Jedro

Po procesni teoriji uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer v skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP ugotovilo obstoj pobotne terjatve, vendar pa jo je ugotovilo preko višine tožbene terjatve, kar pa je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Toženka je namreč ugovarjala pobot zato, da bi dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da terjatev tožene stranke v znesku 5.053,24 EUR ne obstoji.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da terjatev tožene stranke v znesku 15.726,97 EUR ne obstoji (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 99072/2011 z dne 11. 7. 2011 je ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (II. točka izreka) in naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 931,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka ).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožnica v pritožbi izpodbija predvsem razloge sodbe sodišča prve stopnje glede zavrnitve pobotnega ugovora, ki ga je postavila tožena stranka in sicer, da sodišče prve stopnje ni pravilno obračunalo 10 % popusta in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od posameznih začasnih situacij, ki ji jih je izstavljala tožnica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo zavrnitev pobotnega ugovora in se v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje (25., 26. in 27. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da višina popusta ni mogla biti znana pred zaključkom vseh del tožeče stranke in tako ni obstajala njena zaveza, da popust v kakršnikoli višini upošteva že ob izdaji posameznih začasnih situacij, saj ob njihovi izdaji še ni bila znana končna vrednost opravljenih del, na katero je bil vezan pogoj, da do obračuna popusta sploh pride. Iz istega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih delnih neplačil po izstavljenih začasnih situacijah.

5. Pritrditi pa je potrebno pritožbi v delu, ko navaja, da v pobot ni uveljavljala zneska v višini 15.726,97 EUR, ampak svojo terjatev iz naslova nepriznanega popusta do višine vtoževane terjatve. V postopku uveljavljen procesni pobotni ugovor se procesno dosledno imenuje terjatev, uveljavljena z ugovorom zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ZPP). Ugovor zaradi pobota je obrambno sredstvo, sam pobot pa je način prenehanja dveh istovrstnih dospelih vzajemnih terjatev (311. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Po procesni teoriji uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot ni tožba, ne nasprotna tožba ali vmesna ugotovitvena tožba, ampak svojevrstno uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje, pravno varstvo posebne oblike (1) za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP ugotovilo obstoj pobotne terjatve, vendar pa jo je ugotovilo preko višine tožbene terjatve (2), kar pa je v nasprotju s procesno funkcijo pobotnega ugovora, ki je obrambnega značaja. Toženka je namreč ugovarjala pobot zato, da bi dosegla zavrnitev tožbenega zahtevka, zato se sodišče ukvarja z nasprotno terjatvijo le do višine tožbene terjatve, kolikor je pač potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer posebej ugotovilo obstoj toženkine terjatve, vendar pa jo je ugotovilo preko višine tožničine terjatve in je s tem prekoračilo procesni zahtevek toženke. Pri tem je šlo za kršitev načela dispozitivnosti kot temeljnega procesnega načela, na katero sodišče druge stopnje pazi na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do višine 5.053,24 EUR. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

6. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

7. Ker je pritožnica le v manjšem delu uspela s svojo pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). V odgovoru na pritožbo namreč niso bila podana nobena pomembna dejstva in naziranja, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi tožeča stranka pripomogla k rešitvi pritožbe, zato je odločilo, da nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

(1) Juhart J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani 1961, stran 297. (2) Glej tudi: Testen F., Pobot v pravdi, Pravnik št. 1-2, 1984, stran 21.