Jedro

Na tleh ležeča kovinska cev pred stopnico stroja ne predstavlja varnega delovnega okolja, posebej še glede na okoliščine primera, ko je bila tožnikova pozornost usmerjena v izlitje milnice (voda špricala tudi do meter visoko), signalna lučka na stroju pa je zahtevala od tožnika hitro ukrepanje.

Tožnik je vedel, da so delavci, ki so opravljali popravila na stroju, občasno puščali (kovinske) dele v notranjem ali zunanjem delu stroja. Tako tudi kovinska palica, na katero je naletel tožnik pri sestopu s stroja, ne more predstavljati (povsem) nepričakovane ovire za tožnika, ker je bila pred strojem, zato je tožnik z 20 % (so)prispeval k nastanku škode.

Obrazložitev

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka Z. T., d.d., L., M. u. 19, L. je dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki L. Z. , D. P. 7, Č. znesek 3.700,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2008 dalje do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku petnajstih dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.715,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje do plačila“.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejama sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.926 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2009 dalje do plačila, v presežku za znesek 1.050 EUR in zakonske zamudne obresti od 28. 8. 2009 do 12. 9. 2009 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da v roku petnajstih dni tožniku povrne stroške postopka v višini 2.206,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka vlaga pritožbo zoper obsodilni del (in stroškovni del) sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakonu o pravdnem postopku (1). Tožnik je odgovoren za nastalo škodo, saj je pri sestopu s stroja stopil na cev, ki jo je spregledal. Če ne bi spregledal cevi, bi varno sestopil. Ne drži tožnikova izpoved, da na fotografiji ni ista cev in iste barve kot tista, na katero je stopil. Glede na velikost in debelino kovinske cevi, je pri sestopu s stroja ni mogoče spregledati. Glede na delovne izkušnje in ker je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu, bi moral poskrbeti za urejeno delovno okolje. Izkazana je izključna odgovornost tožnika za škodni dogodek ali vsaj soprispevek v višini 70 %. Prisojena je previsoka odškodnina. Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja ne opravičujejo odškodnine v višini 2.500,00 EUR, temveč 2.200.00 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, sta bila primarni in sekundarni strah kratkotrajna in nizke intenzitete, ki nista porušila tožnikovega duševnega ravnovesja, zato tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova strahu. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojeno previsoko. Tožnik še vedno opravlja isto delo kot pred nesrečo, zato je primerna odškodnina iz tega naslova 800 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne oziroma ga zavrne nad zneskom 900 EUR ter ponovno odmeri pravdne stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje.

5. Temeljno načelo odškodninskega prava je prepoved povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika (2)). Delodajalec odgovarja za škodo delavca, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (148. člen Zakon o delovnih razmerjih). Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka mora tožnik dokazati naslednje elemente odškodninske odgovornosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastanek škode ter vzročno zvezo (prvi odstavek 131. člena OZ).

6. Tožnik je dne 6. 6. 2008 padel pri delu v prostorih delodajalca (zavarovanca tožene stranke) zaradi kovinske cevi, ki se je nahajala ob stroju zaradi popravila stroja ter se pri tem poškodoval. Pri sestopu z delovnega stroja (s stopnice stroja) je stopil na cev, na kateri mu je spodrsnilo tako, da si je zvil gleženj. Pritožba zmotno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do nesreče prišlo iz razloga, ker so bila tla spolzka in neočiščena. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil vzrok tožnikovega padca kovinska palica. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi moral zavarovanec tožene stranke poskrbeti, da se kovinska cev ne bi nahajala pred strojem. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (3) v 5. in 8. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in da mora v ta namen izvajati ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu. Delovno okolje mora delavcu zagotavljati varnost in ne sme ogrožati njegovega zdravja.

7. V konkretnem primeru delodajalec ni zagotovil varnega delovnega okolja. Hoja do stroja in sestopanje ni bilo varno. Delavci (zavarovanca tožene stranke), ki so opravljali popravilo strojev, so bili dolžni ob zaključku svojega dela pospraviti za seboj, da bi lahko operater opravil pregled stroja, kar je bila naloga tožnika (4). Na tleh ležeča kovinska cev pred stopnico stroja ne predstavlja varnega delovnega okolja, posebej še glede na okoliščine primera, ko je bila tožnikova pozornost usmerjena v izlitje milnice (voda špricala tudi do meter visoko), signalna lučka na stroju pa je zahtevala od tožnika hitro ukrepanje. Tožnik je skočil na stroj, da bi zaprl ventil (in tako zavaroval interese zavarovanca tožene stranke), ko pa je sestopal s stopnice stroja, je stopil na cev in si poškodoval gleženj. Iz navedenih razlogov je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je zavarovanec tožene stranke opustil potrebno skrbnost, ki se od njega pričakuje kot strokovnjaka, zaradi česar je podana njegova odškodninska odgovornost. 8. Odgovornost za škodni dogodek ni le na zavarovancu tožene stranke, saj je k škodnemu dogodku s svojo nepazljivostjo prispeval tudi tožnik (171. člen OZ). Tožnik je bil (pred začetkom svoje izmene ob 14.00 uri) obveščen s strani svojega predhodnika, da se je v dopoldanski izmeni opravljalo popravilo stroja. Tožnik je vedel, da so delavci, ki so opravljali popravila na stroju občasno puščali (kovinske) dele v notranjem ali zunanjem delu stroja (5). Tako tudi kovinska palica, na katero je naletel tožnik pri sestopu s stroja, ne more predstavljati (povsem) nepričakovane ovire za tožnika, ker je bila pred strojem. Tožnik je lahko pričakoval, da so na tleh lahko posamezni delci. Do poškodbe je prišlo pri sestopu iz stroja, v fazi, ko se je pred tem pospel na stroj ter zaprl ventil za odtekanje vode, zato bi moral biti pri sestopu bolj pazljiv in previden. Od delavca se namreč zahteva skrb za lastno varnost (9. člen ZVZD). Od tožnika se je pričakovalo, da bo ustrezno prilagodil svoje gibanje in pazil na sestop s stroja, potem ko je nadaljnji izliv vode že preprečil. Tožnik ni bil dovolj pazljiv, saj bi takšno kovinsko palico (potrditvah toženke, ki jim tožnik ni ugovarjal, je dolžine približno 120 cm in širine 4 cm; in je po sliki sodeč (6) vidna na tleh iste barve, na katerih je ležala (7)) sicer videl. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je toženka (oziroma njen zavarovanec) v celoti odgovorna za škodo. Tožnik je s svojo nepazljivostjo prispeval k nastanku škode. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena ZPP ob pravilni uporabi 171. člena OZ odločilo, da je tožnik z 20 % (so)prispeval k nastanku škode.

9. Neutemeljen je del pritožbe, ki izpodbija dosojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel zvin desnega gležnja. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca dr. med. B. K. ugotovilo intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Vse okoliščine glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, ki je trajalo do 13. 8. 2008, ko je končal s fizioterapijo in ne 31. 7. 2008, ko je tožnik zaključil z bolniškim staležem, kot zmotno meni pritožba, je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Upoštevalo je, da bo tožnik zaradi poškodbe trpel v bodoče občasne lahke telesne bolečine pri daljši hoji in stoji, vendar bo lahko opravljal lažja dela brez jemanja analgetikov. Odmerjena odškodnina v višini 2.500,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno zadoščenje in ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera (načelo individualizacije), prisojena odškodnina pa tudi ne odstopa od odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih (načelo objektivne pogojenosti).

10. Prav tako ni podlage za znižanje prisojene odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.000 EUR. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal oziroma jih bo opravljal s povečanimi napori. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da ima tožnik zaradi poškodbe trajne posledice. Zaradi (minimalne) omejene gibljivosti desnega gležnja lahko opravlja iste aktivnosti (tako v službi kot doma), vendar ob večjih obremenitvah desne noge (ob skokih, sestopanje, hitra hoja ali tek, posebno pri neravnem terenu in daljša hoja ali stoja) mora vlagati več truda. Tožnikovim trditvam, da je zaradi poškodbe oviran pri domačih opravilih, kot so košnja trave, urejanje sadovnjaka, pripravljanje drv in obdelovanje vinograda, toženka ni ugovarjala (prim. 214. člen ZPP), zato tožniku tega dejstva ni bilo treba dokazovati. Pri teh opravilih se obremenjuje noga (oz. gleženj), ki zahteva od tožnika zaradi posledic poškodbe povečane napore, zato je izkazan obstoj duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh okoliščin primera, upoštevajoč tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da k intenziteti težav prispeva tudi prekomerna teža tožnika, in njegovo starost ob škodnem dogodku (54 let), prisodilo primerno odškodnino, ki je primerljiva z odškodninami za podobne škode, in tako pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Pritožba pa utemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino za strah v višini 300 EUR. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, je tožnik utrpel kratkotrajni primarni in sekundarni strah lažje intenzitete, ki ni porušil tožnikovega duševnega ravnovesja. Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če pa je intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Opisane ugotovitve o intenzivnosti in trajanju strahu pri tožniku, ne dajejo podlage za prisojo denarne odškodnine za strah, saj takšen strah ni pravno priznana škoda v smislu 179. člena OZ, zato je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo.

12. Ob ugotovitvi, da tožniku ne gre odškodnina za strah in da je soodgovoren (20 %) za nastalo nepremoženjsko (4.500 EUR) in premoženjsko škodo (126 EUR), je pritožbeno sodišče na podlagi 458. člena ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča tako, da je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 3.700,80 EUR. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (353. člena ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala drugačno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožnikov uspeh v pravdi 78,7 % (po temelju 80 %, po višini 77,4 %), kar pomeni, da mu je toženka dolžna povrniti temu ustrezen del njegovih pravdnih stroškov, ki so bili potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, 21,3 % pravdnih stroškov toženke pa je dolžan tožnik povrniti njej. Vsi potrebni stroški tožnika so znašali 2.206,31 EUR, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, upoštevaje uspeh v pravdi 1.736,27 EUR. Toženki je pritožbeno sodišče na podlagi stroškovnika (list. št. 37) priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 96 EUR (81 EUR potnih stroškov za prihod na naroke in 15 EUR za materialne stroške), upoštevajoč njen uspeh v pravdi 20,50 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov toženka dolguje tožnici 1.715,77 EUR pravdnih stroškov.

14. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, je upravičena do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo v pritožbi priglašene stroške sodne takse v višini 240,00 EUR (Taksna tarifa 1121, priloga 1 Zakona o sodnih taksah - ZST-1), upoštevaje njen uspeh s pritožbo (25 %) ji mora tožnik povrniti 60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju OZ.

(3) V nadaljevanju ZVZD.

(4) Iz tega področja je imel tožnik opravljen izpit iz varstva pri delu – priloga B 2. (5) Primerjaj izpodved tožnika na l. št. 16. (6) Priloga B 1. (7) Pritožba pravilno opozarja, da tožnik ni ugovarjal izsledkom raziskave nesreče pri delu, pri kateri je sodeloval. Z izpovedbo pa ni moč nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage o tem, zakaj meni, da fotografije niso odraz pravega stanja ob nesreči. Tudi sicer ni odločilno, ali je na fotografijah ista cev in kakšna je bila točna lega cevi. Vzročna zveza med opustitvijo zavarovanca tožene stranke in tožnikovo poškodbo je namreč podana v vsakem primeru.