Jedro

V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za vsak mesec obdobja od januarja 2020 do novembra 2021 obračunati bruto plačo v izreku sodbe opredeljene višine, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke iz delovnega razmerja pristojnim zavodom ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (za februar 2020 od 18. 3. 2022, za april 2020 od 18. 5. 2022, za december 2020 od 18. 1. 2022, za april 2021 od 18. 5. 2021, za maj 2021 od 18. 6. 2021, za junij 2021 od 18. 7. 2021, za julij 2020 od 18. 8. 2021) oz. izplačati preostanek neto plače v izreku opredeljene višine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2022 dalje (za mesece januar 2020, marec 2020, maj 2020, februar 2021, marec 2021 ter mesece od avgusta 2021 do novembra 2021) oz. skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2022 (za mesece od junija 2020 do novembra 2020 ter januar 2021) dalje do plačila. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za leto 2020 v višini 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje do plačila, regresa za leto 2021 v višini 1.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje do plačila in odpravnine v višini 1.799,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2021 dalje do plačila ter posledično1 zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka tožniku (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.559,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, pri čemer kot sporno vrednost s pritožbo izpodbijanega navaja znesek 9.022,52 EUR. Tožnik izpostavlja med strankama nesporna dejstva: da je skupen znesek obveznosti toženke do tožnika upoštevaje predložene plačilne liste za obdobje od januarja 2020 do novembra 2021 znašal 20.052,49 EUR; toženka je v poplačilo te obveznosti tožniku 18. 1. 2022 in 19. 1. 2022 nakazala zneske v skupni višini 12.177,16 EUR; glede preostanka obveznosti toženke do tožnika med strankama ni prišlo do pobota v pisni obliki; izjave z dne 18. 1. 2022 ni podpisala toženka temveč le tožnik. Po prepričanju tožnika bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in procesnih določb le še ugotavljati, ali je na kakršenkoli veljaven način prišlo do prenehanja vtoževane obveznosti toženke v višini 9.022,52 EUR, kot je trdila slednja. Poudarja, da je sodišče prve stopnje dokazno breme nepravilno prevalilo na tožnika, saj je bilo nasprotno le-to na toženki, ki bi morala nositi breme dokazov za svoje nejasne in pavšalne trditve, da naj bi na različnih pravnih podlagah prišlo do prenehanja vtoževane obveznosti (na podlagi pobota medsebojnih terjatev, poravnave oziroma odpovedi zahtevkom s strani tožnika na podlagi izjave z dne 18. 1. 2022). Vse to je tožnik izrecno prerekal in svoje stališče glede obstoja terjatve v višini 9.022,52 EUR utemeljeval bodisi z negativnimi dejstvi bodisi z materialnopravnimi pravili, ki ne predstavljajo predmeta dokazovanja. Tako je bilo trditveno in dokazno breme glede vprašanja, ali je na kakršenkoli način prišlo do prenehanja preostanka vtoževane terjatve v višini 9.022,52 EUR na toženki, ki se je s tovrstnimi argumenti branila pred zahtevki tožnika. Tožnik poleg tega izpostavlja, da se sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo, na kakšen način oz. iz katerega pravnega naslova naj bi po zaključku sodišča prišlo do prenehanja preostanka tožnikove terjatve v višini 9.022,52 EUR. Ob nespornem dejstvu, da je toženka tožniku po plačilnih listah dolgovala 20.052,49 EUR, vsota njenih nakazil pa je znašala 12.177,16 EUR, bi se sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem, kaj se je zgodilo s preostankom obveznosti. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zgolj nejasno zapisalo, da izjavo tožnika z dne 18. 1. 2022 razume kot dokaz, da je toženka poravnala vse obveznosti do tožnika, ni pa obrazložilo, na kateri podlagi naj bi po njegovem prepričanju prišlo do prenehanja terjatve v višini razlike med navedenima zneskoma ter se do obsežnih nasprotnih stališč tožnika ni opredelilo. Izpodbijana sodba je tako v bistvenem neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče glede na navedbe strank in izvedene dokaze ni imelo podlage za morebitni zaključek, da uveljavljana terjatev ne obstoji iz razloga sklenjene poravnave med strankama. Med strankama tudi nikoli ni prišlo do pobota medsebojnih terjatev v pisni obliki, saj tega toženka nikoli ni trdila in sploh ni pojasnila, katere nasprotne terjatve in v kakšni višini naj bi imela do tožnika. Tožnik kljub zavzetemu stališču sodišča, da izjave z dne 18. 1. 2022 ne razume kot odpovedi pravicam iz delovnega razmerja, ponovno izpostavlja, zakaj taka odpoved ne bi mogla biti veljavna (iz razlogov tožnikovega nerazumevanja slovenskega jezika, napak volje pri podpisu izjave, ker ni šlo za izrecno izjavo o odpovedi posamezni vrsti pravice in ker se delavec ne more veljavno odpovedati pravicam do izplačila plače, regresa in odpravnine). Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato nepravilna in nezakonita. Sodišče je tudi prekršilo razpravno načelo s tem, ko je ugotovilo določena dejstva, ki iz trditvene podlage toženke ne izhajajo, temveč je o njih brez ustreznih predhodnih trditev izpovedoval zgolj zakoniti zastopnik toženke (v zvezi s kronologijo priprave in podpisa sporne izjave, načinom prenehanja delovnega razmerja med strankama). Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje glede tožnikovega oblikovanja tožbenega zahtevka upoštevaje prejeta delna plačila. Tožnik je po pooblaščenki podal natančna dodatna pojasnila, na kak način je tožbeni zahtevek oblikoval, sicer pa zneski bruto plače, pripadajoče neto plače ter stroškov v zvezi z delom, do katerih je bil tožnik glede na predložene plačilne liste upravičen v uveljavljanem obdobju, med strankama nikoli niso bili sporni. Tožnik je pri oblikovanju tožbenega zahtevka tudi ustrezno upošteval po toženki opravljene delne izpolnitve in opredelil (preostanek) neto plače in stroškov v zvezi z delom za posamezni mesec, kar je tudi dovolj natančno pojasnil, zato o nesklepčnosti tožnikove tožbe ni mogoče govoriti. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St 2067/2022 z dne 22. 1. 2024 nad toženko začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja, je sodišče druge stopnje ob uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP izdalo odločbo. Prekinitev postopka na izdajo odločbe sodišča druge stopnje ne more vplivati, saj procesna upravičenja strank niso v ničemer ogrožena.2 Bo pa moralo sodišče prve stopnje prekinitev postopka upoštevati v nadaljnjem postopku, tudi v fazi vročanja predmetne sodne odločbe.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni dovolj natančno in razumljivo pojasnilo, na kateri materialnopravni podlagi naj bi prišlo do prenehanja preostale terjatve tožnika po (nesporno) opravljenih delnih plačilih toženke, kar naj bi po zavzeti odločitvi sodišča prve stopnje narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka. S tem je sodišče zagrešilo v pritožbi izpostavljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smislu pomanjkanja jasnih in natančnih razlogov o odločilnih dejstvih. Z nepravilno porazdelitvijo dokaznega bremena med strankama postopka je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo in na tej podlagi sprejelo napačno oz. vsaj preuranjeno odločitev.

7. Utemeljena je namreč smiselna pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje med stranki postopka nepravilno porazdelilo dokazno breme in posledično poenostavljeno in zmotno zaključilo, da je toženka poravnala vse obveznosti do tožnika, zaradi česar je njegov zahtevek na plačilo plač, stroškov in regresa zavrnilo. Načeloma sicer velja, da glede denarnih zahtevkov ni obrnjenega dokaznega bremena niti v delovnem pravu, kar pomeni, da mora tisti, ki trdi, da mu nasprotna stranka dolguje določen denarni znesek (tudi, če to trdi delavec), konkretno zatrjevati, na kateri podlagi in v kakšni višini, ter v zvezi s temi trditvami podati ustrezne dokazne predloge. Vendar pa dokazno breme ni statična kategorija, ki bi bila trdno zasidrana na eni stranki, temveč je dinamične narave in upoštevaje procesno aktivnost strank med postopkom prehaja iz ene stranke na drugo. Te lastnosti dokaznega bremena sodišče prve stopnje v tem postopku ni pravilno upoštevalo.

8. Tožnik v pritožbi pravilno izpostavlja, da med strankama v tem postopku ni bilo sporno relevantno obdobje (aktivne) zaposlitve tožnika pri toženki (januar 2020 do november 2021), kakor tudi ne skupen znesek obveznosti toženke do tožnika na podlagi plačilnih list za navedeno obdobje, katerega neprerekana višina je izhajala iz po tožniku predloženih plačilnih list (priloga A1). Skupen znesek iz tega naslova zahtevanega (plače in stroški v zvezi z delom ter regres za letni dopust za leti 2020 in 2021) je bil 20.052,49 EUR. V dopolnitvi tožbe je tožnik zahteval še plačilo odpravnine v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zahtevek iz tega naslova je po vmesnem umiku na zadnjem naroku za glavno obravnavo ponovno postavil. Nadalje med strankama ni bilo sporno niti, da je toženka tožniku iz naslova terjatev tožnika za navedeno obdobje zaposlitve dne 18. 1. 2022 in 19. 1. 2022 nakazala več zneskov v skupni višini 12.177,16 EUR. Z navedenim nespornim (delnim) plačilom je zaradi izpolnitve lahko prišlo do prenehanja terjatve tožnika do toženke (vsaj) v tem obsegu. Kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja tožnik, pa je ostalo v tem postopku nerazjasnjeno, kaj se je zgodilo s preostankom obveznosti toženke do tožnika. Utemeljena je pritožbena graja, da je s tem v zvezi sodišče prve stopnje dokazno breme neupravičeno prevalilo na tožnika, čeprav je bilo v interesu toženke, da dokaže, da naj bi terjatev tudi v tem obsegu prenehala, kakor tudi, na kateri pravni podlagi se je to zgodilo. V zvezi s slednjim bi morala toženka podati vsaj dovolj konkretno in določno trditveno podlago, da bi sodišče lahko opravilo ustrezno materialnopravno kvalifikacijo.

9. Toženka je sicer že med postopkom na prvi stopnji pravilno navajala sodno prakso v zvezi z denarnimi zahtevki, ki pa sta jo toženka, pa tudi sodišče prve stopnje, tolmačila preveč v korist toženke. Že res, da v premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala.3 Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala (npr. izjavo tožnika z dne 18. 1. 2022 v prilogi B1, zaslišanje direktorja toženke), vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Toženka je v odgovoru na dopolnitev tožbe nejasno navajala, da se je "tožnik z izjavo z dne 18. 1. 2022 odrekel kakršnimkoli zahtevkom zoper toženko oz. njenega zakonitega zastopnika; da je podal izjavo o odpovedi zahtevkom; da sta se pravdni stranki na podlagi sproženega postopka izvršbe dogovorili, da tožniku od vtoževanega zneska v višini 20.052,49 EUR s pripadki iz naslova neizplačanih plač, odpravnine in regresa za leti 2020 in 2021 dejansko pripada zgolj znesek v višini 12.177,16 EUR in da so z nakazilom tega zneska poravnane vse obveznosti toženke do tožnika iz naslova delovnega razmerja." Toženka je nadalje še izrecno navedla, da je 18. 1. 2022 in 19. 1. 2022 tožniku nakazala več zneskov iz naslova plačila za opravljeno delo v letih 2020 in 2021 v skupnem znesku 12.177,16 EUR, nato pa je tožnik upoštevajoč medsebojni dogovor toženki podal izjavo o odpovedi zahtevkom z dne 18. 1. 2022, s katero se je odpovedal vsem zahtevkom iz naslova delovnega razmerja s toženko. V okviru kasnejših navedb je toženka še izpostavila, da je bilo sklenjenih več pobotov z denarnimi terjatvami toženke do tožnika, s čimer je tožnik del zahtevanega zneska že prejel. Glede na nasprotne navedbe tožnika, ki je pavšalne trditve toženke o pobotih odločno zanikal ter izpostavil, da je sicer podpisal sporno izjavo z dne 18. 1. 2022, vendar je to storil na podlagi lažnih obljub toženke, da mu bo v primeru podpisa izjave izplačala celoten dolgovani znesek, bi se moralo sodišče prve stopnje z vsebino sporne izjave z dne 18. 1. 2022 z namenom razjasnitve pravno relevantnega dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava podrobneje ukvarjati ter se opredeliti tako do zatrjevanih okoliščin njenega nastanka, do konkretne vsebine izjave in njenih nejasnih oz. spornih določil, kakor tudi do njene pravne narave v smislu pravne podlage za prenehanje celotne oz. dela terjatve tožnika do toženke. Pri tem po prepričanju sodišča druge stopnje niso nepomembne naslednje okoliščine, ki jih v pritožbi omenja tudi tožnik, sodišče pa jih v postopku na prvi stopnji ni dovolj raziskalo in se do njih opredelilo: - datumsko neskladje (izjava tožnika je datirana z dnem 18. 1. 2022, plačila toženke pa so bila glede na njene navedbe in predloženo konto kartico (priloga B2) opravljena tudi še 19. 1. 2022); - tožnik ni umaknil predloga za izvršbo, ki je bila takrat že v teku, oz. je nadalje vztrajal pri tožbi kljub opravljenim plačilom; - nejasna vsebina sporne izjave (priloga B1, v kateri se tožnik zavezuje, da proti toženki in proti njenemu zakonitemu zastopniku ne bo vložil in sprožil postopkov in uveljavljal civilnopravnih in delovnopravnih zahtevkov, ničesar pa se ne zavezuje glede postopkov, ki so že sproženi oz. so v teku); - toženka zatrjuje dogovor med strankama, da bo tožniku izplačala 12.177,16 EUR, tožnik pa bo podal pisno izjavo, da toženka do njega nima več odprtih obveznosti, pri čemer obstoj takega dogovora med strankama zaenkrat v postopku ni bil izkazan. Ni bilo razjasnjeno, na podlagi česa naj bi se stranki dogovorili za izplačilo zneska ravno v višini 12.177,16 EUR, saj tožnik tak (oz. kakršenkoli) dogovor za nižje plačilo od dolgovanega zneska v celoti zanika; izpostavljeni znesek je zaenkrat zgolj seštevek po toženki dejansko opravljenih delnih plačil; - odgovoriti bi bilo potrebno tudi, ali gre lahko pri izjavi tožnika z dne 18. 1. 2022 za veljavno odpoved terjatvam tožnika iz delovnega razmerja, pri čemer bi morala biti taka izjava volje jasna in nedvoumna.

11. Ob tem ni bilo mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje v utemeljitev svoje odločitve o zavrnitvi zahtevka po zavzetem stališču, da se delavec samo vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oz. s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove, nekoliko protislovno oz. vsaj nejasno zapisalo, da sodišče Izjave ne razume kot tožnikovo odpoved pravicam iz delovnega razmerja pri toženki, temveč kot potrdilo, da mu je toženka poravnala vse, kar mu je dolgovala, torej kot dokaz, da je poravnala vse obveznosti do tožnika (18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi je glede na vse zgoraj pojasnjeno materialnopravno zmotna oz. glede na stanje raziskanosti zadeve v tej fazi postopka vsaj preuranjena.

12. V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem sojenju zavzelo stališče, da se je tožnik z izjavo z dne 18. 1. 2022 v celoti ali delno odpovedal denarnim terjatvam iz delovnega razmerja, bo moralo pri vprašanju dopustnosti take odpovedi upoštevati novo sodno prakso Ustavnega sodišča,4 da odpoved delavca kogentno določenim pravicam iz delovnega razmerja ves čas, ko je delavec v delovnem razmerju oziroma v položaju odvisnosti in podrejenosti v razmerju do delodajalca, ni dopustna. S tem v zvezi bo potrebno raziskati zaposlitveni status tožnika pri toženki v času podaje sporne izjave.

13. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je glede na podane navedbe pravdnih strank in upoštevaje njihovo procesno aktivnost sicer mogoče razumeti spoznavno krizo, v kateri se je znašlo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ki pa bi jo po prepričanju sodišča druge stopnje lahko preseglo z ustreznim materialnim procesnim vodstvom (285. člen ZPP) ob pravilnem materialnopravnem stališču glede porazdelitve dokaznega bremena. To velja tudi glede zahtevane odpravnine, pri čemer je opozoriti, da je bila po ponovni postavitvi tožbenega zahtevka iz tega naslova obrambna aktivnost toženke v zvezi z zahtevano odpravnino precej skopa, kar narekuje aktivnejšo vlogo sodišča, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP), ob tem pa je treba upoštevati tudi porazdelitev dokaznega bremena. V tej fazi postopka iz podatkov v spisu ni mogoče razbrati ne samo obdobja zaposlitve tožnika pri toženki, temveč niti načina prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pri toženki, relevantnega za prisojo odpravnine, v kolikor je ta glede na pravočasno podane navedbe pravdnih strank (ki jih izvedba dokazov ne more nadomestiti) sploh sporen.

14. V zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka, kot ga je nazadnje postavil tožnik, je dodati, da v skladu z uveljavljeno sodno prakso5 sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Navedeno stališče naj upošteva sodišče prve stopnje v novem sojenju, kakor tudi že uveljavljeno načelo, da je pri nas sicer uveljavljen sistem bruto plače, kar pomeni, da delavcu upravičenja do bruto plače, četudi je ne prejme v celoti na svoj račun, ni mogoče odrekati. Glede po toženki opravljenih delnih plačil, ki jih priznava tožnik in jih je upošteval pri oblikovanju tožbenega zahtevka (preostali neto zneski za posamezne mesece) pa bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor bo v novem sojenju sprejelo drugačno odločitev o vsaj delni utemeljenosti tožbenega zahtevka, še razjasniti, ali so bila navedena delna plačila pravilno upoštevana. Pri tem naj si sodišče pomaga s plačilnimi listami, v katerih so dolgovani neto zneski iz naslova plač in stroškov v zvezi z delom za vsak posamezni mesec natančno opredeljeni (in med strankama niti niso bili sporni), upošteva pa naj tudi pojasnila tožnika in predložene izračune glede vračunavanja delnih plačil (287. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami). V primeru zaključka o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka, izračun višine katere bi ob upoštevanju delnih plačil morebiti presegal računovodska znanja sodišča, v okviru materialnega procesnega vodstva ni izključeno opozorilo stranki na potrebno pomoč izvedenca računovodske stroke.

15. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme sodišče druge stopnje v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi sodišče druge stopnje v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da upoštevaje pravilno porazdelitev dokaznega bremena med strankama postopka dodatno razišče in natančneje pojasni, ali je in na kateri materialnopravni podlagi je prišlo do (vsaj delnega) prenehanja terjatve tožnika po (nesporno) opravljenih delnih plačilih toženke ter ponovno presodi, ali je tožbeni zahtevek vsaj delno oz. v celoti utemeljen.

16. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po nepotrebnem, saj je odločitev o stroških postopka vsebovana v II. točki izreka. 2 Tako smiselno VSRS v sodbi II Ips 41/2017 z dne 23. 8. 2018, tudi II Ips 306/2017 z dne 7. 6. 2018. 3 Tako VSRS sklep VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019. 4 Up-150/22-15 z dne 1. 2. 2024. 5 Tako VSRS sodba VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.