Jedro

Pred uveljavitvijo novele ZST-1C je o ugovoru zoper plačilni nalog odločal sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog, o pritožbi zoper njegov sklep o ugovoru pa zunajobravnavni senat. Sodna taksa spada namreč med stroške kazenskega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZKP pa v primeru izdaje posebnega sklepa o stroških o pritožbi zoper ta sklep odloča senat treh sodnikov okrožnega sodišča (zunajobravnavni senat).

Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrglo pritožbo oškodovanca kot tožilca zoper sklep zunajobravnavnega senata, saj pritožba zoper ta sklep v konkretnem primeru ni bila dovoljena.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 22. 11. 2016 zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju I Ks 88666/2010 z dne 19. 4. 2016 kot nedovoljena zavrže. 2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pritožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ne držijo navedbe pritožnika, da je v postopku ugovora taksne zadeve plačilnega naloga z dne 10. 11. 2010 uspel in da je bil kasneje plačilni nalog razveljavljen, saj iz spisovnih podatkov izhaja, je Okrajno sodišče v Kranju s sklepom I K 88666/2010-92 z dne 1. 3. 2016 zavrnilo ugovor pritožnika zoper plačilni nalog z dne 10. 11. 2015, zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju pa je s sklepom I Ks 88666/2010 z dne 19. 4. 2016 zavrnil pritožbo zoper prvo navedeni sklep.

5. Pritožnik neupravičeno dvomi o pravilnosti dvakratnega odločanja na prvi stopnji v konkretnem primeru, češ da naj bi po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1) o ugovoru zoper izdani plačilni nalog odločalo sodišče prve stopnje, o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje. ZST-1 je namreč pred uveljavitvijo novele ZST-1C, ki je začela veljati dne 10. 11. 2016, v 34a. členu urejal le pravico do vložitve ugovora zoper plačilni nalog, o katerem je (v primeru, ko ugovor ni bil utemeljen že iz razloga, da je sodišče takso napačno odmerilo) odločal sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo plačilni nalog. Drugih določb o pravnih sredstvih ZST-1 ni vseboval, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1 pri odločanju smiselno uporabiti določbe zakona, ki ureja postopek, za katerega se plačuje sodna taksa, v konkretnem primeru torej določbe ZKP. Sodna taksa spada med stroške kazenskega postopka (6. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), na podlagi tretjega v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZKP pa v primeru izdaje posebnega sklepa o stroških o pritožbi zoper ta sklep odloča senat treh sodnikov okrožnega sodišča (zunajobravnavni senat).

6. Ob upoštevanju citiranih zakonskih določb je bil senat Okrožnega sodišča v Kranju v času odločanja (dne 19. 4. 2016) pristojen za vsebinsko odločanje o pritožbi oškodovanca kot tožilca z dne 7. 4. 2016, vloženo pritožbo pa je kot neutemeljeno zavrnil s sklepom I Ks 88666/2010 z dne 19. 4. 2016. Oškodovanec kot tožilec je bil pravilno poučen, da zoper ta sklep ni pritožbe, saj glede na določbo drugega odstavka 399. člena ZKP, na katerega se utemeljeno sklicuje prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu, pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog ni dovoljena.

7. Okrajno sodišče v Kranju je glede na navedeno z izpodbijanim sklepom utemeljeno in iz pravilnih razlogov zavrglo pritožbo oškodovanca kot tožilca z dne 22. 11. 2016 zoper sklep zunajobravnavnega senata, saj pritožba zoper ta sklep v konkretnem primeru ni bila dovoljena. Pritožnik je že z vložitvijo pritožbe z dne 7. 4. 2016 izčrpal svojo ustavno pravico do vložitve pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, o njegovi pritožbi pa je bilo vsebinsko odločeno v senatu treh sodnikov, kot to predvideva tretji odstavek 93. člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da je bila določba 34a. člena ZST-1 z novelo ZST-1C, ki je začela veljati dne 10. 11. 2016, spremenjena, tako da sedaj veljavni četrti odstavek 34a. člena ZST-1 posebej ureja možnost vložitve pritožbe zoper plačilni nalog, vendar pa omenjena sprememba nima retroaktivnega učinka, tako da sta Okrajno in Okrožno sodišče v Kranju v konkretni zadevi pravilno uporabila postopkovne določbe ZKP in ZST-1, kot so veljale v času odločanja o vloženih pravnih sredstvih.

9. Preostale pritožbene navedbe pritožnika, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje sodišč v konkretni zadevi, v tem pritožbenem postopku niso upoštevne, saj je izpodbijani sklep procesne narave in pritožbeno sodišče preizkuša zgolj, ali je bila odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe pravilna in zakonita. O predlogu za izločitev sodnika sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ni pristojno odločati, saj po določbah III. poglavja ZKP o tem odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 42. člena ZKP) oziroma sodnik, ki postopa v zadevi (peti odstavek 42. člena ZKP).

10. Pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit, zato je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).