Jedro

Prvi trije predlagatelji so stari starši in stric sina nasprotne udeleženke, četrta predlagateljica pa je partnerka tretjega predlagatelja. Iz navedb v predlogu izhaja, da želijo prevzeti dejansko skrb za otroka (predvsem stari starši) in ga, če se izkaže, da ga je mati zapustila in je njena prava volja, da ga odda v posvojitev, sami posvojiti (otrokov stric in njegova partnerka). Upoštevaje določbi ZNP-1 (106. in 122. člen) je odločitev, da niso aktivno legitimirani za vložitev predlogov za odvzem otroka staršem in za posvojitev ter predlaganih začasnih odredb, pravilna. Splošne zakonske določbe o udeležbi ne širijo kroga predlagateljev, določenih v posebnih določbah ZNP-1. Določbe o postopku za podelitev starševske skrbi sorodniku ne pridejo v poštev, ker je ta institut po zakonu predviden za primer, ko otrok nima živih staršev (231. člen DZ).

Predlagatelji domnevajo, da je mati otroka zapustila in ga oddala v posvojitev. V taki situaciji imata prva dva predlagatelja v skrbi za korist otroka legitimacijo za začetek postopka za postavitev otroka pod skrbništvo (113. člen ZNP-1), zakon pa določa tudi postopek za ureditev stikov med otrokom in drugimi osebani (142. člen DZ). Pritožniki niso izkazali, da bi začeli katerega od teh postopkov. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, pa pri sodišču prve stopnje teče postopek za varstvo koristi otroka. Da bi bil otrok prepuščen sam sebi in da pristojni CSD ne bi ukrenil tega, kar je treba za zavarovanje njegove korist, tako ni izkazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predloge za odvzem otroka staršem, za posvojitev otroka in za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka in namestitev k drugi osebi.

2. Predlagatelji v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavljajo pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka staršem in namestitev k drugi osebi, v ostalem delu pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom. Obstaja utemeljen sum, da zaradi neodgovornega ravnanja CSD in sodišča otrok nima skrbnika. Pritožbeno sodišče naj sodišču prve stopnje naloži, naj predlagatelje seznani s postopkom, ki teče o otroku, da bodo lahko priglasili udeležbo.

Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev o neobstoju aktivne legitimacije je zmotna, razlogi pa pavšalni in nejasni. Ne upošteva jasne določbe 21. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), po kateri je udeleženec tudi oseba, katere pravni interes utegne biti z odločbo prizadet. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodišča in navedbami predlagateljev, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagali so obravnavanje zadeve po uradni dolžnosti, iz navedb pa tudi izhaja, da imajo pravni interes, da se otrok vrne v domače okolje in njihovo nadaljnjo skrb in varstvo, dokler se dokončno ne uredi njegov pravni status - skrbništvo, ki se mu je mati očitno odrekla.

Sodišče se ni opredelilo do posameznih predlogov, predvsem pa glede začasne odredbe. Ker obstaja utemeljen sum, da je življenje otroka ogroženo, bi moralo zaradi koristi otroka takoj ukrepati po uradni dolžnosti. Kot bližnji sorodniki otroka niso pri CSD dobili nobene verodostojne informacije o tem, kaj se dogaja z otrokom, niti CSD ni reagiral na policijsko intervencijo, ko je mati otroka poleti 2023 pustila v zaprtem avtomobilu. Opozorili so, da obstaja utemeljen sum, da ima mati resno psihično motnjo, kar narekuje posebno pazljivost in hitro ukrepanje. Bojijo se, da bi lahko šlo tudi za prodajo otroka. CSD je bistveno kršil določbe postopka, ker nikoli ni kontaktiral njih kot otrokovih ožjih sorodnikov.

Sodišče je brez resne obrazložitve zavrglo predlog za odločitev o začasnem odvzemu otroka materi po uradni dolžnosti in namestitev k starim staršem. Tretji predlagatelj in četrta predlagateljica izpolnjujeta vse pogoje za posvojitev dečka.

Ker pristojni CSD ni izpolnil svojih dolžnosti, ampak je hudo ogrozil otrokovo korist, je jasno, da so predlagatelji lahko tudi stranke postopka in so posledično aktivno legitimirani. Prvi odstavek 118. člena ZNP-1 omogoča, da se starševska skrb podeli sorodnikom, v tem primeru pa ima sorodnik po 119. člena ZNP-1 tudi aktivno legitimacijo. Analogno je to določbo treba uporabiti tudi v postopku začasne odredbe. Nepriznanje pravnega interesa predlagateljem hkrati pomeni, da otrok od februarja 2024 nima uradnega skrbnika, saj ni znano, kje se nahaja, kdo zanj fizično skrbi in kdo bo skrbel za varstvo njegovih koristi. Vse, kar je bilo doslej narejeno s strani otrokove matere, CSD in sodišča, je bilo v nasprotju z varovanjem njegovih koristi in pravic.

Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče ignoriralo dejansko stanje, saj bi bilo brez težav lahko poskrbljeno za otrokove koristi. Začasno bi deček lahko živel pri starih starših in v stiku z osebami, ki ga imajo radi. Če bi mati vztrajala pri posvojitvi, pa bi lahko ostal v družini. Taka rešitev bi bila koristna tudi za mater otroka.

Po izdaji sklepa so izvedeli, da je biološki oče otroka priznal očetovstvo, a mati tega ni uredila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predloga za odvzem otroka staršem in za posvojitev ter za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka in namestitev k drugi osebi. Oprlo se je na določbe ZNP-1 o aktivni legitimaciji za začetek teh postopkov (106. in 122. člen). Dodalo je, da ni razlogov za začetek postopka po uradni dolžnosti, ker pri sodišču že teče postopek za varstvo koristi otroka. Razlogi so jasni in omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve. Očitek o nasprotju med njihovimi navedbami in razlogi sklepa ne utemeljuje obstoja bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Po 106. členu ZNP-1 se postopek za odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok, med katere sodita tudi postopek za odvzem otroka in za izdajo začasne odredbe z odvzemom in namestitvijo k drugi osebi, začne na predlog enega od staršev, otroka po dopolnjenem 15. letu in potrebni zrelosti, otrokovega skrbnika, centra za socialno delo ali državnega tožilca. Postopek za posvojitev se po 122. členu ZNP-1 začne na predlog centra za socialno delo.

6. Prvi trije predlagatelji so stari starši in stric sina nasprotne udeleženke, četrta predlagateljica pa je partnerka tretjega predlagatelja. Iz navedb v predlogu izhaja, da želijo prevzeti dejansko skrb za otroka (predvsem stari starši) in ga, če se izkaže, da ga je mati zapustila in je njena prava volja, da ga odda v posvojitev, sami posvojiti (otrokov stric in njegova partnerka). Upoštevaje prej navedeni določbi ZNP-1 je odločitev, da niso aktivno legitimirani za vložitev predlogov za odvzem otroka staršem in za posvojitev ter predlaganih začasnih odredb, pravilna. Splošne zakonske določbe o udeležbi ne širijo kroga predlagateljev, določenih v posebnih določbah ZNP-1. Določbe o postopku za podelitev starševske skrbi sorodniku ne pridejo v poštev, ker je ta institut po zakonu predviden za primer, ko otrok nima živih staršev (231. člen DZ).

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o tem, da sta center za socialno delo in sodišče ravnala v okviru svojih pristojnosti. Predlagatelji domnevajo, da je mati otroka zapustila in ga oddala v posvojitev. V taki situaciji imata prva dva predlagatelja v skrbi za korist otroka legitimacijo za začetek postopka za postavitev otroka pod skrbništvo (113. člen ZNP-1), zakon pa določa tudi postopek za ureditev stikov med otrokom in drugimi osebani (142. člen Družinskega zakonika). Pritožniki niso izkazali, da bi začeli katerega od teh postopkov. Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, pa pri sodišču prve stopnje teče postopek za varstvo koristi otroka. Da bi bil otrok prepuščen sam sebi in da pristojni CSD ne bi ukrenil tega, kar je treba za zavarovanje njegove korist, tako ni izkazano.

8. Pritožbeno sodišče ni pristojno, da naloži sodišču prve stopnje, naj predlagatelje seznani s postopkom, ki teče za varstvo koristi njihovega vnuka oziroma nečaka. Tako zahtevo lahko vložijo pri sodišču prve stopnje.

9. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljev zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 100. členom ZNP-1 in 15. členom ZIZ).