Jedro

Če je toženec kot šofer avtobusa prevzel denar od tožnika z namenom, da ga izroči tretjemu gre za naročilo in ne za prevozno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca terjal plačilo zneska 7.150,00 DEM z obrestmi in pravdne stroške. Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo zneska 588.382,00 SIT, ki ga je z obrestmi od 15.9.1995 dalje dolžan plačati tožniku skupaj s pravdnimi stroški prav tako z obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (razlika do 643.500,00 SIT) je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP/77 in predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodbi očita, da je nepravilna in nezakonita, ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec, ki je v času bosanske krize vozil potnike na vojno območje in ljudem iz dobrote delal manjše usluge je izpovedal, od koga je sprejel denar za naslovnika.

Natančno je tudi izpovedal, kaj se je dogajalo na vojnem območju pri Banja Luki. Sodišče pa je popolnoma napačno opravilo dokazno oceno, po kateri toženec ni dokazal, da so mu denar vzeli Srbi v Banja Luki.

Toženec je izpovedal, da je na vsako vprašanje uniformirancev dobil odgovor, da bo dobil "metak u glavu" in ni mogel ničesar storiti, ko so mu policisti denar jemali nezakonito, kajti bile so vojne razmere in ni bilo nobene državne kontrole. Stališče sodišča, da mora toženec, ki je delal brezplačno uslugo, sedaj vrniti denar, ki mu je bil odvzet, je nevzdržno. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi v dejstvu, da naj bi toženec prejel denar za prevoz. Ta gola laž je toženca močno prizadela. Končno pravi pritožnik, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravne predpise je napačno uporabilo, pa tudi kršitev določil pravdnega postopka je zagrešilo, ker je obrazložitev sama s seboj v nasprotju.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav toženec v pritožbi izpodbija sodbo v celoti pa je vendar pritožbeno sodišče ocenilo, da ne izpodbija zavrnilnega dela sodbe, ker se ukvarja izključno z obsodilnim delom. Zato je sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo obravnavalo le v tistem delu, ki je za toženca neugoden.

Toženec očita sodišču vse tri pritožbene razloge, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da noben ni podan. Predvsem povsem pavšalno zatrjuje, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, vendar pa na to nasprotje z ničemer ne opozori, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da v sodbi kakih nasprotij v sami obrazložitvi ni našlo. Tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, saj je sodišče tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno ugotovilo, ko se je postavilo na stališče, da toženec ni dokazal in prepričal sodišča, da mu je bil denar res vzet. Če upoštevamo prvo navedbo v odgovoru na tožbo, da toženec tožnika sploh ne pozna in jo primerjamo z izpovedjo toženca na glavni obravnavi dne 19.6.1998 že pridemo v dvom o toženčevi verodostojnosti. Kot je izpovedal, zaslišan kot stranka, je takrat, ko je bil v avtobusu, pristopil k njemu tožnik in mu še enkrat povedal naslov človeka, kateremu naj izroči denar. Tudi nadaljnja izpoved, da je tožniku in S. dne 1.11.1995 še enkrat pojasnil, da mu je denar vzela policija, vendar pa takrat potrdila ni pokazal ne enemu ne drugemu, čeprav je povedal, da ima potrdilo, ni prepričljiva, kaže pa na to, da je tožnika pred vložitvijo odgovora na tožbo prav gotovo spoznal. Sodišče prve stopnje, ki je ocenjevalo izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič, si je najlažje ustvarilo vtis o verodostojnosti prič in resničnega navajanja dejstev in pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v tako dokazno oceno, glede na preje povedano, dvomilo.

Prav pa ima pritožba, ko očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pa to ni imelo za posledico zmotne odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku. V danem primeru seveda ne moremo govoriti o prevozni pogodbi, pač pa je razmerje, ki sta ga pravdni stranki sklenili, najbližje naročilu. S pogodbo o naročilu se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Toženec se je torej zavezal, da bo za tožnika opravil posel in sicer, da bo denar namesto tožnika izročil naslovniku v vasi Došci.

Čim se je toženec zavezal, da bo za tožnika opravil določen posel, bi se bil dolžan potruditi, da izvrši naročilo in paziti na naročiteljeve interese. Očitno pa je, da toženec ni ravnal ne kot dober gospodar, ne tako, kot bi ravnal v enakih okoliščinah v lastni stvari kot določa 751. čl. ZOR. Ker torej pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje seveda ne more dati nobene teže potrdilu, na katerega se pritožba sklicuje in kateremu tudi sodišče prve stopnje ni dalo take teže, da bi na podlagi tega dokumenta zahtevek zavrnilo.

Ker torej noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.