Jedro

V skladu s sodno prakso se v primeru, ko je podan eden od v prvem odstavku 112. člena ZDR taksativno naštetih razlogov za izredno odpoved delavca, ne ugotavlja posebej, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, temveč se šteje, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, če je podan eden od taksativno naštetih razlogov.

Tožnik je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretji alinei 1. odstavka 112. člena ZDR (izplačevanje bistveno zmanjšane plače za delo vsaj dva meseca) po 2. odstavku istega člena upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna odpravnino v višini 2.708,39 EUR bruto, od tega odvede vse davke in prispevke in tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna odškodnino za čas odpovednega roka v višini 1.666,70 EUR, od bruto odpravnine odvede vse davke in prispevke ter tožniku plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 675,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka (točka III izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženi stranki ni bil izpolnjen razlog iz četrte alineje 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zaradi česar bi sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek moralo zavrniti. Namesto tega je sodišče prve stopnje kar samo spremenilo trditveno podlago tožnika in ugotovilo, da odpoved temelji na očitku neplačila dveh plač, kar ustreza odpovednemu razlogu iz tretje alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, čeprav tega tožnik ni navajal niti v odpovedi niti v tožbi. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožene stranke, da na njeni strani ni bilo razlogov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je imela zagotovljeno delo za tožnika vsaj do izteka 30 - dnevnega odpovednega roka. Sodišče prve stopnje se je očitno zavzelo zgolj za interese delavca, ni pa se oziralo na interese delodajalca. Sodišče prve stopnje pri svojem odločanju sploh ni uporabilo določbe 110. člena ZDR, temveč je odločalo zgolj na podlagi 112. člena ZDR. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca morata biti kumulativno podana oba pogoja in ker pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bil podan, tožnik ni upravičen do odškodnine za neizrabljeni odpovedni rok, saj bi celotni odpovedni rok lahko delal in za ta čas prejemal plačilo. Tudi sicer niso obstajali utemeljeni razlogi za izredno odpoved, delo je bilo tožniku zagotovljeno in tudi plača mu je bila izplačana (občasno z zamudo). Sodišče je zmotno odločilo, da je odpravnina zapadla v plačilo 19. 1. 2012, saj so se v poslovni praksi tožene stranke odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izplačevale v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Zmotno je določena višina odškodnine za čas odpovednega roka, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi želja in interes tožnika. Pogodba o zaposlitvi ne ureja odpovednega roka v primeru, ko odpoved poda delavec, prav tako odpovednega roka v tem primeru ne ureja kolektivna pogodba za gradbene dejavnosti. V kolikor bi obstajal pogoj za izplačilo odškodnine namesto odpovednega roka, bi ta tožniku lahko šla kvečjemu za en mesec dela, to je 833,35 EUR bruto. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker naj bi sodišče prve stopnje spremenilo navedbe v odpovedi in tožbi, s tem da je štelo, da je podan odpovedni razlog iz tretje alineje prvega odstavka 112. člena ZDR in ne odpovedni razlog iz četrte alineje 112. člena ZDR. Vendar pa pri tem ne gre za odločanje izven trditvene podlage tožbe kot zmotno meni pritožba, temveč za vprašanje pravne opredelitve dejanskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni izrecno uveljavljal, da odpoved podaja iz razloga po četrti alineji 112. člena ZDR, temveč je le navajal, da mu tožena stranka ni izplačala plač za oktober, november in december 2011 in da so zato podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 112. člena ZDR. Ob ugotovitvi, da ne drži očitek tožnika, da mu tožena stranka ni izplačala plače za december 2011, je sodišče prve stopnje zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je predhodno vprašanje od katerega je odvisna utemeljenost zahtevka za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, presojalo glede na takšno dejansko ugotovitev. Pri tem je pravilno ugotovilo, da navedeno predstavlja zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tretje alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Ta določa, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo. Takšni opredelitvi ustreza tudi konkretna situacija, ko tožena stranka tožniku dva meseca ni plačala ničesar iz naslova plač za oktober in november 2011, temveč je to storila šele po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Okoliščina, da je tožnik v tožbi navajal, da je izredno odpoved podal iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 112. člena ZDR ne pomeni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ker je štelo, da je podan zakonit razlog iz tretje alineje prvega odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je vezano na vsebino odpovedi in ne na pravno kvalifikacijo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal šele v tožbi.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je izpolnjen v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga na strani delodajalca, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na sodno prakso razvidno iz v izpodbijani sodbi navedenih odločb pritožbenega sodišča. V skladu s to prakso se v primeru, ko je podan eden od v prvem odstavku 112. člena ZDR taksativno naštetih razlogov izredna odpoved delavca ne ugotavlja posebej, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, temveč se šteje, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, če je podan eden od taksativno naštetih razlogov.

8. Povsem zgrešeno je stališče pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je bilo z delovnim razmerjem možno nadaljevati (in je posledično nezakonita izredna odpoved, ki jo je podal tožnik), ker je tožena stranka imela delo, ki bi ga tožnik lahko opravljal v času odpovednega roka. Nobenega dvoma ni, da bi vsak delodajalec imel interes, da kljub odpovedi, nadaljuje z delom delavec, ki mu delodajalec plače sploh ne izplačuje. Ob takšnem pojmovanju upoštevnih razlogov, zaradi katerih bi bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka kljub obstoju razloga iz 112. člena ZDR, noben delavec ob še tako hudih kršitvah, ki so razlog za izredno odpoved, ne bi mogel dati takšne odpovedi, češ da ni izpolnjen pogoj iz 110. člena ZDR. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno povzema tudi stališče iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 364/2005 o tem, da je pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, odločilno le, da je razlog določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati na strani delodajalca in ne na strani delavca. Navedeno pomeni, da v tem sporu sploh ne more biti odločilno dejstvo, ali je tožena stranka za tožnika imela delo, ki bi ga ta lahko opravljal po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožena stranka tožniku ob zapadlosti ni izplačala plač za oktober in november 2011, temveč je to storila šele 23. 1. 2012 in 24. 1. 2012, kar je po tistem, ko je tožnik že podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi; - tožnik je toženo stranko z dopisom z dne 19. 12. 2011 pozval na izpolnitev obveznosti in o tem 20. 12. 2011 obvestil tudi inšpektorja za delo; - tožnik je 4. 1. 2012 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedel, da mu tožena stranka od oktobra do decembra 2011 ni izplačala plač; - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 13 let; - povprečje plač tožnika v obdobju od oktobra do decembra 2011, glede na plačilne liste, znaša 836,40 EUR; - dvakratnik plače tožnika obračunane za december 2011 znaša 1.666,70 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal v skladu s 112. členom ZDR in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zato zakonita. V skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR delavec lahko v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je izpolnjen eden od v tem členu taksativno naštetih razlogov za takšno odpoved. Tožnik je izpolnil tako obveznost, da pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti, kot tudi obveznost, da o tem obvesti inšpektorja za delo, izredno odpoved pa je podal potem, ko je poteklo 8 dni od pisnega opomina na izpolnitev obveznosti in pisnega obvestila inšpektorja za delo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v tretji alineji prvega odstavka 112. člena ZDR. Ta kot razlog za izredno odpoved opredeljuje izplačevanje bistveno zmanjšane plače za delo vsaj dva meseca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pod takšno normo možno subsumirati tudi primer, ko delodajalec plače sploh ne izplača. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovitve, da je tožnik zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga na strani delodajalca, tožniku dosodilo vtoževano odpravnino in odškodnino v višini nadomestila plače za čas odpovednega roka. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi zaradi ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

12. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 13 let je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR upravičen do odpravnine v višini 13 - kratnika ene četrtine osnove, ki jo predstavlja povprečna plača, ki bi jo moral prejeti v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V skladu z navedeno določbo delavcu v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pripada odpravnina v višini ene četrtine navedene osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri delodajalcu zaposlen od 5 do 15 let. Pri tem je sodišče utemeljeno sledilo tožbenemu zahtevku, saj je tožnik kot osnovo za izračun odpravnine uveljavljal nižji znesek, kot pa bi mu šel na podlagi določbe prvega odstavka 109. člena ZDR.

13. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da bi bil tožnik v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen do odpovednega roka v trajanju 60 dni. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 29. člena v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavne Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ki določa, da je delavec, ki je pri delodajalcu zaposlen več kot 5 let upravičen do odpovednega roka v trajanju 60 dni. V skladu z drugim odstavkom 112. člena ZDR je delavec, ki zakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, pri čemer se upošteva odpovedni rok, do katerega je delavec upravičen v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

14. Brez vsake pravne podlage je pritožbena domneva, da se odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka odmeri glede na odpovedni rok, ki je določen za primer, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavec (prvi odstavek 92. člena ZDR). Iz določbe drugega odstavka 112. člena ZDR je povsem jasno razvidno, da je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca upravičen do odpravnine in odškodnine ob upoštevanju predpisov, ki veljajo za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Delavec je upravičen do odpravnine, kakršno bi prejel v primeru, če bi mu delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, ki bi mu šel v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

15. Brezpredmeten je tudi pritožbeni ugovor, da naj bi glede na poslovno prakso tožene stranke odpravnina zapadla v plačilo šele 30 dni po prenehanju delovnega razmerja. Za takšno stališče ni nobene podlage v predpisih. Nasprotno na podlagi določbe prvega odstavka 109. člena ZDR, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan delavcu izplačati odpravnino, se je izoblikovala enotna sodna praksa, da je delodajalec dolžan to storiti ob prenehanju delovnega razmerja. Glede na to, da v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje preneha veljati že z dnem odpovedi, to je s 4. 1. 2012, tožnik pa zakonske zamudne obresti vtožuje od 19. 1. 2012, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi obrestnemu delu tožbenega zahtevka.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor, v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.