Jedro

Solastnina na nepremičnini pomeni, da je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Posamezni solastnik tako ni upravičen na primer do konkretnega stanovanja v stavbi. Na posameznem delu nepremičnine je mogoče ustanoviti le etažno lastnino, ne glede na zapis v pogodbi, da naj bi takšen posamezni del predstavljal določen idealni delež večstanovanjske stavbe. Le s soglasjem vseh solastnikov se lahko določijo idealni deleži na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja F. G. ter potrdilo sklep Dn. št. 8964/2007 z dne 6. 12. 2007, s katerim je bil zavržen predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2969, 2970, 2971, 2972 in 2973, vpisane v vl. št. 186, k.o. A., do 125/1000. Proti sklepu se pritožuje predlagatelj, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pritrdilo, da je lastninsko pravico na posameznih delih stavbe mogoče vknjižiti v obliki solastnine. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da predmetno stanovanje, na katerem predlagatelj zahteva vknjižbo lastninske pravice, predstavlja 125/1000 celotne stavbe. Ne glede na to, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja z obrazložitvijo, da je potrebno med solastniki stavbe doseči soglasje v obliki akta o oblikovanju etažne lastnine oziroma o določitvi idealnih deležev na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino. Takšno razlogovanje je protislovno. Ob ugotovitvi, da stanovanje pritožnika predstavlja 125/1000, je mogoče ugotoviti, da njegov delež na skupnih delih stavbe predstavlja 125/1000. Solastninski delež na zemljišču in skupnih delih je po definiciji enak solastninskemu deležu, ki ga posamezni del stavbe predstavlja glede na celoto. Zato ni potrebna posebna listina o določitvi idealnih deležev na skupnih prostorih. Zmotna je zato odločitev zemljiškoknjižnega referenta, da je treba zaradi nepredložitve zemljiškoknjižnega dovolila na skupnih delih predlog za vknjižbo lastninske pravice na idealnem deležu zavreči. Pritožnik še meni, da ni direktne opore za to, da mora solastnik, ki v idealnem deležu izkazuje solastninsko pravico, priložiti predlogu za vknjižbo tudi akt o ureditvi solastninskih razmerjih. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da dovoli vpis lastninske pravice do predlaganega idealnega deleža. Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelj je v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi predlagal vpis lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2969, 2970 (stavbišče s stanovanjsko stavbo), 2971, 2972 in 2973, vpisane v vl. št. 186, k. o. A., do 125/1000. Iz zemljiškoknjižnih podatkov v spisu (zgodovinski izpisek) izhaja, da je bila prvotna nepremičnina parc. št. 125, k. o. A. (vpisana v vl. št. 186), ki se je v letu 1991 in 1996 preštevilčila in delila na parc. št. 2969, 2970, 2971, 2972 in 2973, odvzeta v letu 1945 dotedanjim lastnikom in vpisana kot Splošno ljudsko premoženje, na katerem se je nato vknjižila kot imetnica pravice uporabe Občina L. C.. Na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji iz leta 2000 pa je bil del teh nepremičnin vrnjen upravičencem. Iz izpiska je namreč razvidno, da so bila trem upravičencem oziroma dedičem upravičencem vrnjena posamezna stanovanja (v kleti, pritličju, v 1., 2. in 3. nadstropju stanovanjske stavbe), ni pa iz podatkov zemljiške knjige razvidno, ali so bila vrnjena vsa stanovanja v stavbi. Nedvomno je, da poleg njih obstaja vsaj še tisto stanovanje, pri katerem predlagatelj predlaga vknjižbo. Po listinah, ki jih je predlagatelj vložil kot podlago za vknjižbo, gre za podstrešno stanovanje v navedeni stanovanjski hiši. Iz listin res izhaja, da takšno stanovanje predstavlja 125/1000 celotne stanovanjske hiše, vendar pa trenutno zemljiškoknjižno stanje ne omogoča vpis solastninskega deleža na omenjenih nepremičninah na podlagi predloženih listin.

Po 147. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami) zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu, če zakon za posamezne vrste vpisov ne določa drugače. Vpis samo na podlagi pogodbe z dne 17. 5. 1989 in 22. 5. 1989 ter kupoprodajne pogodbe z dne 25.11.1996, ni mogoč, saj to preprečuje sedanje zemljiškoknjižno stanje. Solastnina na nepremičnini pomeni, da je razdeljena lastninska pravica, ne pa stvar sama. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (65. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, Ur. l. RS, št. 87/02). Solastnik ne more prosto razpolagati z določenim realnim delom stvari, ampak samo z idealnim deležem nerazdeljene stvari. Posamezni solastnik tako ni upravičen na primer do konkretnega stanovanja. Iz vsebine omenjenih pogodb pa je razvidno, da naj bi bila nepremičnina v naravi razdeljena (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, člen 69 in 70), torej da naj bi bilo podstrešno stanovanje, konkretni posamezni del stavbe, last predlagatelja. Glede na zemljiškoknjižno stanje, ki prikazuje, da so drugi posamezni deli vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem oz. njihovim dedičem (in sicer trem) in je na skupnih delih stavbe določen njihov idealni delež (vsak 1/3), ni mogoče vknjižiti (so)lastninske pravice predlagatelja brez sporazuma solastnikov o določitvi idealnih deležev, torej deleža vsakega izmed njih v sorazmerju s celoto. Solastniki morajo med seboj najprej urediti solastniška razmerja. Glede na pripadnost posameznih delov stavbe v last posameznega solastnika pa bi morali določiti idealne deleže na skupnih delih, prostorih in zemljišču, saj ti ostanejo v solastnini. Na posameznem delu nepremičnine, ki je predmet po omenjenih pogodbah (zavezovalni pravni posel), je mogoče ustanoviti le etažno lastnino, ne glede na zapis v pogodbi, da naj bi takšen posamezni del predstavljal določen idealni delež večstanovanjske stavbe. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (1. odstavek 105. člena SPZ). Le s soglasjem vseh solastnikov se lahko določijo idealni deleži na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino. Zajeti morajo biti vsi solastniki nepremičnine. Zato predlagatelj ne more uspeti s predlogom za vknjižbo njegove lastninske pravice z idealnim deležem 125/1000. Za ureditev pravnega razmerja med vsemi solastniki stavbe je potreben poseben akt o delitvi nepremičnine, torej akt o oblikovanju etažne lastnine, s katerim se določi idealni delež na skupnih prostorih glede na celotno nepremičnino. Če ti niso določeni, pa je omogočeno posameznemu pridobitelju posameznega dela zgradbe, da se to vprašanje reši v nepravdnem postopku (3. odstavek 188. člena ZZK-1, 110. člen SPZ).

Predlagatelj pa tudi ni upravičen zahtevati vknjižbo lastninske pravice na parcelah št. 2972 in 2973, ki sta v naravi garaži, saj v listinah, ki so podlaga za vpis, za to ni podlage. To velja tudi za parceli št. 2969 in 2971, ki sta v naravi dvorišči. Pritožba ni neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 2. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.