožba na komisijo vložena pravočasno, v kolikor je bila vložena v osmih dneh od dneva, ko je tožnik zvedel za napačen pravni pouk oz. ko je bil seznanjen, da je potrebno v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi najprej uveljavljati varstvo pri delodajalcu, ki je procesna predpostavka za sodno varstvo.

Takšno stališče je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS o posledicah napačnega pravnega pouka, ki ga je to sodišče zavzelo v podobnem primeru kot je obravnavani, v zadevi opr. št. VIII Ips 403/2009 z dne 21. 6. 2011. V tej zadevi je prav tako šlo za primer, ko je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dala tožniku (javnemu uslužbencu) napačen pravni pouk, saj ga je napotila na neposredno uveljavljanje sodnega varstva, namesto da bi ga v skladu s 3. odstavkom 24. člena ZJU napotila najprej na vložitev pritožbe pri delodajalcu.

Iz razlogov navedene sodbe in sklepa VS RS med drugim izhaja: - Stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, je na posameznih pravnih področjih (predvsem v zvezi s procesnimi zakoni) izoblikovala sodna praksa, Zakon o upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nadaljnji - ZUP) pa ga je celo uzakonil kot pravno pravilo (215. člen ZUP) (točka 13).

- Posledic (napačnega) pravnega pouka ni mogoče presojati po ZUP, ker za to ni pravne podlage, saj takšna uporaba ZUP v ZJU ni predpisana, poleg tega pa prvostopenjski sklep delodajalca ne predstavlja upravne odločbe v smislu 5. odstavka 24. člena ZJU (točka 12).

- Pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranke, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi med delavcem in delodajalcem pri urejanju delovnopravnega razmerja. To je še toliko bolj pomembno v primeru, ko tožnik zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka ni uveljavljal notranjega varstva pri toženi stranki, zaradi česar je sodišče njegovo tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi kot nedovoljeno zavrglo. Tožniku je bilo tako zaradi upoštevanja napačnega pravnega pouka onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen URS), saj vsebinski preizkus zakonitosti izredne odpovedi s strani sodišča zaradi pomanjkanja procesne predpostavke ni bil dopusten. Če stališče, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ne bi veljalo tudi za delovnopravno področje, bi delodajalci lahko zlorabili pravice, ter preko napačnega pravnega pouka izigrali pravico delavcev do uveljavljanja sodnega varstva in s tem do vsebinskega preizkusa delodajalčevih odločitev (14. točka sodbe in sklepa).

- Pri vprašanju odprave škodljivih posledic, ki jih je javni uslužbenec (tožnik) utrpel zaradi napačnega pravnega pouka v prvostopenjskem aktu delodajalca (izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), je treba izhajati iz tega, da se mu zagotovi položaj, čim bolj primerljiv temu, v katerem bi bil, če mu delodajalec ne bi dal napačnega pravnega pouka. V zvezi s tem je pomembno tudi, ali je delavec odpravo teh posledic uveljavljal postopkovno pravilno. Ob upoštevanju izhodišč v 13. in 14. točki te odločbe je v obravnavani zadevi zato treba šteti, da je pritožba, ki jo je zoper izredno odpoved tožnik pravilno vložil pri toženi stranki, glede na smiselno upoštevanje 3. odstavka 24. člen in 1. odstavka 25. člena ZJU pravočasna, če jo je tožnik vložil v roku 8 dni od seznanitve s tem, da je zaradi upoštevanja pravnega pouka tožene stranke napačno uveljavljal direktno sodno varstvo namesto notranjega varstva pri delodajalcu (točka 15).

Odločitev o zavrženju tožbe je zaradi zmotne pravne presoje iz razlogov, ki so navedeni zgoraj, napačna oz. vsaj preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti pravočasnost vložene pritožbe na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, upoštevajoč zgoraj navedeno stališče glede štetja roka za vložitev pritožbe v primeru napačnega pravnega pouka (ob smiselni uporabi 24. in 25. člena ZJU) in v primeru pravočasnosti o zadevi odločiti meritorno. Če je tožnik varstvo pravic pri toženi stranki uveljavljal pravočasno, kar je glede na doslej zbrane podatke v spisu zelo verjetno, je namreč podana procesna predpostavka za sodno varstvo, čeprav je bila tožba vložena že pred odločitvijo Komisije za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije (z dne 9. 12. 2010). Ker je bila tožba za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi vložena že pred odločitvijo komisije za pritožbe, tožnik tudi ne more biti prekludiran z uveljavljanjem sodnega varstva zaradi tega, ker ni v 30-dnevnem roku izpodbijal sklepa komisije (o zavrženju pritožbe), saj je bil postopek v obravnavanem individualnem delovnem sporu (v katerem se praviloma, kadar se uveljavlja sodno varstvo po določbah ZJU, obravnava tako zahtevek za razveljavitev prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega sklepa delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu) že v teku in zato roka ni zamudil. Situacija je enaka kot v primeru, če je vložena tožba zaradi t.i. molka organa, kasneje pa pride do odločitve drugostopenjskega organa.

Stališče tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da je v obravnavani zadevi sklep o izredni odpovedi v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 9. 12. 2010 postal dokončen in pravnomočen, ker tožnik v 30-dnevnem roku od vročitve sklepa komisije ni uveljavljal sodnega varstva in zahteval razveljavitve sklepa komisije (zaradi česar naj bi bila tožba utemeljeno zavržena), je torej zmotno. Tožnik ima še vedno možnost v ponovnem postopku v povezavi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahtevati tudi razveljavitev sklepa komisije za pritožbe.