Jedro

Uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z medsebojnim sporazumom (pogodbo), obstajali elementi delovnega razmerja, pomeni uveljavljanje obstoja pogodbe o zaposlitvi. Dokler (delovno) razmerje še traja, bi delavec lahko na podlagi 3. odstavka 15. člena ZDR in po postopku, predpisanem v 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnica morala uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je več let opravljala delo stevardese pri toženi stranki na podlagi predloženih napotnic študentskega servisa in sklenjenega sporazuma o opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za ugotovitev, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas od 15.12.1994 oziroma 15.7.1999 dalje in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožnica soglašala, da bo delo stevardese opravljala v skladu s posebnimi sporazumi in da ji določene pravice, kot so značilne za delovno razmerje, ne bodo pripadale. Tožnici je bil status študentke podaljševan in je lahko pridobivala napotnice študentskega servisa. Delala je do konca septembra 2003. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pomembno je, da je imela tožnica ves čas status študenta in je delala na podlagi napotnic študentskega servisa. ZDR90 ni vseboval časovne omejitve glede trajanja dela študentov. Tako omejitev ima novi ZDR, vendar kršitev ni sankcionirana tako, da bi se štelo, kot da je sklenjeno delovno razmerje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do trditev tožnice, da ni šlo za občasno oziroma začasno delo, saj je 10 let nepretrgoma opravljala delo, ki ga tožena stranka potrebuje za opravljanje dejavnosti. V njenem opravljanju dela so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, ne glede na način plačila preko študentskih napotnic in plačilo davkov in prispevkov. Zmoten je argument sodišča, da je šlo pri sklepanju verižnih sporazumov za konsenz volj. Tožena stranka je zlorabljala institut študentskega dela, tožnica pa je bila pri tem v neenakem položaju. "V izogib ponavljanju" se tožnica sklicuje tudi na navedbe v tožbi in pritožbi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnica uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa, za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ne moglo ne smelo preizkusiti. Dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizija izredno in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločitve, ki se lahko vloži le iz izrecno navedenih razlogov, ni mogoče upoštevati tožbenih navedb in navedb v pritožbi, ki se nanašajo na pritožbene razloge. Revizijske razloge mora revident navesti in jih kot take ustrezno utemeljiti (obrazložiti).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Tožnica je uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je imelo njeno delo - ki ga je sicer opravljala na podlagi študentskih napotnic - vse elemente delovnega razmerja. Pri tem ni sporno, da je tožnica delo pri toženi stranki prenehala opravljati konec septembra 2003. Uveljavljanje obstoja delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki uredili z medsebojnim sporazumom (pogodbo), obstajali elementi delovnega razmerja, pomeni uveljavljanje obstoja pogodbe o zaposlitvi. Ker se na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi, pomeni namreč domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili kot take in v pisni obliki .

Prenehanje opravljanja dela, ob zatrjevani domnevi, da bi šlo dejansko za delovno razmerje, pomeni tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Vsak poseg delodajalca v veljavnost pogodbe o zaposlitvi pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanih rokih. Vendar bi sodišče lahko meritorno odločilo samo, če bi bila tožba vložena pravočasno.

Dokler (delovno) razmerje še traja, bi delavec lahko na podlagi tretjega odstavka 15. člena in po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, zahteval od delodajalca priznanje delovnega razmerja in izročitev pisne pogodbe o zaposlitvi. Ko pa (delovno) razmerje že preneha, bi tožnica morala uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedela za kršitev pravic. Kdaj je bilo to (30.9.2003) ni bilo sporno. S tem dnem so bile tožnici kršene njene zatrjevane pravice iz delovnega razmerja oziroma ji je to prenehalo. Tožba, vložena 6.4.2004, je bila vložena prepozno.

Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Ker nižji sodišči določb ZDR o roku za vložitev tožbe nista upoštevali, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa ima ugotovitev zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za posledico zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).