Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sklep IV Kp 45069/2014

ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.45069.2014 Kazenski oddelek

razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje novo sojenje pred drugim sodnikom kaznivo dejanje poneverbe
Višje sodišče v Mariboru
22. februar 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Navedbe pritožbe dejansko kažejo na nepopolno, če ne že tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno in določno ugotoviti, kdaj in na podlagi katerega pravnega akta je bil obdolženi zaposlen v družbi P.d. d.o.o., za katero časovno obdobje, kakšne zadolžitve je imel in kakšen je bil dogovor glede njegovega plačila, zlasti kakšno plačilo bi moral prejeti, kdaj in na kakšen način ter v kakšni višini ter glede na to, da zatrjuje, da ni dobil nič plačanega, oceniti, ali si je dejansko protipravno prilastil denar, kot se mu to očita z obtožbo, in to v svojstvu, ki je navedeno v obtožbi.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega Z.F. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 45069/2014 z dne 10. 10. 2017 obdolženega Z.F. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja ponevrbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Po členih 57 in 58 KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi v višini 4.246,31 EUR. V enaki višini je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oškodovani družbi P.d. d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek, s presežkom pa je oškodovanko napotilo na pot pravde. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, in sicer pričnine v znesku 246,20 EUR in sodni taksi po 80,00 EUR.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik. Navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo in iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke. Posledično temu ni pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi. Finančni podatki namreč jasno kažejo na zgledno poslovanje družbe P.d. d.o.o. in v samem postopku se nihče ni ukvarjal z vprašanjem, kaj in koliko je obdolženi s svojim delom doprinesel družbi in kakšno korist je imel on sam, kakšno korist je imela družba in kakšno je bilo ravnanje I.S. kot zakonitega zastopnika družbe. Potrebno bi bilo videti, do kakšne koristi izražene v denarju bi bil upravičen obdolženi, če bi se dogovor o sodelovanju dejansko izvajal in bi korist delila na polovico, enakopravno, obdolženi in I.S. V tem primeru po mnenju obrambe ne bi bilo nobene potrebe po dajanju posojil obdolžencu.

5. Po stališču pritožbe očitka storitve kaznivega dejanja poneverbe enakopravnemu partnerju, družbeniku, ni mogoče očitati. Ker je obdolženi bil tak partner v družbi P.d. d.o.o., mu denar nikakor ni bil zaupan v zvezi z njegovim delom in v zvezi z njegovo zaposlitvijo, kar pa je zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe. Zato o tem kaznivem dejanju ni moč govoriti.

6. Iz navedenih stališč je razbrati, da pritožba smiselno uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zatrjuje namreč, da je sodišče s tem, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, prekršilo pravico obrambe in da dejanje obdolženca, kot je opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje. Pri obeh kršitvah pa izhaja iz zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter da sta kršitvi posledici le-tega.

7. Pritožba pa nima prav. Nobena od zatrjevanih kršitev ni podana. Da sodišče krši pravice obrambe in s tem stori kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, je potrebno, da pritožba ob zatrjevani kršitvi navede tudi, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe ter to ustrezno obrazloži. Takih razlogov pritožba nima, obstoj te kršitve pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti, upoštevajoč določbo prvega odstavka 383. člena ZKP. Zato pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v pritožbi nakazani smeri. Kršitev kazenskega zakona pa je podana le, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon zmotno uporabi ali pa ga sploh ne uporabi. Pritožba ne zatrjuje nič od tega, temveč kršitev veže na po pritožbi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar zadeva vlogo obdolženega Z.F. v družbi P.d. d.o.o. Zatrjuje namreč, da je v navedeni družbi delal kot enakopraven partner in v njej ni bil zaposlen ter da mu denar, ki ga je pridobil pri opravljanju dela v družbi, ni bil zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo. Pritožba torej ne trdi, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč navaja, da očitka storitve kaznivega dejanja poneverbe obdolžencu kot enakopravnemu partnerju, družbeniku, ni mogoče očitati. Vsled tega tudi ni izkazana smiselno uveljavljana kršitev iz 1. točke 372. člena KZ-1. 8. Pač pa ima pritožba prav, ko zatrjuje, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo v taki meri razjasnjeno, da bi odpadli vsi pomisleki o pravilnosti prvostopnega obsodilnega izreka. Navedeno zlasti velja za ugotavljanje svojstva, v katerem bi naj obdolženi sklepal v opisu kaznivega dejanja navedene posle, s tem v zvezi pa za vprašanje, ali je z denarjem, ki ga je prejel, protipravno razpolagal oziroma si ga protipravno prilastil, kot mu to očita pritožba. Pritožba namreč pravilno opozarja, da so se obdolženi, I.S. in M.P., kot fizične osebe v mesecu maju 2013 začele pogovarjati o skupnem poslu, pri katerem bi sodelovali kot enakovredni partnerji, zatem pa sta obdolženec in I.S. 22.8. 2013 sklenila pisni Dogovor o sodelovanju, v katerem ugotavljata, I.S. kot investitor, obdolženec pa kot soinvestitor, skupni interes poslovanja v gradbeni in prevozni dejavnosti (1. člen), se zavezujeta, da bo .I.S. kot investitor zagotovil potrebna finančna sredstva in druge pogoje za uresničitev skupnega interesa in je v ta namen že registriral podjetje P.d. d.o.o., najel poslovne prostore in ustrezno pisarniško opremo (2. člen), soinvestitor, torej obdolženi, pa se zavezuje k doprinosu podjetja s svojim delom na podlagi dolgoletnih izkušenj v gradbeništvu, pri čemer bo uporabil svoje poslovne vezi in pridobil ustrezno delo (3. člen). Pritožbi je pritrditi, da je na podlagi navedenega in preostalih določb Dogovora o sodelovanju mogoče sklepati, da sta I.S. in obdolženi z Dogovorom oblikovala partnerstvo, ki temelji na enakopravnem razmerju. Zaradi navedenega pritožba utemeljeno dvomi v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da si je obdolženi protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z zaposlitvijo. Dogovor o sodelovanju z dne 22. 8. 2013 namreč ne daje pravne podlage za zaključek o zaposlitvi obdolženega v družbi P.d. d.o.o. 9. V nadaljevanju pritožba zatrjuje, da sta obdolženi in I.S. podpisala podjemni pogodbi iz razloga, da sta poskrbela za pravno formalno podlago za delovanje obdolženca, kasneje pa je zaradi posredovanja delovnega inšpektorja obdolženi s pravno osebo P.d. moral skleniti zaposlitev in je prejel pogodbo o zaposlitvi za omejen delovni čas. Pri tem pa sta po pritožbi še vedno bila ves čas enakopravna partnerja, kar pomeni, da obdolženi dejanja, ki je pod obtožbo, in ki pomeni nezvestobo do samega sebe in do partnerja, ni mogel storiti, saj je imel vsa polna pravna pooblastila, ki med drugim vključujejo tudi razpolaganje z gotovino. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da sta I.S. in obdolženi podpisala dve podjemni pogodbi, in sicer prvo dne 1. 9. 2013 za časovno obdobje 1. 9. do 30. 11. 2013, in drugo dne 1. 4. 2014 za časovno obdobje od 1. 4. do 30. 4. 2014, pri čemer se je obdolženec kot podjemnik zavezal naročniku družbi P.d. d.o.o., da bo za naročnika opravil delo prodaja gradbenih materialov in storitev v strojništvu in gradbeništvu, za plačilo pa prejel dogovorjeni odstotek od prodaje materialov (l. št. 71 in priloga B6). Z obema pogodbama torej ni zajet posel, naveden v 1. alineji opisa kaznivega dejanja, datiran z dne 9. 7. 2013, z obema podjemnima pogodbama in pogodbo o zaposlitvi pa nista zajeta niti posla, opisana v 3. in 4. alineji opisa kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe. Tako je že v zvezi z navedenim, ko je bil obdolženec spoznan za krivega, da bi si naj prilastil denar, ki ga je sprejel v zvezi z navedenimi posli, to storil protipravno in v nasprotju s sklenjenimi podjemnimi pogodbami, pogodbo o zaposlitvi in Dogovorom o poslovnem sodelovanju (slednji nima elementov pogodbe) ugotoviti, da je bilo dejansko stanje, obdolžencu očitanega ravnanja, v navedenih alinejah izreka sodbe nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno.

10. Pritožbi ni mogoče odreči utemeljenosti tudi, ko opozarja, da si je v inkriminiranem obdobju I.S. iz dohodkov družbe P.d. d.o.o. izplačal okrog 18.000,00 EUR na svoj osebni račun, pri tem pa sodišču ni predložil prav nobenih dokazil, da je z lastnimi sredstvi financiral delovanje družbe in da je šlo za povračilo njegovega finančnega vložka v družbo. I.S. dejansko tega ni storil, kar navaja pritožba. Slednja navaja tudi to, da je družba P.d. v letu 2013 ustvarila kar za 62.406,00 EUR prometa, pri čemer so sredstva družbe v tem letu znašala 64.283,00 EUR, celotno to premoženje pa je dejansko ustvaril v pretežni meri obdolženi, ki pa ves ta čas ni prejel prav nobenega dohodka oziroma plačila za svoje delo. V izpovedbah priče I.S., ko zatrjuje, da je obdolžencu posojal svoja osebna sredstva in da so ta navedena na zadolžnicah, pri čemer je navajal različne zneske skupnega dolga obdolženca, in sicer 7.000,00 EUR, 8.000,00 EUR, pa tudi 10.000,00 in celo 11.000,00 EUR, pritožba pravilno vidi premajhno prepričljivost in verodostojnost, da bi sodišče prve stopnje na podlagi takih izpovedb priče S. lahko ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. V dokaznem postopku namreč ni bilo razjasnjeno, koliko je bilo vredno delo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, do kakšnih zneskov je bil upravičen in na kakšen način ter kdaj bi mu morali biti izplačani dogovorjeni procenti. Obdolženi zadržanja gotovine ni zanikal, je pa po pritožbi upravičeno opozarjal, da za svoje delo ni prejemal plačila, da je imel stroške v zvezi z opravljanjem dela in da je potreboval sredstva za življenje, saj drugih dohodkov ni imel. 11. Navedbe pritožbe dejansko kažejo na nepopolno, če ne že tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno in določno ugotoviti, kdaj in na podlagi katerega pravnega akta je bil obdolženi zaposlen v družbi P.d. d.o.o., za katero časovno obdobje, kakšne zadolžitve je imel in kakšen je bil dogovor glede njegovega plačila, zlasti kakšno plačilo bi moral prejeti, kdaj in na kakšen način ter v kakšni višini ter glede na to, da zatrjuje, da ni dobil nič plačanega, oceniti, ali si je dejansko protipravno prilastil denar, kot se mu to očita z obtožbo, in to v svojstvu, ki je navedeno v obtožbi.

12. Iz navedenih razlogov je torej pritrditi pritožbi, da je bilo dejansko stanje obravnavnega kaznivega dejanja zmotno in nepopolno ugotovljeno ter je zato sodbo sodišča prve stopnje iz tega razloga potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da bo to potekalo pred drugim sodnikom posameznikom, ker je sodnik, ki je zadevo doslej obravnaval, že sprejel stališče na podlagi izvedenih dokazov ter bo zato zadevo lažje obravnaval drug sodnik posameznik.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbah prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia