Jedro

Ker nadstrešek s svojimi nosilnimi stebri stoji na opornem zidu, je upravni organ nadstrešek in oporni zid pravilno štel za celoto. Ker oporni zid po Uredbi ni uvrščen med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, tudi celotnega objekta ni mogoče šteti za enostaven objekt.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da morata tožnika kot inšpekcijska zavezanca v roku 30 dni po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo nadstrešnice tlorisnih dimenzij bruto 6 x 4 m, višine 3,5 m, opornega zidu dolžine 7 m, približne višine 0,8 m, ki je del nadstreška, oboje zgrajeno na zemljišču s parc. št. 30/3 k.o. ..., ter objekt iz 1. točke odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (1. in 2. točka izreka). V primeru neizpolnitve odrejene obveznosti bo opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah, za objekt veljajo v izreku navedene prepovedi, o stroških postopka bo izdan poseben sklep, pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. do 6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica v zvezi s sporno gradnjo opravila inšpekcijski pregled dne 11. 9. 2008 in zaslišanji dne 5. 11. 2008 in 10. 12. 2008. Po njenih ugotovitvah je oporni zid sestavni del nadstreška, saj je nadstrešek v enem delu naslonjen na stanovanjski objekt, drugi del (stebri) pa je naslonjen na oporni zid. Inšpekcijska zavezanca sta (inšpektorici) v zvezi z gradnjo povedala, da je objekt postavljen na parcelno mejo, da pa nameravata sosednje zemljišče s parc. št. 36/11 k.o. ... odkupiti. Obravnavana parcela leži v območju razpršene gradnje, ki se ureja z Odlokom o PUP za podeželje v Občini Maribor (PUP, MUV št. 11/93), ki glede odmikov določa, da morajo biti objekti odmaknjeni od sosednje meje tako, da ni motena sosednja posest, obravnavani objekt pa je postavljen na parcelni meji.

Drugostopni organ je o pritožbi obeh tožnikov odločil tako, da je odpravil 2. in 3. točko izreka ter ju nadomestil z novim izrekom, v katerem je natančneje opredelil postavljene roke, v katerih morata zavezanca kaj storiti (nadstrešnico in oporni zid morata odstraniti ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje v nadaljnjih 30 dneh od roka za ustavitev gradnje), v primeru neizpolnitve obveznosti pa se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah. V obrazložitvi tega dela izreka navaja, da sta si bila oba roka v izpodbijani odločbi v nasprotju (30 dni za ustavitev gradnje ter 30 dni za odstranitev ter vzpostavitev prejšnjega stanja). V ostalem pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, saj sta (tako drugostopni organ) tožnika sporen objekt in oporni zid zgradila brez gradbenega dovoljenja. Ugovor, da gradbeno dovoljenje ni potrebno, je neutemeljen, saj se po določbah 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- Ur. list RS, št. 102/04-UPB1 s spremembami) lahko gradnja novega objekta, kakor tudi njegova rekonstrukcija in odstranitev, praviloma začne na podlagi pravnomočnega oz. dokončnega gradbenega dovoljenja. Izjema velja le za gradnjo enostavnega objekta po določbah 3.a člena ZGO-1, če tak objekt ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom. Objekti so po določbah prvega odstavka 8. člena ZGO-1 razvrščeni na zahtevne, manj zahtevne, nezahtevne in enostavne. Vlada RS je z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba, Ur. list RS, št. 37/08) določila vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. Uredba uvršča nadstrešek pod tam navedenimi pogoji med enostavne objekte, oporni zid pa med nezahtevne objekte, za katere pa je potrebno gradbeno dovoljenje. Po določbi prvega odstavka 120. člena ZGO-1 (novela B- Ur. list RS, št. 126/07, ki se je začela uporabljati dne 15. 4. 2008) se šteje, da imajo nezahtevni objekti po tem zakonu, ki so z dnem začetka uporabe tega zakona že zgrajeni ali se je pred dnem začetka uporabe tega zakona pričelo z njihovo gradnjo in izpolnjujejo po dosedanjih predpisih določene pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez pridobitve gradbenega dovoljenja, gradbeno dovoljenje po samem zakonu. Po tretjem odstavku istega člena pa se do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 8. člena zakona šteje, da so nezahtevni objekti po tem zakonu vsi enostavni objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Ur. list RS, št. 114/2003 in 130/2004). Ta Pravilnik je kot nadstrešek štel objekt s tam opisanimi značilnostmi, tlorisne površine do 30 m2, če je njegova konstrukcija postavljena na zemljišče. Ker je v obravnavanem primeru konstrukcija postavljena na oporni zid, niso izpolnjeni pogoji za enostaven objekt niti po Pravilniku. Zato je za predmetni objekt potrebno gradbeno dovoljenje, katerega pa pritožnika nimata. Tudi pritožbeni ugovor, da gre za nadomesten objekt, ker je na istem mestu in v istih merah že več kot 15 let stal drugi objekt, je neutemeljen, saj je pred uveljavitvijo ZGO-1 obravnavana vprašanja urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Ur. list RS, št. RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97), ki je v 50. členu določal, da mora investitor za gradnjo objektov in naprav ter za druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje. Izjema od tega člena je bila zapisana v 51. členu, po katerem lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno za tam navedena dela in objekte, vendar pa je moral investitor za takšen poseg v prostor pridobiti ustrezno upravno dovoljenje oz. akt, pritožnika pa ne trdita, da bi razpolagala s kakršnimkoli upravnim dovoljenjem. Sicer pa je tudi nadomestna gradnja novogradnja, za katero bi si morala tožnika prav tako pridobiti gradbeno dovoljenje. Ugovor, da sta nadstrešek le obnavljala (ne pa gradila) predstavlja nedovoljeno pritožbeno novost, saj tega v prvostopnem postopku nista navajala. Glede na to, da spornega nadstreška ni mogoče uvrstiti med vrste enostavnih objektov, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, pa pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odmik objekta od posestne meje, na drugačno odločitev o zadevi ne vplivajo. Glede očitka, da nista bila zaslišana, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da se po izrecni določbi 146. člena ZGO-1 vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb, šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se lahko odločba izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Načelo zaslišanja strank v obravnavani zadevi ni kršeno.

Tožnika v tožbi navajata, da v obravnavanem primeru ni šlo za nov objekt, niti za rekonstrukcijo ali nadomestno gradnjo, temveč za manjše popravke in obnovo nadstreška obstoječega objekta, ki je na tem mestu v enakih izmerah stal že vsaj 15 let. Tudi oporni zid je bil postavljen pred najmanj tremi ali štirimi leti. Prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni pojasnil zakaj naj bi bila zaradi postavitve sporne nadstrešnice na parcelno mejo motena sosednja posest ob dejstvu, da na parcelni meji ob nadstrešku ni ničesar, razen strmo spuščajočega pobočja. Prav tako ni obrazloženo zakaj ne bi bilo možno vzdrževanje objekta. Tudi iz teh razlogov izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. V času, ko je bil sporen nadstrešek postavljen in izdelan oporni zid, meja med zemljiščema na tej lokaciji še ni bila določena in zato tožnika nista vedela, da postavljata objekt na sami meji oz. sta menila, da ga postavljata vsaj 2 m od meje. Drugostopni organ je nepravilno označil pritožbene navedbe, da ne gre za novogradnjo, rekonstrukcijo ali nadomestno gradnjo kot pritožbene novote, saj bi tožnika prvostopni organ opozorila na te bistvene okoliščine, če bi bila zaslišana. Zato ne gre za nedovoljeno pritožbeno novost, niti za nedovoljeno novost v upravnem sporu. Inšpektorica pa bi lahko kljub temu ob ogledu ugotovila, da gre za objekte, ki na istem mestu stojijo že dalj časa. Razlogi drugostopnega organa o tem, da pri spornem nadstrešku ne gre za enostaven objekt zato, ker je postavljen na oporni zid, so nerazumljivi in ni jasno, na kakšni pravni podlagi temeljijo. Upravni organ bi moral nadstrešek obravnavati ločeno od opornega zidu in ugotoviti, da gre za enostaven objekt. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, kakor tudi drugostopno odločbo, tožena stranka pa jima je dolžna povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je ugotovitev obeh upravnih organov, da spornega nadstreška skupaj z opornim zidom ni mogoče šteti za enostaven objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno, zakonita, saj temelji na določbah ZGO-1, Uredbe in Pravilnika.

Glede na določbe 3. člena ZGO-1 je za gradnjo ali rekonstrukcijo vsakega objekta praviloma potrebno gradbeno dovoljenje, razen če gre za gradnjo enostavnega objekta po določbah 3.a člena ZGO-1 in z nadaljnjim pogojem, da takšen enostaven objekt ni postavljen v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3.a člena ZGO-1). Po presoji sodišča sta obe izpodbijani odločbi zakoniti iz razlogov, ki jih v obrazložitvah navajata upravna organa, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na te razloge sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Kaj so enostavni objekti, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno (za vse druge objekte, torej za zahtevne, manj zahtevne in nezahtevne je gradbeno dovoljenje, glede na določbe ZGO-1 in Uredbe, potrebno) določa Uredba. Upravni organ je sporen nadstrešek in oporni zid upravičeno obravnaval kot celoto, saj nadstrešek s svojimi nosilnimi stebri stoji na predmetnem opornem zidu, to je tudi osrednja funkcija tega zidu (fotografije v upravnih spisih zadeve). Oporni zid pa po Uredbi ni uvrščen med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Zato je tožbeni ugovor, da oporni zid ni sestavni del nadstreška, neutemeljen.

Tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker tožnika v postopku nista bila zaslišana, je neutemeljen že iz razlogov, ki jih navaja drugostopni organ (da zaslišanje strank v inšpekcijskem postopku, glede na določbe 146. člena ZGO-1, ni obvezno). Poleg tega pa je iz upravnih spisov zadeve razvidno, da sta bila tožnika v postopku dvakrat zaslišana, o čemer sta tudi podpisala zapisnike z dne 5. 11. 2008 in 10. 12. 2008. Na zaslišanju dne 5. 11. 2008 sta govorila o tem, da je bil objekt zgrajen leta 1986 in da je bil leta 1995 zgrajen še prizidek, niti na tem zaslišanju, niti na drugem pa nista trdila, da bi bil tudi nadstrešek postavljen istočasno s stanovanjskim objektom ali prizidkom. Ta tožbeni ugovor je torej neutemeljen že iz navedenih razlogov, poleg tega pa za odločitev tudi ni relevanten, saj bi tožnika tako po sedaj veljavnih predpisih (ZGO-1, Uredba), kot tudi po prej veljavnih predpisih (ZUN, Pravilnik) za postavitev nadstreška z opornim zidom potrebovala upravno dovoljenje, katerega pa nista imela nikoli.

Upoštevaje doslej navedeno za odločitev o zadevi ni relevanten tožbeni ugovor, v smislu katerega sporen objekt z opornim zidom ne moti sosednje posesti, ker teče parcelna meja ob precej strmem pobočju. Sicer pa se prvostopni organ po presoji sodišča v zvezi s tem upravičeno sklicuje na določbe PUP, po katerih mora biti (vsak) objekt od sosednje meje oddaljen vsaj toliko, da ne moti sosednje posesti. Ker stoji sporen objekt na sami meji, tožnik pa ne trdi, da poseduje kakšno pravico na sosednjem zemljišču (npr. vsaj dovoljenje za hojo), je ta ugovor tudi vsebinsko neutemeljen.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnika v obravnavanem primeru v sporu nista uspela, zato sta dolžna sama nositi svoje stroške postopka.