Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odškodnini za negmotno škodo) spremeni tako, da se odškodnina zniža za 2.400,00 EUR tako da je tožeča stranka upravičena do odškodnine (za negmotno škodo) še v višini 7.954,20 EUR in se zavrne zahtevek še za znesek 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2008 dalje.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 109,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka se je 1. 7. 2005 poškodovala pri vstopu skozi steklena vrata B. C. v poslovalnici P., ki so se iz neznanega vzroka razletela. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel popolno pretrganje bolezensko spremenjenega zunanjega meniskusa in delno pretrganje bolezensko spremenjenega notranjega meniskusa. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem od zahtevanega zneska 10.000,00 EUR 8.000,00 EUR, za strah 1.900,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 9.000,00 EUR od 10.000,00 EUR, zavrnilo pa je zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tako mu je priznalo celotno odškodnino v višini 18.900,00 EUR v skladu z določbami 179. in 182. člena OZ. Tožena stranka je med postopkom že poravnala 8.300,00 EUR, kar je v valoriziranem znesku na dan izdaje sodbe 8.545,80 EUR, in je sodišče to vsoto odštelo od prisojene odškodnine. O zakonskih zamudnih obrestih je odločalo na podlagi 378. člena OZ in tožniku priznalo zamudne obresti od 2. 7. 2008 dalje, o stroških postopka pa je odločalo v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo, da je tožeča stranka uspela v pravdi približno s 45 %. Tako je tudi toženi stranki priznalo glede na 55 % uspeh del stroškov in stroške obeh strank pobotalo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pritožbeno pa izpodbija znesek 6.900,00 EUR. Sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, saj bi glede na ugotovljeno dejansko stanje bila primerna odškodnina 6.000,00 EUR. Prav tako je sodišče previsoko ovrednotilo odškodnino za strah, ki bi bila primerna v višini 1.000,00 EUR. Previsoka pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi sodišče moralo upoštevati tožnikove težave, ki jih je imel pred to poškodbo in meni, da bi bila primerna odškodnina 5.000,00 EUR.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem meni, da je sodišče prve stopnje odmerilo primerno odškodnino in da pritožba ni utemeljena. Predlaga, da se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, vendar pa razlaga le pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, saj sodišču prve stopnje očita, da je tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa pazi le na nekatere absolutno bistvene kršitve določb postopka (člen 350/II ZPP). Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje takšnih absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo.

Tožena stranka dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo in v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določata kriterije za presojo primerne odškodnine in ali je primerna odškodnina tudi primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča odmerijo v podobnih primerih.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odmerilo previsoko odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je imel tožnik le en dan hude bolečine, pa še v tem času je dobival protibolečinska sredstva, nato je imel pet dni srednje hude bolečine, ki jih je blažil z močnejšimi tabletami proti bolečinam, štirinajst dni je prenašal lahke bolečine, lahke in občasne pa še štiri tedne. Bodoče bolečine pa bodo prav tako le lahke in občasne, ob večjih obremenitvah desnega kolena. Res je, da je zdravljenje trajalo približno pet mesecev in da je tožnik imel zaradi drobcev stekla več manjših ran ter da so ga bolele tudi oči, vendar pa je ob trajanju bolečinskega obdobja in neugodnosti primerna odškodnina 6.000,00 EUR (kar predstavlja šest povprečnih plač). V tem delu je pritožba delno utemeljena, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zavrne zahtevek še za 2.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je odmerilo nekoliko previsoko odškodnino za strah. Glede na način poškodbe je sicer sodišče pravilno zaključilo, da je utrpel močan primaren strah, ki ga je potrdil tudi izvedenec, takšen strah sicer ni bil običajen, vendar pa je trajal krajši čas. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje je trpel tudi sekundarni strah, ki je bil tudi zaradi poškodb oči močnejši, vendar je prisojena odškodnina nekoliko previsoka in je primerna odškodnina 1.500,00 EUR, za 400,00 EUR nižja, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ob intenzivnem primarnem strahu in ob tem, da je sodišče verjelo tožniku, da ga je skrbelo zaradi poškodbo oči, pa nižja odškodnina, kot jo je pripravljena plačati tožena stranka (v višini 1.000,00 EUR) ne bi bila primerna.

Ob ugotovitvah sodišč prve stopnje o tem, kakšne posledice je tožniku pustila poškodba in ob tem, kako je vplivala na njegovo življenje in delo, pa je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna. Tožnik je bil ob poškodbi star 49 let, sodišče pa mu je verjelo, da je bil aktiven športnik ter da lahko sedaj le še plava in kolesari. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik do te poškodbe ni imel težav s kolenom, zato tožena stranka neutemeljeno v pritožbi poudarja pretiran delež degenerativnih sprememb. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo izpovedbo pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca ter tudi pravilno ovrednotilo posledice poškodbe ter verjelo tožniku, da zaradi njih trpi. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odškodnina primerna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Primerljiva je tudi s podobnimi primeri. Tudi celotna odškodnina v višini 16.500,00 EUR (ki predstavlja 16,6 povprečnih plač v RS), je primerna in v skladu s podobnimi primeri.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik uspel približno s 45 %, česar pravdni stranki nista izpodbijali. Ker se uspeh računa od celote zahtevane odškodnine v primerjavi s celotno prisojeno odškodnino (16.500,00 EUR), je sicer uspeh višji kot ga je izračunalo sodišče prve stopnje, vendar pa se tožeča stranka, ki bi imela interes, v tem delu ni pritožila. Zato pritožbeno sodišče stroškovne odločitve kljub nekoliko znižani odškodnini ni spremenilo, saj je uspeh še vedno večji kot 45 %.

Na pritožbeni stopnji je bil sporen znesek 6.900,00 EUR, tožena stranka pa je uspela s pritožbo z 2.400,00 EUR, zato je njen pritožbeni uspeh 34 %. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki ustrezen del stroškov postopka, ki jih je tožena stranka priglasila kot takso za pritožbo v višini 294,00 EUR in kot materialne stroške v višini 30,00 EUR. 34 % vseh stroškov predstavlja znesek 109,96 EUR in te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka te stroške niso sama.