Jedro

Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 5.2.2002, bi moralo sodišče prve stopnje pogoje za izdajo zamudne sodbe presojati po prvotnem (nenoveliranem) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zavrnilna zamudna sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi drugič odločilo. Prvič je izdalo zamudno sodbo 30.1.2003, s katero je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Zamudna sodba je bila razveljavljena v pritožbenem postopku s sklepom z dne 6.7.2005 opr. št. I Cp 610/2004, ker ni imela obrazložitve glede odločilnih dejstev in se odločitev ni dala preizkusiti. V ponovnem postopku je sodišče izdalo zavrnilno zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 4.400.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.2002 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh.

Zoper zavrnilno zamudno sodbo je vložil tožnik pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Čudi se, da je ob ponovnem odločanju izdalo sodišče prve stopnje povsem nasprotno sodbo, kot prvič, čeprav je obakrat odločala na podlagi iste tožbe. V prvi sodbi je očitno štelo, da je tožena stranka tožniku objektivno odgovorna, v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče samo opozorilo, da mora sodišče pravni pojem nevarne dejavnosti, ker gre za pravni standard, zapolniti z vsebino. Ko pa je ponovno odločalo, je v obrazložitvi zapisalo, da delo na višini 1,5 m od tal samo po sebi ne more predstavljati nevarne dejavnosti in da iz opisa v tožbi tudi ne izhaja kakršnakoli anomalija odra ali materiala, zaradi česar bi tožnikovo delo na taki višini predstavljalo nevarno dejavnost. Tudi ta obrazložitev je po mnenju tožnika pomanjkljiva, saj sodišče ne pove, zakaj delo na tej višini naj ne bi predstavljalo nevarne dejavnosti oz. ne pove, na kateri višini pa bi moralo potekati delo in kakšni morebitni dodatni pogoji bi morali biti izpolnjeni, da bi se to delo lahko štelo kot nevarna dejavnost. Vsekakor glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel, meni, da delo, ki ga je opravljal, ni bila nenevarna dejavnost. Dejstvo je, da je tožniku padel na glavo zidak, ki ga je poškodoval z višine približno 3,30 m, saj je treba upoštevati, da je tožnik stal na odru, ki je bil 1,5 m od tal in da je visok približno 1,80 m. Če bi sodišče upoštevalo celoten opis dogodka iz tožbe, bi gotovo obravnavalo zadevo drugače. Še posebej pa bi v konkretni zadevi moralo spremenjeno stališče obrazložiti, saj ni jasno, zakaj je enkrat štelo, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti, drugič pa ob istem dejanskem stanju obratno, da dejavnost ni bila nevarna. Že zato meni, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Pritožnik izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 202/2002, kjer je navedeno, da je delo na zidarskem odru mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost, ko se izvaja na višini. Sodišče bi, v kolikor je menilo, da ne obstaja objektivna odgovornost tožene stranke, moralo ugotoviti, ali ni tožena stranka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, odgovorna po načelu krivdne odgovornosti. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Prva sodba v tej zadevi je bila razveljavljena, zato je v ponovnem postopku lahko bila izdana tudi odločba s povsem nasprotno vsebino, kot je bila v prvi odločbi. Pritožba pa je prepričljiva v navedbi, da terja povsem nasprotno stališče tehtno argumentacijo, ki jo že zamudna sodba ni imela in je bila prav zato tudi razveljavljena. Sodišče prve stopnje v zamudni sodbi ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je prvič štelo, da je bilo delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, delo v pogojih nevarne dejavnosti. Iz obrazložitve izpodbijane zavrnilne zamudne sodbe pa izhaja, da delo tožnika samo zato, ker je delal na zidarskem odru, ki je bil 1,5 m od tal, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, zaradi česar bi tožena stranka odgovarjala po načelu vzročnosti. Načeloma je temu stališču tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba pritrditi, vendar pa je v obrazložitvi te sodbe hkrati zapisano, da iz opisa v tožbi ne izhaja kakršnakoli anomalija odra ali materiala, iz katerega je bil oder izdelan, niti ne izhaja kakršnakoli anomalija v načinu dela, v katero bi bil tožnik prisiljen in zaradi česar bi njegovo delo na takšni višini predstavljalo nevarno dejavnost. Iz te obrazložitve sledi logičen sklep, da pa bi v primeru obstoja dodatnih okoliščin bila lahko odločitev prvostopenjskega sodišča tudi drugačna, kar kaže, da tožba ni imela dovolj podatkov o okoliščinah, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe. Ker je bila tožba v tej zadevi vložena 5.2.2002, bi moralo sodišče prve stopnje pogoje za izdajo zamudne sodbe presojati po prvotnem (nenoveliranem) ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99), ki ga je treba po 17. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 96/2002 – ZPP-A) uporabiti tudi v primeru, ko je bila tožba vložena pred 29.11.2002. Ker po stališču sodišča prve stopnje tožba ni vsebovala vseh pravno relevantnih dejstev, da bi se na podlagi nje lahko opravila subsumpcija na pravila objektivne odgovornosti, bi v skladu s tedaj veljavnim ZPP moralo tožnika pred odločanjem pozvati, naj tožbo v določenem roku ustrezno „popravi“ (naredi sklepčno). Šele v primeru, da bi tožba kljub takemu pozivu ostala nesklepčna, bi lahko izdalo sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker tako ni postopalo, je že iz tega razloga zavrnilna zamudna sodba izdana v nasprotju s čl. 318 ZPP/99 in je že zato bilo potrebno to sodbo razveljaviti po 1. odst. 354. člena ZPP in vrniti zadevo v novo odločanje.

Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da izhaja iz tožbe širši opis dogodka, v katerem se je tožnik poškodoval, kot ga je pri odločanju upoštevalo sodišče prve stopnje. V tožbi je tožnik navedel, da se je poškodoval, ko je ob padcu z odra udaril v glavo oz. mu je na glavo padel zidak, za katerega se je oprijel ob padanju, pa ni bil še dovolj trden, ker je bil tik pred tem vgrajen. Sodišče prve stopnje bi moralo pri opredelitvi, ali je odgovornost tožene stranke objektivna ali ne izhajati iz celotnega opisa dogodka in ne zgolj iz tožbe iztrgati navedbe, ki se nanašajo samo na del dogodka. Zavrnilna zamudna sodba zato ni vzdržala preizkusa. Sodišče prve stopnje bo moralo o zadevi ponovno odločiti. Posebni napotki za nadaljnje delo pa niso potrebni, ker je že iz zgornje obrazložitve razvidno, kaj bo v nadaljevanju moralo storiti, da bo o zadevi pravilno odločilo.