Jedro

Obdolženec kljub pozivu sodišča prve stopnje ni navedel pritožbenih razlogov in jih obrazložil, zato je Vrhovno sodišče kot sodišče tretje stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo samo, ali so v izpodbijani sodbi podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. - 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon.

Izrek

Pritožba obdolženega E.G. glede kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ se zavrne kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. s k l e n i l o : Pritožba obdolženega E.G. glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ se zavrže kot nedovoljena.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov kazenskega postopka nastalih na tretji stopnji.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 2.2.1999 obd. E.G. oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ, spoznalo pa ga je za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ in mu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.5.1999 zavrnilo kot neutemeljeno pritožbo obdolženca in v obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (izrek pod I.), ugodilo pa je pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ in mu za to kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo 30.000,00 SIT denarne kazni, s preizkusno dobo enega leta (izrek pod II.), nakar mu je po 5. točki 2. odstavka 47. člena KZ za obe kaznivi dejanji izreklo enotno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, z določenima kaznima štiri mesece zapora in 30.000,00 SIT denarne kazni ter s preizkusno dobo treh let. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obd. E.G. V pritožbi navaja, da jo vlaga zoper obsodilni del (točka II.) izreka sodbe sodišče druge stopnje, sicer pa pritožba nima pritožbenih razlogov ter pritožbenega predloga, po vsebini pa obdolženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na pritožbo menila, da se obdolženec pritožuje glede kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, glede katerega pritožba ni dovoljena, z ničemer pa ni utemeljil svoje pritožbe glede kaznivega dejanja po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ, zato predlaga, da se pritožbo v tem delu zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je deloma neutemeljena, deloma pa nedovoljena.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot sodišče tretje stopnje le ob pogojih, ki so določeni v 1. odstavku 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 398. člena ZKP je bil obdolžencu dan pravilen pravni pouk, da je v obravnavani zadevi zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba le glede izreka pod točko II. - torej zoper tisti del sodbe, v katerem je sodišče druge stopnje spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obdolžencu za kaznivo dejanje krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ izreklo obsodilno sodbo.

V svoji pritožbi, vloženi 17.6.1999, je obd. E.G. navedel, da se pritožuje zoper izrek pod točko II. sodbe sodišča druge stopnje - torej glede kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ. Toda iz obrazložitve pritožbe je izhajalo, da se je pritožil izključno zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, storjenega na škodo M.Z. - torej le glede izreka pod točko I., glede katerega pa pritožba ni dovoljena, saj je glede tega kaznivega dejanja sodišče druge stopnje potrdilo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje in je tako v tem delu sodba že postala pravnomočna. Zaradi odprave navedene pomanjkljivosti v pritožbi je sodišče prve stopnje pozvalo obdolženca, da naj se določno izjavi, ali izpodbija sodbo sodišča druge stopnje samo glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ali tudi glede kaznivega dejanja krive ovadbe, in v slednjem primeru navede pritožbene razloge ter jih obrazloži. Obdolženec je nato sodišču prve stopnje 5.11.1999 poslal vlogo, v kateri ponavlja navedbo v pritožbi, da ni poškodoval M.Z., hkrati pa je navedel, "da ne more sprejeti nobene kazni brez krivde", ter da se "pritožba nanaša na oprostitev vsake kazni".

Vrhovno sodišče se ni spuščalo v presojo utemeljenosti navedb v pritožbi obd. E.G., da ni telesno poškodoval M.Z., saj po zakonu, kot je bilo že povedano, pritožba v tem delu zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dovoljena. Zato je Vrhovno sodišče - ker tega ni storilo že prvostopno sodišče - v tem delu pritožbo obdolženca zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 398. člena v zvezi s 390. členom ZKP).

Glede na obdolženčevo navedbo v pritožbi, da jo vlaga zoper točko II. izreka sodbe sodišča druge stopnje in vsebino njegove dopolnitve pritožbe, je Vrhovno sodišče štelo, da se pritožuje tudi glede kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. in 3. odstavku 288. člena KZ - torej zoper obsodilni del sodbe sodišča druge stopnje, zoper katerega je pritožba dovoljena. Ker pa obdolženec kljub pozivu sodišča prve stopnje ni navedel pritožbenih razlogov in jih obrazložil, je Vrhovno sodišče skladno z določilom 2. odstavka 383. člena v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP po uradni dolžnosti preizkusilo samo, ali so v izpodbijani sodbi podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 5.,6. ter 8. do 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon na način iz 372. člena ZKP. Takšnih kršitev kazenskega procesnega in materialnega zakona pa ni ugotovilo, zato je v tem delu obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen v zvezi z 2. odstavkom 398. člena ZKP).

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato bi moral povrniti tudi stroške kazenskega postopka, ki so nastali na tretji stopnji. Ob upoštevanju stroškov, ki so bili obdolžencu že naloženi v plačilo s sodbama sodišča prve in druge stopnje, njegove starosti in njegovih premoženjskih razmer, bi bilo s plačilom stroškov nastalih na tretji stopnji ogroženo vzdrževanje obdolženca, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila teh stroškov (4. odstavek 95. člena v zvezi z 98. členom ZKP).