Jedro

Ustanoviteljico vrtca ni moč uvrstiti v krog oseb, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu. Tožnica in druga toženka nista v razmerju delavca in delodajalca, med njima niti ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo kot specializirano pristojno delovno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka). Odločilo je, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa – kar zadeva tožbo zoper prvo toženo stranko – odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka). Glede tožbe zoper drugo in tretjo toženo stranko pa je odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka vlaga pravočasno pritožbo tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pojasnjuje, da je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala na delovnem mestu pri opravljanju dela. Odškodnino zahteva od svojega delodajalca, ustanovitelja vrtca ter izvajalca mizarskih storitev. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v delu, ki zadeva tožbo proti prvi toženi stranki, za delovnopravni spor. Pristojnost za odločanje v individualnih delovnih sporih glede pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem je podeljena delovnemu sodišču. Nepravilen pa je zaključek sodišča, da se zadeva proti prvi toženi in drugi toženi stranki obravnava ločeno, na dveh različnih sodiščih. Izpostavlja določbo 49. člena Zakona o zavodih, ki določa, da za obveznosti zavoda – tako poslovne kot neposlovne – odgovarja tudi njegov ustanovitelj. V zvezi s tem opozarja na sodno prakso. Tožnica uveljavlja zahtevek, ki je povezan z izvajanjem javne službe, zato bi moralo sodišče presojati utemeljenost zahtevka prvega toženca in druge toženke skupaj, saj sta glede na sporni predmet materialna sospornika. Zoper prvega toženca in drugo toženko bo mogoče izdati le enako sodbo, saj ni mogoče, da bo delodajalec nosil odškodninsko odgovornost za nastalo škodo, njegov ustanovitelj pa ne. Opozarja na institucijo enotnega sosporništva in graja zaključek sodišča, da se tožbo zoper prvega toženca in drugo toženko odstopi v odločanje različnima sodiščema. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je v tem sporu izreklo za stvarno nepristojno in na podlagi ugotovitev, da gre med tožnico in prvim tožencem za delovnopravni spor, odločilo, da se po pravnomočnosti zadeva glede prvega toženca odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Temu pritožba ne oporeka. Glede druge toženke – ustanoviteljice zavoda, in tretjega toženca – izvajalca mizarskih storitev, pa je odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti odstopi v odločanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. Takšni odločitvi v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 5. Stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih izhaja iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1). V citiranem členu je taksativno navedeno, v katerih primerih je podana stvarna prisojnost delovnega sodišča. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Ta dejstva sestavljajo kompetenčno dejansko stanje. Delovni spor lahko sprožijo ali so v njem tožene le osebe, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu, hkrati pa mora spor po vsebini ustrezati zakonski opredelitvi delovnega spora.(1)

6. Ustanoviteljico prvega toženca glede na določbo 5. člena ZDSS-1 ni moč uvrstiti v krog oseb, ki so po zakonu lahko stranke v delovnem sporu. Tožnica in druga toženka nista v razmerju delavca in delodajalca, med njima niti ne gre za spor o pravici, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, za katerega bi bilo kot specializirano pristojno delovno sodišče, zato je odločitev prvega sodišča o pristojnosti sodišča splošne pristojnosti pravilna.

7. Pritožba sicer pravilno opozarja na solidarno odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja, kar pa še ne pomeni, da je za oba podana pristojnost specializiranega sodišča. Tako v teoriji kot tudi v praksi prevladuje stališče, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj solidarna obveznost še ne pomeni iste pravne podlage. V primerih solidarne obveznosti je obveznost ena sama in se konča s plačilom enega od solidarnih dolžnikov ali s plačilom delnih izpolnitev več solidarnih dolžnikov. Sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega tožnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, k plačilu katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.(2)

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče – v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o zavrnitvi povračila pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona).

Op. št. (1): Primerjaj: Lubinič, M.: Stvarna pristojnost v delovnih sporih, Pravosodni bilten, 3/2014. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 554/2000.