Jedro

Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 63.425,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 dalje do plačila in povrnitev stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Hkrati je še sklenilo, da stroške postopka nosi tožnica in da bo o njih odločeno s posebnim sklepom (točka II izreka).

2.Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni navedla dejstev, ki bi utemeljevala škodo tako na nepremičnem in premičnem premoženju - tako glede potrebnih stroškov za odpravo škode, manjvrednosti nepremičnin, kot tudi na uničenem in poškodovanem premičnem premoženju. Pritožba argumentirano nasprotuje razlogom, zaradi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da zahtevek tožnice ni sklepčen po višini, pri čemer med ostalim izpostavlja, da se je mestoma sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nesklepčnosti celo nedopustno spuščalo v ugotavljanje dejanskega stanja in v presojo verodostojnosti določenih dokazov. Tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje podane navedbe glede posameznih postavk premoženjske škode, glede katerih meni, da so povsem zadostne in omogočajo presojo utemeljenosti zahtevka po višini. Poudarja, da toženka v postopku ni podala nobenega konkretiziranega ugovora v smeri nesklepčnosti (razen tega, da škoda ni izkazana), zaradi česar je nasprotno stališče sodišča prve stopnje neobrazloženo, predvsem pa zmotno. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je svoja napačna stališča o nesklepčnosti neupravičeno utemeljevalo tudi s podatki o izplačilu odškodnine s strani zavarovalnice, saj je tožnica pojasnila, da se ta odškodnina ni nanašala na vtoževano škodo (pa tudi če bi se, bi jo lahko sodišče prve stopnje presojalo zgolj iz vidika zmanjšanja zahtevka tožnice). Prav tako ne gre slediti obrazložitvi sodišča prve stopnje, da tožnice ni pozivalo k odpravi nesklepčnosti, ker naj bi na to v postopku opozarjala toženka. Kot že predhodno omenjeno, toženka namreč v postopku ni podajala nobenih konkretiziranih argumentov, v posledici katerih bi sodišče prve stopnje lahko parcialno po vseh vtoževanih postavkah ugotavljalo nesklepčnost, saj se toženka do posameznih trditev sploh ni izrekala. Ker toženka konkretno ničesar ni navajala glede trditev tožnice, ta ni bila dolžna karkoli odpravljati. Nadalje so neutemeljeni tudi argumenti sodišča prve stopnje, da za vtoževanje škode tožnica ni upravičena zaradi njenega solastnega dela na poplavljeni nepremičnini (ki je v naravi med solastniki razdeljena), pri čemer ni jasno, od kod sodišču prve stopnje podatki, da je tožnica vtoževala tudi škodo na solastnem premoženju drugega solastnika. Po mnenju pritožnice je škoda kot predpostavka ugotavljanja tožbenega zahtevka izkazana vsaj do te mere, da ji je nedvomno mogoče priznati vsaj nekaj od tistega, kar s tožbo zahteva (glej sklep VS RS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017 in sklep VS RS II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024). Ravno slednje je bistveno pri presoji sklepčnosti tožbe, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je v tem delu napačno uporabilo pravila trditvenega in dokaznega bremena. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje dokazovanja vsebinsko sploh ni izpeljalo in ni opravilo vrednostnega tehtanja predlaganih dokazov skladno s procesnimi navodili po 8. členu ZPP, pri čemer ni tehtalo niti možnosti uporabe prostega preudarka po 216. členu ZPP glede na življenjski položaj škodnega primera nastalih in povzročenih poplav, kjer je življenjsko in logično izkustveno, da je na objektu, ki je bil pod vodo, škoda nastala ter da če je bilo karkoli sanirano, da je tožnici nastal strošek te sanacije, kot je tudi zatrjevan. Na podlagi obrazloženega pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe argumentirano prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnice na povrnitev premoženjske škode, nastale na njenem nepremičnem in premičnem premoženju v posledici poplavnih dogodkov v noči iz 4. na 5. 11. 2012, zavrnilo na podlagi presoje, da je utemeljen toženkin ugovor nesklepčnosti v zvezi z obsegom in višino škode, kot tudi ugovor aktivne legitimacije.

6.Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi materialno pravno zmotne presoje, da je tožbeni zahtevek zaradi nezadostnih (premalo konkretiziranih) navedb tožnice po višini nesklepčen oz. da ni podana njena aktivna legitimacija, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Kot utemeljeno izpostavlja tudi pritožba, je VS RS v zvezi z vprašanji ustreznosti/zadostnosti trditvene podlage in v tem kontekstu glede (ne)sklepčnosti zahtevka po višini, ob upoštevanju procesnih pravil ZPP, v sodni praksi že zavzelo določena stališča oz. izhodišča, ob upoštevanju katerih je moč priti do ustreznih odgovorov glede sklepčnosti zahtevkov v posameznih pravdah.

8.Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP).

Tožeča stranka mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožeče stranke je tako mogoče terjati le tisto, kar je od nje življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bila v svoji pravici do obrambe prizadeta tožena stranka - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago¹.

Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostima so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožeči stranki prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva². Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.

10.V nadaljevanju je sodišče druge stopnje po posameznih postavkah zahtevka, kot ga je uveljavljala tožnica, preizkusilo presojo in razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zadostnostjo podanih trditev (sklepčnostjo) v zvezi z obsegom in višino škode.

11.Ker ima na odgovor na vprašanje zadostne konkretiziranosti navedb tožnice določen vpliv tudi toženkino nasprotovanje zahtevku v tej zvezi (na kar se neposredno sklicuje tudi samo sodišče prve stopnje, pritožba pa toženkinemu ugovoru nesklepčnosti nasprotuje kot pavšalnemu), sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja navedbe toženke, s katerimi je ta v postopku utemeljevala ugovor nesklepčnosti. Kot namreč utemeljeno izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje svojo presojo nesklepčnosti zahtevka v bistvenem oprlo na toženkin tovrstni ugovor, pri tem pa, z izjemo precej posplošenega pojasnila v točkah 6., 20. in 21. obrazložitve izpodbijane odločbe (med drugim, da je toženka na pomanjkljivosti opozorila v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah), v razlogih sodbe ni povzelo konkretnih navedb toženke v tej zvezi.

12.V odgovoru na tožbo je tako toženka v tej zvezi trdila, da nima možnosti preveriti s strani tožnice zatrjevane škode, saj je ta navedena pavšalno in nepojasnjeno. Pri tem je izpostavila, da iz tožničinih izvajanj in dokazov ni mogoče razbrati povezave domnevno nastale škode z dejanskim stanjem. Menila je še, da je nesklepčnost podana zaradi nasprotij v navedbah, kje (na katerih nepremičninah) je škoda nastala, zaradi solastništva tožnice pa je vprašljiva tudi njena aktivna legitimacija. V zvezi s sanacijskimi deli je štela, da ta (izvedba, plačilo) niso z ničemer dokazana. V vlogi z dne 9. 1. 2019 (na list. št. 111 in 112 spisa) je dodala, da iz navedb tožnice ne izhaja stanje in vrednost nepremičnin ter premičnin pred in po škodnem dogodku, kot tudi, da predloženi dokazi ne zadoščajo in ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Poleg tega je izpostavila vpliv dejstva, da predmetna nepremičnina leži znotraj "vplivnega območja ... elektrarn", na utemeljenost tožbenega zahtevka in ugovarjala pasivno legitimacijo glede nastale škode. V vlogi z dne 7. 2. 2019 (na list. št. 128 in 129) je ponovno izpostavila, da tožničine navedbe v zvezi s sanacijskimi stroški niso materialno pravno ustrezne in da je potrebno iz razloga nesklepčnosti zavrniti tudi zahtevek za sorazmerni del škode, ki presega solastniški delež tožnice. V nadaljnji vlogi z dne 22. 11. 2023 (list. št. 173 in 174 spisa) pa je toženka v bistvu razpravljala o trditvenem bremenu strank glede nastale škode in ocenjevala, da tožničin način izkazovanja premoženjske škode ni ustrezen.

Glede presoje sklepčnosti navedb tožnice v zvezi s škodo, nastalo na nepremičninah - poslovnem prostoru v pritličju poslovnega objekta in zunanji okolici (čiščenje in sanacija):

13.V tožbenih trditvah v tej zvezi, kot jih je sodišče prve stopnje tudi povzelo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica med ostalim navajala, da je zaradi poplave utrpela škodo na svojem delu solastnine, ki ga predstavlja poslovni prostor v pritličju poslovne stavbe, pri čemer so bili zaradi poplave poškodovani estrihi, izolacija talne obloge ter omet na stenah. Omete je bilo potrebno sanirati, površino tlakov pa tudi v celoti prisilno izsušiti in razvlažiti. Po odstranitvi in čiščenju prostorov je tožnica prostor vzpostavila v stanje, da lahko v njem opravlja dejavnost, je pa jasno, da je v objektu potrebno ponovno položiti talne obloge, estrihe, zamenjati izolacijo in podobno, saj je bila prepojena z vodo in fekalijami, ter vse slikopleskarsko obdelati. Hkrati je škoda nastala tudi na zunanji ureditvi, saj je voda na celotni parceli povzročila nanos mulja, kar je bilo potrebno odstraniti z gradbeno mehanizacijo, vso zelenico pa je bilo potrebno prevetriti in na novo posejati travo. V zvezi s škodo na nepremičnini je tako tožnica podala oceno stroškov v zvezi z odstranitvijo posledic visoke vode (odstranitev blata, poškodovane opreme, naplavin in podobno), kot tudi sanacijskimi deli (sušenje prostorov, zamenjava oken in vrat, odstranitev poškodovanega opleska, ometa, zamenjava uničene opreme, itd.). V zvezi z zunanjo ureditvijo pa je podala oceno stroškov zatravitve zunanjih površin, zamenjave vrtne zemlje, odstranitve uničene zemlje, itd.

14.Kot izhaja iz točk 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojo, da pravkar izpostavljene navedbe tožnice niso zadostne in je zahtevek v tej zvezi nesklepčen, v bistvenem utemeljilo z razlogovanjem, da tožnica ni pojasnila načina cenitve, oziroma na kakšni podlagi je prišla do zatrjevanega števila ur in cene storitev (tako za stroške odstranitve posledic visoke vode, kot tudi glede zneskov škode za posamezna sanacijska dela in dela za zunanjo ureditev). K navedenemu je dodalo, da zahtevek za tovrstno škodo ni bil trditveno podprt z navedbami, katera dela so bila oziroma bodo opravljena in koliko ter kakšen gradbeni material je bil oziroma bo potreben. V zvezi z dokazi, ki jih je tožnica predložila za dokazovanje škode na nepremičninah, pa je ocenilo, da ne potrjujejo dejstev glede obsega in višine škode in tudi ne dokazujejo, da je tožnici v posledici poplavnih dogodkov nastala škoda v vtoževani višini.

15.Pritrditi je pritožbenim očitkom, da je navedena presoja sodišča prve stopnje zmotna, tako v materialnem kot tudi v procesnem smislu. Sodišče prve stopnje je za presojo (ne)sklepčnosti zahtevka po višini zastavilo prestroga merila in zahteve, pri tem pa je neutemeljeno v to presojo dodajalo še oceno (ne)ustreznosti določenih predloženih dokazov in načina izračuna višine škode, ki na presojo sklepčnosti zahtevka nima nobenega vpliva.

16.Sodišče druge stopnje glede na v točkah 8. in 9. te obrazložitve izpostavljena materialno pravna stališča glede potrebne in ustrezne dejstvene podlage in glede na trditveno podlago, ki jo je ponudila tožnica, pritrjuje pritožbi, da je s podano trditveno podlago zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede škode. Povzete trditve namreč prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen. Sodišče bi v takšnem primeru prisodilo tožnici celotno zahtevano odškodnino.

17.Pravilnosti pravkar navedene presoje ne morejo omajati niti dodatni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z nesklepčnostjo zahtevka na povrnitev stroškov za izvedbo sanacije, kot ti izhajajo iz točk 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistvo le-teh je v presoji sodišča prve stopnje, da glede na trditve tožnice, da je škodo že delno sanirala, delno pa še ne, tožnica ne more celotne škode uveljavljati kot ocenjeno vrednost stroškov, potrebnih za sanacijo. Kvečjemu bi lahko zahtevala denarni znesek, ki bi temeljil na dejansko nastalih stroških za že izvedeno sanacijo, le za še neizvedeno sanacijo pa bi denarni znesek lahko temeljil na oceni stroškov dela in materiala za bodočo sanacijo.

18.Čeprav navedena ocena v izhodišču materialno pravno ni napačna in jo sodišče prve stopnje utemeljuje tudi s citiranjem pravne teorije (komentarja dr. Nine Plavšak k 168. členu Obligacijskega zakonika - OZ) sodišče druge stopnje meni, da z navedenim razlogovanjem ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka v tej zvezi v celoti s sklicevanjem na nesklepčnost. Po oceni sodišča druge stopnje je namreč tožnica s tem, ko je tudi glede stroškov sanacije, ki jo je že opravila, podala svojo oceno in predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo ustreznega izvedenca, (smiselno) podala navedbo o tem, kakšna škoda ji je v tej zvezi dejansko že nastala in predlagala povsem ustrezen dokaz. Pri tem je potrebno izhajati iz specifičnosti in nujnosti dane situacije, ko je tožnica v osnovi sama oziroma s pomočjo svojih zaposlenih odpravljala škodne posledice, kar pomeni, da z natančnimi podatki in dokazili (npr. računi tretjih oseb, ki bi morebiti takšno sanacijo opravljale) o tovrstni premoženjski škodi niti ne more razpolagati. V takšni situaciji ne gre pritrditi stališču pritožbe, da tožnici ni nobena škoda nastala (če jo je sama sanirala), saj tudi lastno delo in sredstva, ki jih je tožnica morala nameniti za namene sanacije, predstavljajo njeno premoženjsko škodo, ki jo je v dani situaciji nedvomno dopustno in mogoče dokazovati s pomočjo izvedenca.

Glede presoje sklepčnosti navedb tožnice v zvezi s škodo iz naslova manjvrednosti nepremičnin:

19.Tožnica je tožbi v zvezi z zahtevkom iz naslova manjvrednosti njenih nepremičnin v posledici škodnega dogodka navajala, da je potrebno tržno vrednost le-teh zmanjšati za ocenjeno povečano poplavno ogroženost. Pri tem je izhajala iz posplošene tržne vrednosti nepremičnin po podatkih GURS kot orientacijske vrednosti. V posledici možnosti ponovnih poplav in stanja nepremičnine - prepitosti sten, estrihov, izolacije, vlage, itd., pri čemer vzpostavitev prejšnjega stanja z izsuševanjem, beljenjem itd., teh pomanjkljivosti nikoli ne bo odpravila v celoti, je tožnica manjvrednost ocenila na vsaj 10 do 20 %. Glede na vrednost nepremičnine (30.000 EUR) je tako iz tega naslova zahtevala 3.000 EUR.

20.Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojo nesklepčnosti tega dela zahtevka utemeljilo z oceno, da so trditve tožbe o manjvrednosti objekta pavšalne in da tožnica ni zatrjevala nobenih okoliščin, ki bi potrjevale uveljavljen procent manjvrednosti. K temu je dodalo še, da bi odločanje o zahtevku za manjvrednost stavbe zaradi prepitosti starih estrihov pomenilo kumulacijo zahtevkov in da s temi navedbami prihaja tožnica sama s seboj nasprotje oziroma nedopustno kumulira zahtevke iz istega naslova.

21.Tudi v tej zvezi je pritrditi pritožbenim očitkom, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna oziroma neustrezna. Ne drži namreč, da tožnica ni navedla nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri oceni manjvrednosti njenih nepremičnin. Dejstvo, da ni navedla, kolikšna površina sten, estrihov in izolacije je prepita z vodo, ni več stvar (ne)sklepčnosti zahtevka, ampak vprašanje dokazovanja utemeljenosti zahtevka. Hkrati se je sodišče prve stopnje v tej zvezi neutemeljeno sklicevalo na domnevno kumulacijo zahtevkov. Tudi v primeru, če bi se sicer samostojna zahtevka deloma prepletala, kot to sodišče prve stopnje opisuje pri sklicevanju na škodo v zvezi z estrihi, to v nobenem primeru ne bi pomenilo, da je celoten zahtevek tožnice v zvezi z manjvrednostjo nepremičnin nesklepčen. Pri tem ne gre spregledati navedb tožnice, da s samo sanacijo ni mogoče v celoti odpraviti tovrstnih posledic in da se te kažejo tudi v manjvrednosti nepremičnin, kar bo nenazadnje mogoče preveriti z izvedbo predlaganega dokaza z izvedencem.

22.Ob upoštevanju pravkar obrazloženega sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da je tožnica s podano trditveno podlago zadostila svojemu trditvenemu bremenu tudi glede te oblike premoženjske škode. Povzete trditve namreč prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen.

Glede presoje sklepčnosti navedb tožnice v zvezi s škodo iz naslova poškodovanih ali uničenih stvari (strojev in opreme) ter zalog materiala:

23.Tožnica je v tožbenih navedbah v tej zvezi navajala, da je utrpela škodo na osnovnih sredstvih, kot je to razvidno iz seznama prijavljene škode za osnovna sredstva, zaloge in priloženih računov, s katerimi je dokazovala obstoj zalog. Pri tem je pojasnila, da je bila trgovina napolnjena z materialom za oskrbo notranjosti osebnih vozil, potrošnega materiala za osebna vozila in predvsem s pnevmatikami ter da je škoda nastala tudi na strojih, namenjenih menjavi gum, pisarniški opremi in v delu avtopralnice, ki so bili popolnoma uničeni. Pri tem je v tožbenih navedbah navedla oceno škode na posameznih strojih oziroma opremi kot tudi na zalogah.

24.Kot izhaja iz 16. do 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo presojo izpostavljenih navedb tožnice utemeljilo z razlogi, da tožnica premičnin ni določno označila in da tožba tudi ne vsebuje trditev in ne dokazov, ki bi omogočali preverljivost škode na premičninah v smislu, da je škoda dejansko posledica poplavnih dogodkov v letu 2012, da so tedaj bile premičnine dejansko v lasti tožnice in da so bile poškodovane oziroma uničene. Tožnica tudi ni podala trditev, kako je ocenila posamezne postavke škode, v kakšnem obsegu je škoda nastala, kot tudi navedla, na kakšen način so bile premičnine skladiščene, katere so bili bile uničene in katere poškodovane, prav tako ni opredelila, kje točno so se premičnine nahajale v trenutku poplav. Prav tako naj seštevek škod na posameznih strojih, opremi in zalogah ne bi znašal toliko, kolikor iz skupno naslova škode na premičninah uveljavlja tožnica. Nadalje je sodišče prve stopnje ocenilo, da predloženi dokazi ne potrjujejo škode, ki jo tožnica uveljavlja na strojih, opremi, zalogah, kar velja tako za prijavni list za odpravo posledic škode na strojih in opremi in zalogah (priloga A21 spisa) in zapisnik o popisu škode na zalogah (priloga A22 in A23), kot tudi za priložene račune, ki po oceni sodišča prve stopnje ne potrjujejo vtoževane škode na zalogah. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da tožnica poleg tega, da ni podala ustreznih trditev glede obsega in višine zatrjevane škode na premičninah, tudi z dokazi ni dokazala vtoževane škode, dokazi pa tudi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev.

25.Tudi v zvezi s to presojo sodišča prve stopnje je pritrditi pritožbenemu očitku, da je postavilo prestroge zahteve glede trditvenega bremena, ki presegajo to, kar je (nujno) potrebno za vsebinsko obravnavo tovrstnega tožbenega zahtevka. Tako je tudi stanje stvari (poškodovanost oz. uničenost) mogoče ugotavljati skozi dokazni postopek, v katerem se ugotavlja utemeljenost višine zahtevka za posamezno (uničeno ali poškodovano) stvar. Prav tako je pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje pri presoji nesklepčnosti ni imelo podlage, da je podvomilo v lastništvo domnevno poškodovanih in uničenih predmetov. V kolikor bi to bilo v postopku namreč sporno, je to predmet dokazovanja in ne gre za vprašanje, povezano s sklepčnostjo zahtevka (iz navedb tožnice namreč nedvoumno izhaja, da izhaja iz stališča, da so bile uničene in poškodovane njene stvari). Poleg tega je utemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zgrešeno zaključek o nesklepčnosti navedb tožnice utemeljevalo z vsebinsko presojo in vrednotenjem določenih dokazov in z očitkom tožnici, da svojih navedb ni ustrezno dokazala. Tudi če bi sodišče prve stopnje z zaključki o nedokazanosti trditev želelo podati samostojni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, je jasno, da le-ti temeljijo zgolj na selektivni dokazni oceni, ki je v očitnem nasprotju z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

26.Sodišče druge stopnje tako pritrjuje pritožbi, da je tožnica s podano trditveno podlago (dopolnjeno s predloženimi listinskimi dokazili) zadostila svojemu trditvenemu bremenu tudi glede te vrste premoženjske škode. Tudi tovrstne tožbene navedbe prestanejo vse teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje ob odsotnosti odgovora na tožbo izdalo ugodilno zamudno sodbo, je pritrdilen.

Posebej glede presoje sodišča prve stopnje o vplivu tožnici s strani Zavarovalnice X d.d. izplačane odškodnine na vprašanje sklepčnosti zahtevka:

27.Kot izhaja iz 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot dodaten razlog za nesklepčnost tožbenega zahtevka navedlo tudi, da tožnica ni navedla, katero škodo oziroma katere stroške za odpravo škode, ki jih uveljavlja v tem postopku, je pokrila z že prejeto odškodnino od Zavarovalnice X d.d. v skupnem znesku 6.000 EUR iz naslova zavarovanja za elementarne nesreče. Po presoji sodišča prve stopnje bi lahko tožnica v tem postopku kvečjemu zahtevala le še razliko, pri čemer bi morala v postopku zatrjevati, katera škoda je bila oziroma bo sanirana s prejeto odškodnino in temu ustrezno zahtevek zmanjšati, saj bi sicer na strani tožnice prišlo do obogatitve.

28.Tudi tej presoji sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno nasprotuje kot zmotni. Tožnica je sicer očitno na račun predmetnega škodnega dogodka s strani zavarovalnice prejela znesek 6.000,00 EUR, a je v postopku (v pripravljalni vlogi z dne 24. 1. 2019 - list. št. 115 in 116 spisa in v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2024 - list. št. 204 in 205 spisa) v tej zvezi pojasnila, da ne gre slediti navedbam toženke o tem, da je v posledici morebitne sklenitve poravnave z Zavarovalnico X d.d. (in izplačilom zneska 6.000,00 EUR) ugasnil njen zahtevek iz naslova škodnega dogodka tudi napram toženki. Tožnica je namreč upravičena do poravnave celotne utrpele škode in njen zahtevek do povzročitelja ugasne šele, ko je škoda v celoti povrnjena, kar je tožnica upoštevala in s strani zavarovalnice izplačani znesek od utrpele škode tudi odštela oz. ga je upoštevala pri postavljenem zahtevku.

29.Glede na navedeno ne gre slediti stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica pojasniti, katero škodo je pokrila z navedenim zneskom, oziroma za ta znesek zmanjšati zahtevek, saj je tožnica vendar pojasnila, da je prejeti znesek že upoštevala pri postavitvi tožbenega zahtevka. Tudi če bi sodišče prve stopnje ocenilo, da tovrstnih trditev tožnica ni izkazala, pa to ne bi bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (v celoti) zaradi nesklepčnosti, ampak kvečjemu za delno zavrnitev tožbenega zahtevka v višini že izplačane odškodnine, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba.

Posebej glede presoje sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom aktivne legitimaciije:

30.Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka nazadnje utemeljilo tudi z neobstojem (v delu) stvarne aktivne legitimacije tožnice, kot to izhaja iz 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da so nepremičnine, glede katerih tožnica uveljavlja povrnitev škode, v solastnini tožnice do 1/6, družbe A d.o.o. do 2/6 in B. B. do 1/2 od celote. Nadalje je ugotovilo, da je bila solastnina dejansko razdeljena v naravi dne 8. 10. 2015 s poravnavo (opr. št. N 21/2015) tako, da je tožnica postala izključni lastnik samostojne funkcionalne celote, ki jo sestavljajo trije prostori v kletni etaži ter 200 kvadratov zemljišča na parcelni številki 1262, k.o. Y. Izhajajoč iz te delitve je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ni upravičena do odškodnine za škodo na celotni kletni etaži in celotni okolici objekta, kar tožnica glede na lastne trditve uveljavlja. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da tožnica uveljavlja odškodnino za škodo tudi na delu nepremičnin, ki ne spadajo v samostojno funkcionalno celoto, ki po razdelitvi solastnine ustreza njenemu solastnemu deležu.

31.Pritrditi je pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje presojo opravilo izven trditvene podlage tožnice, iz katere izhaja, da zatrjuje in vtožuje škodo izključno na delu solastnine, ki ji po razdelitvi dejansko pripada. Toženka je v tej zvezi ugovarjala zgolj, da tožnica glede na solastniški delež ni aktivno legitimirana za škodo do višine 5/6 tožbenega zahtevka in da nepremičnina ni bila v naravi razdeljena. Tudi v kolikor bi pa izvedba celovitega dokaznega postopka (ki ga sodišče prve stopnje ni izvedlo) pokazala, da tožnica dejansko vtožuje škodo v zvezi z delom nepremičnin, ki ji glede na delitev in solastniški delež ne pripada, pa to ne bi narekovalo zavrnitve zahtevka v celoti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak kvečjemu zavrnitev ustreznega dela tožbenega zahtevka.

O dolžnosti opraviti materialno procesno vodstvo:

32.Čeprav sodišče druge stopnje glede na doslej obrazloženo načeloma nima posebnih pomislekov v zvezi z ustreznostjo oziroma zadostnostjo navedb tožnice v smislu sklepčnosti njenega zahtevka po višini, se kljub temu opredeljuje tudi do presoje sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, t.j. da zaradi aktivnosti na strani toženke, ki naj bi na pomanjkljivosti navedb tožnice opozorila, ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva in tožnice pozivati na dopolnitev tožbe v smislu sklepčnosti tožbenega zahtevka.

33.Glede na v 12. točki te obrazložitve izpostavljene tovrstne ugovorne navedbe toženke, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bile (upoštevajoč trditve tožnice), le-te deloma povsem posplošene, deloma (zlasti v pravno teoretičnem smislu) pa konkretizirane, tožnica pa je nanje tudi odgovorila. Zlasti je iz navedb pravdnih strank v tej zvezi razvidno, da nista soglašali glede ustreznosti podanih navedb o škodi, kot tudi ne glede vprašanja (prevalitve) trditvenega in dokaznega bremena v zadevi. Ker tudi sodišče prve stopnje v postopku (v bistvu do izdaje izpodbijane sodbe) ni izrazilo svojega sedaj zavzetega stališča o nesklepčnosti tožbe, ampak se je večji del postopka kazalo, da bo izvedlo dokazni postopek v smeri ugotavljanja temelja zahtevka, po oceni sodišča druge stopnje aktivnost (ugovarjanje) toženke sodišča prve stopnje ne bi odvezovalo dolžnosti izvesti ustrezno materialno procesno vodstvo skladno z določbo 285. člena ZPP.

K izreku tega sklepa:

34.Ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank, ki zaradi zmotne materialno pravne presoje še niso bile predmet ustreznega obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S tem bi bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

35.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine tako, da bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka presodilo izkazanost zahtevka po temelju in višini.

36.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1 Tako sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017. 2 Sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, tem izhodiščem pa je VSRS sledilo tudi v sklepu II Ips 79/2023, II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 8, 212, 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.