Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo ostale dokazne predloge kot nepotrebne, s pavšalno obrazložitvijo, da nudijo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev.

V obravnavni zadevi je toženec zlorabil material in delovna sredstva tožeče stranke na svoj račun, zato temelj nastanka odškodninske obveznosti ne leži v zunanjem konkuriranju na trgu, temveč v prisvajanju materiala in neupravičeni uporabi sredstev podjetja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 90.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila, da povrne stroške postopka 3.291,47 EUR s pp ter še strošek sodne takse 1.114,00 EUR s pp.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni naredilo pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov oziroma svoje odločitve ni obrazložilo tako, da bi jo bilo možno preizkusiti. Ni jasno, iz katerih trditev tožeče stranke izhajajo zaključki sodišča. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve toženčevih dokaznih predlogov, s čemer mu je bila odvzeta možnost obravnave pred sodiščem in storjena absolutna bistvena kršitev postopka. Ker je iz navedb tožeče stranke razvidno, da naj bi toženec kršil konkurenčno prepoved, bi morala tožeča stranka v skladu s 37. členom ZDR tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je zvedela za opravljanje dela ali sklenitev posla. Zmotni so zaključki sodišča, ki obremenjujejo le toženca za vsa domnevno izvršena nakazila na družbo A. d. o. o. Tožeča stranka bi morala zahtevke, ki se nanašajo na to družbo, nasloviti nanjo. Sodišče bi moralo zaslišati stranki in priče, za zavrnitev teh dokaznih predlogov ne zadostuje obrazložitev, da že iz ostalih izvedenih dokazov izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Višina škode ni z ničemer izkazana. Sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka o nastanku škode v višini 90.882,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov toženca, tako prvostopenjskih kot pritožbenih.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo tudi na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Navedeno postopkovno kršitev je sodišče prve stopnje storilo, ker je zavrnilo ostale dokazne predloge kot nepotrebne, s pavšalno obrazložitvijo, da nudijo izvedeni dokazi zadostno podlago za odločitev. Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, ki naj bi izpovedale o tem, da ni opravljal storitev v svojem imenu in za svoj račun. Ravno to je ključno vprašanje spora, ki ga je potrebno raziskati v zvezi z obravnavano odškodnino. Gre za okoliščine, ki so pomembne za presojo protipravnosti njegovega ravnanja, zavrnitev navedenih dokazov oziroma odločitev zgolj na podlagi računov oziroma listinske dokumentacije namreč pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, torej je sodišče s takšnim postopanjem zavrnilo možnost, da bi ugotovilo drugačno stanje. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov kršilo toženčevo pravico do izjave v postopku, oziroma mu je z vnaprejšnjo dokazno oceno predlaganih, a neizvedenih dokazov, odvzelo možnost dokazovanja neutemeljenosti zahtevka. Glede na zgoraj izpostavljena materialnopravna stališča o pomembnosti podlage iz 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) ni mogoče zaključiti, da gre za nerelevantne dokaze. Če se s predlaganimi zaslišanji dokazuje pravno pomembno dejstvo, mora sodišče priče zaslišati in s tem stranki omogočiti izvajanje ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Zaradi navedene postopkovne kršitve je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča preuranjeno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odškodninske odgovornosti toženca po splošnih pravilih civilnega prava.

6. Že iz navedenega razloga je pritožba utemeljena, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), da navedeno procesno pomanjkljivost odpravi ter ponovno odloči o tožbenem zahtevku, v okviru podane trditvene in dokazne podlage, tako glede temelja kot višine. Utemeljeno je namreč opozorilo pritožbe, da je potrebno pri izvajanju in upoštevanju dokazov (npr. mnenja izvedenca finančne stroke) izhajati iz navedb strank, saj dokazni zaključki, oblikovani mimo navedb strank, prav tako pomenijo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da o toženčevi pritožbi odloča že drugič. S sodbo Pdp 137/2016 z dne 9. 9. 2016 je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti stroške postopka na prvi in drugi stopnji. Vrhovno sodišče RS je reviziji tožeče stranke, vloženi zoper citirano sodbo, ugodilo in s sklepom VIII Ips 303/2016 z dne 23. 5. 2017 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje. Tako je ravnalo v posledici ugotovitve zmotne uporabe materialnega prava s strani pritožbenega sodišča, ki je napačno presodilo, da tožencu očitana ravnanja, ki so podlaga vtoževane odškodnine, ne segajo zunaj okvira kršitve konkurenčne prepovedi, zaradi česar je pri presoji toženčevega ugovora prepoznega uveljavljanja zahtevka napačno uporabilo zgolj 37. člen ZDR, ne pa tudi splošni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v zvezi s 182. členom ZDR, ki določa podlago odškodninske odgovornosti delavcev.

8. Vrhovno sodišče RS je pri tem pojasnilo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je toženec zlorabljal material in sredstva tožeče stranke za opravljanje dejavnosti za svoj račun in s tem neposredno oškodoval tožečo stranko. Pri tem ni šlo za običajno konkurenčno dejavnost, pri kateri bi delavec s svojim materialom in sredstvi izven siceršnje organiziranosti poslovanja delodajalca samostojno konkuriral dejavnosti delodajalca, saj toženec svojih sredstev in materiala za to ni imel. Toženec je zlorabil material in delovna sredstva tožeče stranke na svoj račun, zato temelj nastanka odškodninske obveznosti ne leži v zunanjem konkuriranju na trgu, temveč v prisvajanju materiala in neupravičeni uporabi sredstev podjetja. Toženec si je dejansko prilaščal denarni tok, ki bi s koriščenjem materiala in sredstev tožeče stranke moral pripasti njej. Tako opravljanje (sicer istovrstne) dejavnosti toženca po svojem temelju ne predstavlja kršitve prepovedi konkurenčnega delovanja v smislu 37. člena ZDR, ampak je odločilno dejstvo pri opredelitvi temelja nastanka morebitne škode protipravno razpolaganje z materialom in sredstvi tožeče stranke. Tožeča stranka je svoj zahtevek res utemeljevala na določbi 37. člena ZDR, hkrati pa tudi na določbi 182. člena ZDR in splošnih določbah OZ. Ker gre v obravnavani zadevi za odškodninsko terjatev delodajalca proti delavcu v skladu 182. člena ZDR, jo tožeča stranka lahko uveljavlja znotraj zastaralnih rokov, določenih v 352. členu OZ, ki ob vložitvi tožbe še niso potekli. Ker je pritožbeno sodišče zmotno sledilo ugovoru toženca o zamudi subjektivnega roka iz 37. člena ZDR ter ni ugotavljalo, ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, se do pritožbenih navedb, s katerimi je toženec določno nasprotoval tudi drugim pravnim in dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, (še) ni opredelilo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.