Jedro

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik svojo prošnjo za pogojni odpust izrecno podal na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je toženka najprej opravila preizkus formalnih pogojev po drugem odstavku 88. člena KZ-1, ki pride v poštev v obravnavani zadevi, saj je tožnik pravnomočno obsojen na kazen dvajsetih let zapora. Po presoji sodišča je pravilno ugotovila, da tožnik formalnega pogoja po tej določbi glede na to, da je prestal nekaj več kot 66 odstotkov kazni zapora, ne izpolnjuje.

Ker je toženka ugotovila, da je tožnik večkratni povratnik, čemur v tožbi niti ne oporeka ter da ima odprte kazenske postopke, sodišče pritrjuje zaključku toženke, da ne izpolnjuje splošnih kriterijev, ki bi omogočali pogojni odpust.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnik, ki ga je obsodilo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II Ks 21381/2011 z dne 21. 5. 2012, v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Ljubljani II Kp 21381/2011 z dne 19. 9. 2012 in v zvezi s sodbo, ki jo je v ponovnem postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti izreklo Vrhovno sodišče RS I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015 na kazen 20 let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. V obrazložitvi navaja, da se tožnik med prestajanjem kazni vede ustrezno ter da ima uspehe pri izobraževanju, prav tako že dalj časa dokazuje svojo stabilnost na prostosti s koriščenjem zunajzavodskih ugodnosti, ki jih koristi že od leta 2012. Na drugi strani pa kot ponovitveno nevarnost ugotavlja predvsem tožnikovo večkratno splošno povratništvo, saj je bil že leta 2002 na prestajanju kazni. Obsojen je bil za najhujša kazniva dejanja (rop, umor, zlorabo prostitucije, izsiljevanje in nasilništvo). Poudarja, da ne držijo tožnikove navedbe glede pričakovane občutne spremembe pravnomočno izrečene kazni. Zaključuje, da njegova prošnja glede na drugi odstavek 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ne izpolnjuje formalnega pogoja za obravnavo, saj je prestal nekaj več kot 66 odstotkov kazni. Glede tožnikovega sklicevanja v prošnji na šesti odstavek 88. člena KZ-1 pa dodaja, da ob njegovem večkratnem povratništvu in odprtih treh kazenskih postopkih ne izpolnjuje splošnih kriterijev, ki bi omogočali pogojnih odpust. 2. Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je po izdaji zgoraj navedene odločbe razširil, saj se z odločitvijo toženke ne strinja. V tožbi po vsebini izpodbija sodbo, na podlagi katere prestaja zaporno kazen in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-200/13 z dne 23. 10. 2014. Meni, da je glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča utemeljeno pričakovati, da mu bo enotna kazen znižana na največ 15 let. Kar pomeni, da bi imel prestanih že več kot 90 odstotkov kazni. Poudarja tudi, da ne drži, da je v treh kazenskih postopkih. Eden je namreč očitna pomota, saj ima opravilno številko sodbe, po kateri tožnik kazen že prestaja. Prav tako je pravnomočno zaključen kazenski postopek zaradi krive ovadbe, saj je bil obtožni predlog zavržen. Sicer pa meni, da kazenski postopek z vidika 27. člena Ustave ne bi smel biti ovira pri dodelitvi pogojnega odpusta in je tovrstna navedba protiustavna. Toženka bi se morala opreti predvsem na obsojenčevo vedenje med prestajanjem kazni in na možnost za njegovo pošteno preživljanje na prostosti. V zvezi s tem izpostavlja, da zaključuje dodiplomski študij prava. To po njegovem prepričanju pomeni izpolnitev razširjenega materialnega pogoja za izjemni pogojni odpust. Meni, da toženka sploh ni odločala v skladu z vsebino njegove prošnje. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari na podlagi vloženega predloga za dodelitev pogojnega odpusta ter mu dodeli izjemni pogojni odpust. 3. Toženka je v odgovoru na tožbo sodišču sporočila, da je v zadevi izdala zgoraj navedeno odločbo. V pripravljalni vlogi pa odgovarja na tožnikove navedbe v razširitvi tožbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi v zvezi s kazenskim postopkom I Kp 6021/2010, ki naj bi bil zoper njega še odprt, pojasnjuje, da gre le za nepravo obnovo postopka, v katerem je bil že obsojen in že prestaja izrečeno zaporno kazen. Vztraja pri tožbenem zahtevku.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Institut pogojnega odpusta obsojenca je zakonodajalec uredil z določili 88. člena KZ-1. V prvem odstavku navedenega člena je tako določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je kazen izrečena, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem odstavku te določbe je glede obsojenca, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora, zakonodajalec določil, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni. Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

7. S citiranimi določili prvega, drugega in petega odstavka 88. člena KZ-1 je že zakonodajalec opredelil pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za izrek pogojnega odpusta obsojenca. Prvi pogoj, ki mora tako biti prvenstveno izpolnjen, je torej določena minimalna doba prestane izrečene kazni zapora (prvi, drugi in šesti odstavek 88. člena KZ-1). Na drugem mestu je zakonodajalec določil kot pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen, tudi utemeljeno pričakovanje, da obsojenec v času, za katerega mu je bila izrečena kazen zapora, ne bo storil novega kaznivega dejanja. To z drugimi besedami pomeni, da kazen še vedno teče z vsemi pravnimi posledicami obsodbe, vendar se ne izvršuje več v zaporu, temveč na prostosti, in se šteje za v celoti prestano, ko se izteče čas pogojnega odpusta. V šestem odstavku 88. člena KZ-1 pa je zakonsko urejen izjemen primer, ko sme biti obsojenec pogojno odpuščen, čeprav je prestal zgolj eno tretjino kazni, in sicer le v primeru, kolikor so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji iz petega odstavka 88. člena KZ-1 ter še dodatni pogoj, če obstajajo posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

8. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik svojo prošnjo za pogojni odpust z dne 9. 2. 2016 izrecno podal na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1. Iz izpodbijane odločbe pa je razvidno, da je toženka najprej opravila preizkus formalnih pogojev po drugem odstavku 88. člena KZ-1, ki pride v poštev v obravnavani zadevi, saj je tožnik pravnomočno obsojen na kazen dvajsetih let zapora. Po presoji sodišča je pravilno ugotovila, da tožnik formalnega pogoja po tej določbi glede na to, da je prestal nekaj več kot 66 odstotkov kazni zapora, ne izpolnjuje. V zvezi s tožbenim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-200/13 z dne 23. 10. 2014 sodišče pojasnjuje, da vprašanje neupoštevanja te odločbe v postopku pred Vrhovnim sodiščem ne more biti predmet tega postopka, v katerem se presoja zgolj vprašanje odločanja o tožnikovi prošnji za pogojni odpust ob upoštevanju sodnih odločb, pravnomočnih v času odločanja organa. Posledično je neupoštevna tožbena navedba, da bi ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča že danes moral prestajati enotno zaporno kazen, ki ne bi bila višja od petnajstih let zapora, kar bi pomenilo, da bi imel že prestanih približno 90 odstotkov kazni.

9. Ker pa je tožnik podal prošnjo po šestem odstavku te določbe, je toženka preizkusila tudi, ali so podani pogoji po tej določbi in po petem odstavku 88. člena KZ-11. Tako ne drži tožbeni ugovor, da toženka sploh ni odločala v skladu z vsebino tožnikove prošnje.

10. Glede na izrecne določbe citiranega 88. člena KZ-1 prav tako ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da bi se morala toženka pri odločanju opreti predvsem na obsojenčevo vedenje med prestajanjem kazni in na njegove možnosti za pošteno preživljanje na prostosti. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da je njegov dosežek na izobraževalnem področju zelo velik, vendar pa to, kot že povedano, ni edini kriterij, ki ga je potrebno pri presoji njegove prošnje za pogojni odpust upoštevati.

11. Glede tožbenega ugovora, da ne drži, da je tožnik v treh kazenskih postopkih, sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi navaja, da ima tožnik tri odprte kazenske postopke, in sicer na Višjem sodišču v Ljubljani I Kp 6021/2010 ter na Okrajnem sodišču v Ljubljani II K 14287/2014 in IV K 39033/2015. V zvezi s slednjim je tožnik sodišču predložil sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 39003/2015 z dne 28. 7. 2016 (priloga A2), iz katerega izhaja, da se pritožba okrožnega državnega tožilca zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o zavrženju obtožnega predloga zavrne kot neutemeljena. Vendar sodišče pojasnjuje, da je bil navedeni sklep Višjega sodišča izdan po izdaji izpodbijane odločbe. Toženka pa je dolžna upoštevati stanje na dan izdaje odločbe, kar presoja tudi sodišče v upravnem sporu. To pomeni, da je toženka pravilno upoštevala tudi tedaj odprti kazenski postopek zoper tožnika. Svoje trditve, da eden od navedenih postopkov nosi opravilno številko sodbe, po kateri prestaja kazen zapora, tožnik ni konkretiziral. Sodišče tako zaključuje, da je ugotovitev toženke v izpodbijani odločbi, da je imel tožnik (ob izdaji izpodbijane odločbe) odprte tri kazenske postopke, pravilna. KZ-1 pa v petem odstavku 88. člena tudi ne določa, da se upošteva le odprte kazenske postopke zoper določena kazniva dejanja. Tako ni bilo mogoče upoštevati niti tožnikovega ugovora, da gre pri odprtem kazenskem postopku I Kp 6021/2010 le za nepravo obnovo postopka, v katerem je bil tožnik že obsojen in je že prestal izrečeno zaporno kazen.

12. Ker je toženka ugotovila, da je tožnik večkratni povratnik, čemur v tožbi niti ne oporeka ter da ima odprte kazenske postopke, sodišče pritrjuje zaključku toženke, da ne izpolnjuje splošnih kriterijev, ki bi omogočali pogojni odpust. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotavljala in celovito upoštevala vse pravno relevantne okoliščine iz drugega, petega in šestega odstavka 88. člena KZ-1. 13. Pri tem sodišče pojasnjuje, da pogojni odpust ne predstavlja „pravice“ obsojenca. Zakonodajalec je namreč z določili 88. člena KZ-1 le posebej uredil institut pogojnega odpusta obsojenca, pri čemer ne gre za pravice na področju upravnega prava, pač pa gre v povezavi z določili 105., 106 in 107. člena ZIKS-1 pri tem za diskrecijsko odločanje pristojnega upravnega organa na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca, ki mu ga je podelil z določili petega odstavka v povezavi s prvim, drugim in šestim odstavkom 88. člena KZ-1, na podlagi katerih sme obsojenec, ki je prestal določeno minimalno dobo izrečene kazni zapora iz prvega, drugega ali šestega odstavka 88. člena KZ-1, biti odpuščen s prestajanja kazni pod pogojem, da do poteka časa, za katerega mu je bila izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja oziroma če gre za izredni pogojni odpust obsojenca na podlagi šestega odstavka 88. člena KZ-1, če dodatno obstajajo še posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, ki kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Prav slednji pogoj namreč nakazuje, da ne gre za pravico obsojenca, pač pa le za privilegij, ki ga je lahko deležen zgolj tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da tudi druge okoliščine (med katere je že zakonodajalec izrecno uvrstil tudi povratništvo ter obstoj morebitnih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena še pred nastopom zaporne kazni) dokazujejo, da je osebnostno urejen, kar vse predstavlja - poleg izpolnjevanja pogoja minimalne dobe prestane kazni zapora iz prvega, drugega in šestega odstavka 88. člena KZ-1, materialne pogoje za odločanje o pogojnem odpustu. Obenem pa je s tem opredeljen tudi obseg in meje diskrecijskega odločanja toženke. Navedeno stališče se je izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi pri odločanju v primerljivih zadevah, kakor je razvidno iz številnih sodb Upravnega sodišča, med drugim št. I U 1365/2011 z dne 19. 9. 2012, I U 1266/2014 z dne 7. 1. 2015, I U 1584/2016 z dne 11. 4. 2017, IV U 36/2017 z dne 9. 5. 2017 in I U 359/2016 z dne 27. 9. 2017. 14. Dodati pa je še potrebno, da iz ustaljene upravno sodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust, kot rečeno, ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede minimalnega prestanega časa zaporne kazni, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Toženka pa je glede na to, da je tožnik izrecno podal prošnjo po šestem odstavku 88. člena KZ-1, opravila tudi tehtanje pogojev iz petega odstavka 88. člena KZ-1 in svojo odločitev po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložila.

15. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave, kot tudi ne kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

1 Glej: zadnji del obrazložitve tretjega odstavka na 2. strani izpodbijane odločbe.