Jedro

V odločbi izvenobravnavnega senata kot inštančni odločbi bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če ne bi imela razlogov o pritožbenih navedbah glede odločilnih dejstev (1. odstavek 395. člena ZKP). V to odločbo pa ne spadajo nepotrebna ponavljanja že zapisanih zaključkov prvostopenjskega organa.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper D.S. dne 15.5.2003 odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izvenobravnavni senat istega sodišča pa je z v uvodu navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženca zavrnil kot neutemeljeno.

Dne 21.5.2003 pa je priporočeno po pošti zagovornik obdolženca vložil zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor obdolžencu odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP predlagala, da naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Meni, da je utemeljen sum v smeri storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora izkazan, izpodbijani sklep pa je obrazložen tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z uvodno trditvijo, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, izpodbija zagovornik s strani nižjega sodišča ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev v zahtevi, da sklep izvenobravnavnega senata okrožnega sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni obrazložen (kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP). Res je, da zagovornik izrecno izpodbija le navedeno odločbo, vendar pa je potrebno zmeraj obravnavati pravnomočno odločbo kot celoto (odločbo prvostopenjskega in drugostopenjskega organa), saj je le takšna pravnomočna odločba predmet presoje Vrhovnega sodišča pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. V odločbi izvenobravnavnega senata kot inštančni odločbi bi bila namreč podana uveljavljena kršitev določb ZKP, če ne bi imela razlogov o pritožbenih navedbah glede odločilnih dejstev (1. odstavek 395. člena ZKP), ne spadajo pa v to odločbo nepotrebna ponavljanja že zapisanih zaključkov prvostopenjskega organa. Sklep kot celota pa ugotavlja oziroma dovolj nazorno obrazlaga obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje (sklep preiskovalnega sodnika na strani 2, Ks sklep str. 1).

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi meni, da je pravna opredelitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja napačna, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Dejanje, ki je navedeno (opisano in obrazložen obstoj utemeljenega suma) v pravnomočnem sklepu vsebuje vse zakonske znake poskusa umora po 3. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Zagovornikovo razmišljanje o tem, da gre v obravnavani zadevi kvečjemu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča, pa pomeni le nestrinjanje zagovornika z dejanskimi zaključki nižjega sodišča o obstoju utemeljenega suma, kar pa pomeni izpodbijanje pravnomočne odločbe iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pa, kot je bilo že povedano, ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Slednjič pa niso utemeljene tudi navedbe zagovornika v zahtevi, da sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo vseh okoliščin, ki jih zakon predvideva za odreditev pripora v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, saj sam način storitve dejanja ni zadosten razlog za pripor. Izpodbijani sklep pa se po mnenju zagovornika tudi ne opredeli do navedbe pritožnika, da bi obdolženec lahko v času do zaslišanja obračunal s policistom, če bi to želel (očitek kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani pravnomočni sklep vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oziroma, da ugotovitev sodišča ni le splošna in abstraktna temveč je sodišče zaključek o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje iste vrste oprlo na konkretno ugotovljena in v podatkih spisa izkazana dejstva tako po subjektivni, kakor tudi po objektivni plati. Okoliščine, ki opravičujejo odreditev pripora, so, čeprav ob dosedaj izkazani nekaznovanosti obdolženca, njegovo obnašanje ob storitvi kaznivega dejanja oziroma predrznost, agresivnost in odločnost, ki jo ugotavljata nižji sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (grožnja policistu z umorom tudi še tedaj, ko je bil vklenjen v lisice), ter ogrožanje najvišje z ustavo varovane dobrine, to je človeškega življenja. Na podlagi vsega navedenega je sodišče utemeljeno sklepalo, da je v konkretni kazenski zadevi podana tako visoka stopnja nevarnosti ponavljanja, da je poseg v obdolženčevo svobodo nujen, in da tega cilja, to je odvrnitve nevarnosti ponavljanja ni mogoče doseči na noben drug način oziroma z blažjimi sredstvi. Poseg v obdolženčevo svobodo pa je tudi v razumnem sorazmerju s težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, stopnjo nevarnosti ponavljanja ter posegom v njegovo svobodo. Res je, da se izvenobravnavni senat ni opredelil do navedb zagovornika v pritožbi, da bi obdolženec lahko v času do zaslišanja obračunal s policistom, če bi to želel, vendar pa kot je bilo že povedano, je podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena v inštančni odločbi le tedaj, kadar ta nima razlogov o pritožbenih navedbah, če so te relevantne oziroma imajo pomen za rešitev zadeve, kar pa zagovornikova ugibanja o tem, zakaj ni obdolženec obračunal s policistom že prej, niso.

Opustitev presoje vsake pritožbene navedbe torej ne pomeni očitane kršitve določb ZKP.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno zaključilo, da uveljavljene kršitve niso podane, oziroma jih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče uveljaviti, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).