Jedro

Zavezanec za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti po 23. členu Zakona o dohodnini je zavezan tudi za obveznosti, ki jih drugi predpisi določajo lastnikom kmetijskih zemljišč ali tistim, ki dosegajo katastrski dohodek kmetijskih zemljišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi z dne 19.7.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave G. z dne 1.12.1999, s katero so ji bile za leto 1999 odmerjena krajevni samoprispevek in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest v skupnem znesku 4.318,00 SIT kot zavezanki za davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti po 23. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 2/95 odločba US RS, 7/95, ZDoh), ker je lastnica kmetijskih in gozdnih zemljišč in ima katastrski dohodek kmetijskih zemljišč v znesku 107.026,31 SIT in gozdnih zemljišč 29.691,43 SIT.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in se sklicuje na njene ugotovitve, da sta bili obveznosti pravilno odmerjeni: krajevni samoprispevek na podlagi Sklepa o uvedbi krajevnega samoprispevka na območju krajevne skupnosti Z. (Uradni list RS, št. 60/92, 37/98, 47/98, Sklep) po stopnji 1,66 % od katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest na podlagi 49. člena Zakona o gozdovih (Uradni list SRS, št, 30/93) in 3. In 6. člena Uredbe o pristojbinah za vzdrževanje gozdnih cest (Uradni list RS, št. 38/94 in 20/95, Uredba) po stopnji 6,9 % od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč. Krajevni samoprispevek so dolžni plačati tudi občani, ki imajo stalno prebivališče na območju Krajevne skupnosti Z. in so vpisani v volilni imenik. Krajevni samoprispevek je uveden za obdobje od 1.11.1994 do 1.11.1999. Obveznost plačila pristojbine za vzdrževanje gozdnih je določena za lastnike gozdov. Krajevni samoprispevek in pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest sta obvezni dajatvi in ju je tožnica dolžna plačevati, ne glede na to, ali je za samoprispevek glasovala ali ne in ne glede na to, da je pred uveljavitvijo Uredbo gozdne ceste uporabljala brez plačila pristojbine. Krajevni samoprispevek je uveden na podlagi tedaj veljavnega Zakona o samoprispevku (Uradni list SRS, št. 35/85, p.b.) s Sklepom, ki je občinski predpis.

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da ni zavezanka, ker se ni nikoli obvezala, da bo plačevala krajevni samoprispevek in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Na referendumu je celo glasovala proti samoprispevku. Zato meni, da ju ni dolžna plačati in da odmerjene obveznosti posegajo v njeno lastnino in svobodo ter so kršene njene ustavne pravice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnica stalno prebivališče in je vpisana v volilni imenik v Krajevni skupnosti Z., da je lastnica kmetijskih zemljišč in gozdov in da dosega katastrski dohodek. Navedene okoliščine, ki imajo podlago v upravnih spisih in jim tožnica ne ugovarja, izkazujejo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki, je v 23. členu ZDoh določeno, da je zavezanec za davek od kmetijstva tudi fizična oseba, ki je kot lastnik vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Po navedeni določbi ZDoh je bilo ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva. Ta ugotovitev je podlaga za uporabo Sklepa in Uredbe, ki sta predpisa, ki uvajata obveznost plačila krajevnega samoprispevka in pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Dolžnosti, ki so določene s predpisi, so obvezne za tiste, na katere se nanašajo, ne glede na to, ali se ti z njimi strinjajo. Ker je bilo po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da je tožnica zavezanka za plačilo navedenih dajatev, tožnica ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da se z dajatvama ne strinja in da ju ni dolžna plačati, ker se za plačevanje ni z ničemer obvezala. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da odmerjene obveznosti posegajo v tožničino lastnino in svobodo oziroma, da so kršene tožničine ustavne pravice, saj je po podatkih predloženih upravnih spisov odmera pravilno izvedena po predpisih.

Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.