Jedro

Tožnik je podal namero za mednarodno zaščito v Centru za tujce šele potem, ko je prejel odločbo o nastanitvi v Center za tujce, po približno enem mesecu nastanitve v Centru, ko je postalo jasno, da je postopek njegove odstranitve iz Slovenije v izvorno državo v teku, čeprav bi namero lahko podal že prej. To pa po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, ker bi to lahko storil že dosti prej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka odločila, da se tožniku, državljanu Indije, omeji gibanje, ker mu je bilo že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve in je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito in pod 2. točko izreka odločila, da se tožniku izreče ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni od 3. 3. 2021 od 12.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 6. 2021 do 12.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik dne 3. 3. 2021 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil do 1. 2. 2021 nastanjen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor (ZPKZ Maribor) na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju št. I K 49668/2019 z dne 5. 11. 2019, s katero je bil obsojen na zaporno kazen enega leta in petih mesecev; poleg tega mu je bila izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države za dobo petih let. Sodba je bila potrjena s strani Višjega sodišča v Mariboru št. III Kp 49668/20189. Ker ga takoj po prestani kazni ni bilo mogoče odstraniti iz države, mu je bila dne 1. 2. 2021 izdana odločba o nastanitvi v Center za tujce, ki jo je izdala PP Ormož, zaradi nevarnosti tožnikovega pobega. Tožnik je ob vložitvi prošnje povedal, da je živel v Italiji od leta 2007 do septembra 2019, ko je bil prijet v Sloveniji. Tu je bil eno leto in pol v zaporu; po izpustitvi iz zapora je bil pripeljan v Center za tujce v Postojno. Dobil je tudi kazen izgona iz države. Po vloženi prošnji je bil tožniku dne 3. 3. 2021 najprej ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni na podlagi 3. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), saj je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve iz Republike Slovenije in je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito že prej, ko je bil nastanjen v ZPKZ Maribor. Namero zaprositi za mednarodno zaščito je podal šele potem, ko mu je bila dne 1. 2. 2021 izdana odločba o nastanitvi, s katero se je pričel postopek njegove odstranitve iz države in ko je izvedel, da verjetno ne bo vrnjen v Italijo, temveč v izvorno državo. Tožnik je torej prošnjo za mednarodno zaščito vložil zato, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo, torej zato, da bi preprečil oziroma oviral postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije. Zato je mogoče sklepati, da v kolikor tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi tožnik Slovenijo samovoljno zapustil še pred odločitvijo o njegovi prošnji. Tožena stranka je nato preverila, ali bi bil ukrep, če bi bilo tožniku omejeno gibanje na območje azilnega doma, učinkovit. Ugotovila je, da glede na razmere v azilnem domu, ki jih podrobno opisuje, to ni mogoče. Zato je po oceni tožene stranke le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije.

3. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Očitek, da je podal prošnjo samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, zavrača. Poudarja, da je bil takoj po poteku kazni zapora pripeljan v Center za tujce, kjer mu je bila vzeta prostost, omejena osebna svoboda, zaradi izvedbe izgona. Tožnik pa ima dovoljenje za prebivanje v Italiji, saj ima tam družino, prijatelje in znance in tam prebiva že več let. Mislil je, da bo po odpustu iz ZPKZ Maribor izročen Italiji, zato si je pridobil kopijo odločitve o podaljšanju dovoljenja za prebivanje v Italiji, ki jo je izročil uradnim osebam Policije in ni oporekal temu, da se vrne v Italijo, s čemer bi tudi bila izvršena stranska kazen izgona iz Slovenije. Zaprositi za mednarodno zaščito se je odločil tedaj, ko je bil seznanjen z nevarnostjo, da se ga bo vrnilo v Indijo, kjer bi bil v nevarnosti; vrnitev v Indijo pa bi posegla tudi v njegovo pravico do družinskega in zasebnega življenja v Italiji. Meni tudi, da pri utemeljitvi strožjega ukrepa omejitve gibanja niso bile v zadostni meri pojasnjene subjektivne okoliščine na strani tožnika in da pavšalne navedbe tožene stranke, ki kažejo na sum zlorabe azilnega postopka, ne zadoščajo za odvzem prostosti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in ga nemudoma izpusti.

4. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da se zahtevi za začasno odredbo ugodi tako, da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker mu je z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od verjetnosti, sama potrebnost začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da če bi tožnik res potreboval mednarodno zaščito, bi svojo namero za vložitev prošnje izrazil še preden je postalo jasno, da je postopek njegove odstranitve iz Republike Slovenije v izvorno državo v teku, vendar pa tega ni storil. Ugotavlja, da je tožniku dovoljenje za bivanje v Italiji poteklo 21. 2. 2019, podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Italiji pa se nanaša na leto 2018 in zato ni jasno, kako bi navedena kopija tožniku pomagala, da bi bil vrnjen v Italijo. Ker se je tožnik vse bolj zavedal možnosti, da obstaja verjetnost, da bo predan v izvorno državo, je tudi zaprosil za mednarodno zaščito, saj v Italiji nima zakonitega statusa za bivanje. Ob podaji prošnje je navedel, da ima v Italiji očeta, mamo in brata, a je obenem navedel, da se niso razumeli in da niso živeli skupaj. Njegov zakonec in otrok pa živita v Indiji in ne v Italiji. Tožena stranka še navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe ni smiseln, kar izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse, saj v zadevi omejitve gibanja postane sodba pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam, glede na to, da pritožba ni dovoljena, zato po izdaji pravnomočne sodne odločitve tožnik nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

_K I. točki izreka:_

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 5. 11. 2019 izrečena kazenska sankcija eno leto in pet mesecev zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za čas 5 let. Sporno pa je vprašanje, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma ali navedena zakonska določba predstavlja pravilno pravno podlago za omejitev gibanja.

8. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilca za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati.

9. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju), zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo poda samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi.

10. V tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

11. Direktiva o vračanju kot tudi ZMZ-1 torej kot objektivno merilo določata, da je prosilec že imel možnost začeti azilni postopek. Druga objektivna merila v ZMZ-1 sicer niso določena, vendar pa se tožena stranka sklicuje ravno na navedeno (edino) objektivno merilo.

12. Sodišče potem, ko je na glavni obravnavi vpogledalo v upravne spise in tožnika tudi zaslišalo, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanim aktom niso utemeljeni. Sodišče lahko potrdi argumentacijo in stališče tožene stranke, da je v konkretnem primeru za omejitev gibanje tožniku podan razlog po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča je tožena stranka v konkretnem primeru, tudi ob upoštevanju subjektivnih okoliščin na strani tožnika, pravilno uporabila navedeno objektivno merilo iz 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik imel priložnost začeti azilni postopek že dosti prej, kot je to storil. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Centru za tujce po približno mesecu dni bivanja v Centru, čeprav je imel to možnost storiti že dosti prej, tudi tekom prestajanja zaporne kazni. Na sami obravnavi je tožnik tudi povedal, da v kolikor bi vedel, da bo predan v Italijo, za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil. Dejstvo, da tožnik namere za mednarodno zaščito ni vložil že prej, tako dovolj močno kaže na to, da je zelo verjetno vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi preprečil odstranitev iz države v smislu 3. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z določbo člena 2 (2) (b) Direktive o vračanju 2008/115 in 64. člena ZTuj-2. Po navedeni določbi citirane direktive se države članice lahko odločijo, da te direktive ne uporabljajo za državljane tretjih držav, ki se morajo v skladu z nacionalno zakonodajo vrniti zaradi kazenske sankcije ali zaradi posledice kazenske sankcije ali pa so v postopku izročitve ali odstranitve.

13. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je torej sodišče upoštevalo podatke spisa, na katere se je oprla tudi tožena stranka, da je tožnik podal namero za mednarodno zaščito v Centru za tujce šele potem, ko je prejel odločbo o nastanitvi v Center za tujce, po približno enem mesecu nastanitve v Centru, ko je postalo jasno, da je postopek njegove odstranitve iz Slovenije v izvorno državo v teku, čeprav bi namero lahko podal že prej. To pa po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi oviral ali preprečil postopek odstranitve, ker bi to lahko storil že dosti prej. Med strankama pa kot rečeno ni sporno, da je tožnik vedel, da mu grozi odstranitev zaradi izreka stranske kazni v kazenskem postopku.

14. Po povedanem sodišče šteje, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi zadržal ali oviral odstranitev, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel možnost podati namero za mednarodno zaščito že prej, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjeni pogoji po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

15. Ni utemeljen tožbeni očitek, da ima tožnik dovoljenje za prebivanje v Italiji, saj iz podatkov spisa in sicer iz dokumenta „Permesso di soggiorno št. 11301444“ izhaja, da mu je to dovoljenje poteklo dne 21. 2. 2019, kar izkazuje, da tožnik v Italiji nima zakonitega statusa za bivanje. Upoštevaje navedeno in upoštevajoč tudi, da je tožnik ob podaji prošnje navedel, da v Italiji ni živel skupaj s svojimi (navedenimi) sorodniki, ker se niso razumeli in ob dejstvu, da ima ženo in otroka v Indiji, tudi ni mogoče govoriti o posegu v njegovo pravico do družinskega in zasebnega življenja v Italiji.

16. Kot je sodišče navedlo že zgoraj, je po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 mogoče omejiti gibanje na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, torej milejšega ukrepa. Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Po 84. členu ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce po drugem odstavku zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek tega člena). Ta ukrep sicer res pomeni odvzem osebne svobode, vendar pa je tudi pa je po mnenju sodišča v konkretnih okoliščinah primera šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil ukrep tudi nujen.

17. Ker je po presoji sodišča omejitev gibanja tožniku iz razloga po 3. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljena in nujna in so po presoji sodišča tožbene navedbe neutemeljene, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

_K II. točki izreka:_

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima (več) pravnega interesa, ker je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) že pravnomočno odločilo v zadevi. To pa pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno lahko vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe. Zato je sodišče njegovo zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.