Jedro

Oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo RS z naturalizacijo, mora imeti po 4. točki 10. člena ZDRS zagotovljen trajen vir preživljanja, najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost. Tožnica bi morala že v upravnem postopku izkazati, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2975/97-13 z dne 9.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.11.1997. Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 13/94, v nadaljevanju ZDRS), ker tožnica ne izpolnjuje pogojev iz 4. t-očke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena ZDRS. Tožena stranka je po presoji sodišča v obravnavanem primeru dejansko stanje popolno ugotovila in svojo odločitev pravilno oprla na 4. točko 1. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi s 5. členom Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/9-4, v nadaljevanju Uredba). Eden izmed v 10. členu ZDRS kumulativno določenih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da oseba lahko pridobi državljanstvo z naturalizacijo, je, da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost (4. točka 1. odstavka). Tožnica do izdaje izpodbijane odločbe ni predložila dokazil o tem, da je redno zaposlena in da prejema mesečno plačo v višini, predpisani v 1. alinei 1. odstavka 5. člena Uredbe. Po presoj-i sodišča zato, ker tožnica tudi ni predložila nobenih dokazov o tem, da njen mož prejema redne mesečne dohodke, ob njeni trditvi, da "mož dela v T. brez pogodbe", ni mogoče sklepati, da ima tožničin mož dovolj rednih dohodkov, ki bi zagotavljali trajno preživljanje tožnice in njunega mladoletnega otroka. Napačna je tožničina razlaga, da je s tem, ko je predložila dokazila o redni zaposlitvi staršev in brata, izkazan drug redni trajni vir preživljanja, določen v 3. alinei 1. odstavka 5. člena Uredb-e. Med druge redne trajne vire preživljanja bi lahko prištevali dohodke, ki bi jih tožnica redno prejemala na podlagi pravic, izvirajočih iz materialnih predpisov (stvarne, obligacijske). Med te pa ni mogoče uvrščati rednih dohodkov, ki jih prejemajo tožničini starši in brat, ki je po zakonu niso dolžni preživljati.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe v zvezi s prošnjo njenih staršev za sprejem v državljanstvo leta 1992, ko po njenem mnenju ni bila pravočasno in pravilno poučena, da bi morala prošnjo vložiti sama, ker je tedaj že dopolnila 18 let starosti.

Razmere so se sedaj bistveno spremenile. Sedaj je poročena in z zakoncem ustvarjata dovolj sredstev in ne bi predstavljala nobenega socialnega bremena tej državi. Stališče sodišča, da razs-oja po podatkih, ki so obstajali ob vložitvi prošnje, je po njenem mnenju neživljenjsko. Sodišče bi jo moralo zaslišati in dopolniti dokazni postopek, če je štelo, da listine, ki jih je predložila, ne dajejo zadostne podlage za preizkus upravne odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Pravilno je uporabilo materialno pravo in utemeljeno sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, da tožnica s predloženimi listinami ni izkazala enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS.

Po 10. členu ZDRS lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom in če ta oseba izpolnjuje vse naštete pogoje iz te zakonske določbe. Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da tožnica v času odločanja o obravnavani zadevi v upravnem postopku ni izpolnjevala pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS mora imeti oseba, ki prosi za sprej-em v državljanstvo Republike Slovenije, zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost. Ta pogoj pomeni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, bodisi drug trajen vir preživljanja. Kategorije sredstev, ki se štejejo za zagotovljen trajen vir preživljanja v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, določa 5. člen Uredbe. Po merilih iz 1. odstavka 5. člena Uredbe, ki jo sodišč-e prve stopnje pravilno navaja, se šteje, da ima prosilec zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost, če dokaže, da je redno zaposlen in višina njegovih prejemkov ustreza višini zajamčene plače (1. alinea 1. odstavka 5. člena) oziroma ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini zneska zajamčene plače (3. alinea 1. odstavka 5. člena). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa pa tožnica z dokazili o viru preživljanja, ki jih je predložila, ni izkazala, da bi imela tak vir preživljanja zag-otovljen.

Glede na takšno dejansko podlago v času odločanja pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati tožničini pritožbeni ugovori. Sodišče v upravnem sporu preizkusi zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na dejansko stanje, na katerem to temelji. Prvostopno sodišče je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno in je zakonitost izpodbijanega akta presojalo na tej podlagi. Tožnica je imela možnost predložiti dokaze o zagotovljenem trajnem viru preživljanja, vendar takšnih dokazov ni predložil-a. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji na podatkih in listinah upravnih spisov in na pravilni in popolni dokazni oceni, pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zvezi z odločanjem sodišča prve stopnje na seji.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije niso relevantne okoliščine, ki so nastopile v času po odločanju upravnega organa, ker te niso mogle biti predmet presoje v upravnem postopku.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.