Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.

Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici iz naslova opravljenega dela plača za posamezne mesece obdobja od junija 2017 do marca 2022 mesečne zneske s pripadajočimi obrestmi, ki so razvidni iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. V delu, v katerem je zahtevano več ali drugače (plačilo mesečnih zneskov za posamezne mesece od julija 2017 do februarja 2022, kot so razvidni iz drugega odstavka I. točke izreka, ter zamudne obresti, zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe), je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.370,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Navaja, da ni bilo sporno, da v času stalne pripravljenosti ni smela zapustiti odrejenega kraja bivanja; da se je morala takoj odzvati na poziv delodajalca in nositi vojaška oblačila; da v tem času ni mogla uresničevati svojih osebnih interesov. Toženka je trdila le, da tožnica v času pripravljenosti ni delala, ostalih navedb ni prerekala, torej elementi delovnega časa niso bili sporni. Sporno je bilo le, ali se uporabi Direktiva 2003/88/ES. Toženka je uveljavljala, da obstojijo izjeme od Direktive 2003/88/ES. Odstopanje od Direktive 2003/88/ES skladno s 17. členom le-te nima za posledico izključitev njene uporabe, ampak zgolj neuporabo taksativno naštetih členov, med katerimi pa ni 2. člena, ki opredeljuje delovni čas. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je trditve toženke subsumiralo pod določbe o neuporabi Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU v zadevi C-742/19 ne govori o izjemi od Direktive 2003/88/ES, temveč od Direktive 89/391, toženka pa ni podala trditvene podlage o izjemah od Direktive 89/391. Merilo za izključitev nekaterih dejavnosti s področja Direktive 89/391 (in s tem področja Direktive 2003/88/ES) temelji na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, zaradi katerih se lahko odstopi od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev, zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti. Če gre za aktivnost, ki nasprotuje _vsakršnemu_ načrtovanju delovnega časa (sodbe C-742/19, C-211/19), potem se lahko izključi uporaba Direktive 89/391 in posledično Direktive 2003/88/ES. Toženka ni zatrjevala, da vojaška dejavnost, v okviru katere je bila tožnica v stalni pripravljenosti, nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa oziroma da bi bila aktivnost ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa pravila Direktive 2003/88/ES. To je zatrjevala le glede zagotavljanja dnevnega počitka in odmorov. Spoštovanje glavnine pravil iz Direktive 2003/88/ES, tj. glede tedenskega počitka in letnih dopustov, predstavlja priznanje uporabe te direktive. Sodišče se do vseh teh navedb ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS). Zaključek, da se čas pripravljenosti tožnice, ki ji je bila odrejena v okviru vaj in usposabljanj, ne šteje v delovni čas, ker je bila narava vaj in usposabljanj takšna, da je nasprotovala rotacijam, je napačen. Toženka je navedla, da so bile vse aktivnosti vnaprej načrtovane, navedeno je bilo tudi, koliko časa dnevno se bodo izvajale vaje, počitek in prehrana. Odločilna je možnost načrtovanja delovnega časa (C‑742/19), zato so bile možne tudi rotacije, prav tako pa ni mogoče reči, da so se pri vajah posnemali takšni pogoji dela, kot bi veljali v vojnih oziroma izrednih razmerah. Izjeme od Direktive 89/391 je treba razlagati ozko, zato ni pravilno posploševati, da je narava vseh vaj in usposabljanj takšna, da sistem rotacij ni primeren, ampak je potrebno presojati, ali je narava posamezne vaje in usposabljanja takšna, da je nasprotovala vsakršni organizaciji delovnega časa. Naloge prav tako niso bile po svoji naravi izredne. Sodišče je svojo odločitev posplošilo na vse aktivnosti vojaških vaj, usposabljanj in urjenj, ne glede na to, ali je bil pripadnik na vajah vadbenec ali ne in se ni posebej opredeljevalo glede konkretnega dela, ki ga je takrat opravljala tožnica, katera je bila kuharica in nesporno ni bila vadbenec. Sodišče tako ni pojasnilo, zakaj šteje, da je bilo konkretno delo tožnice na vajah tako specifično, da je njena dejavnost izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Ker je tožnica izrecno zatrjevala, da bi lahko njeno delo na vajah opravljal tudi kdo drug, je sodba v tem delu povsem neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. To kršitev je po prepričanju tožnice sodišče zagrešilo tudi s tem, ko je v zvezi z delom tožnice povzelo izpovedbe prič, ki pa jih ni dokazno ocenilo. Tudi, če se Direktiva 2003/88/ES ne bi uporabila, to ne pomeni, da se čas pripravljenosti za delo ne šteje za delovni čas, ki je avtonomen pojem prava EU. Pravila, kaj se šteje za delovni čas, se morajo upoštevati ne glede na uporabo Direktive 2003/88/ES. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da v zavrnilnem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela) vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev o nepopolnosti tožbe ter o trditvenem in dokaznem bremenu. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES, saj iz sodbe Sodišča EU (C-742/19) izhaja, da je državam članicam omogočeno, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila tako dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe Direktive in da je tožnica to dejavnost opravljala, ne pa tudi, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počela tožnica. Sodišče je v obravnavani zadevi toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo. S tem je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, izpodbijana sodba je za toženko sodba presenečenja. Z nedopustno prevalitvijo dokaznega bremena je bilo kršeno načelo enakosti orožij, saj se je toženka soočila z množičnim vlaganjem tožb. Po drugi strani pa je toženka že med postopkom opozorila na pomanjkljive oz. izostale tožničine navedbe, kakšno običajno službo naj bi opravljala v okviru dejavnosti, ki so iz področja direktive izključene, in kaj zanjo sploh pomeni običajna služba. V zvezi z varovanjem državne meje je toženka zatrjevala, da so te naloge izključene iz področja uporabe Direktive, vendar je sodišče prve stopnje brez celovite dokazne ocene zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo, ker so bili pripadniki Slovenske vojske zgolj v podporni vlogi, saj je za varovanje meje pristojna policija (vojak naj bi zgolj varoval policijski postopek), ob tem pa prezrlo vsa navajanja toženke. Ni se opredelilo do njenih navedb o cilju operacije A., ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij, in da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Ker tako v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni, se sodbe ne da preizkusiti (bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi prič B. B. in C. C., ki sta bili za toženko ključni priči v zvezi z nalogami varovanja državne meje, niti ni obravnavalo vsebine dokumentov v zvezi z operacijo A., s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, pa tudi dejansko stanje je ostalo zmotno ugotovljeno. Sodišče je sicer v okviru presoje nalog straže podalo lastno definicijo vojaške operacije, ki nima podlage v spisu, namesto da bi sprejelo definicijo toženke, ki ji tožnica, razen pavšalno, sploh ni nasprotovala. Da je varovanje meje v času, ko ga je opravljala tožnica, ustrezalo vsem elementom vojaške operacije, je jasno in argumentirano pojasnila tudi priča B. B. Ker je sodišče v obrazložitvi večkrat zapisalo, da se je varovanje meje izvajalo v obliki operacije, je z nejasnim zaključkom, da varovanje meje ni vojaška operacija, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna in neresnična je ugotovitev sodišča, da so bili vojaki na meji zgolj v podporo policiji, navedbe o ostalih vojaških nalogah pripadnikov na meji pa je prezrlo, s čimer je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je bilo posledično tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Ta pritožbeni razlog je sodišče storilo tudi s tem, ko je glede varovanja državne meje ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen, namesto če je primeren za naloge Slovenske vojske (SV) pri varovanju državne meje, s čimer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Nasprotuje zaključku sodišča, da teže in obsega množičnih migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek. Glede straže se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, da sistem rotacije zaposlenih zanjo ni primeren, in jo je zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo v zadevi VSRS VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva. Ni odgovorilo na navedbe toženke, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur, in tudi ne do navedb, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno in da je straža vojaška naloga s posebno naravo, ki je ni mogoče šteti za običajno službo. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni specificirala, v kolikšnem obsegu je tožnica opravljala stražo na posameznih objektih, saj je toženka med postopkom navedla, katere vojaške objekte je tožnica varovala, in tudi priložila tabelo, iz katere jasno izhaja, v kolikšnem obsegu je tožnica opravljala stražo na posameznih objektih. Pojasnila je tudi, zakaj se objekta D. in E. varujeta na enak način - s prisotnostjo posadke 24/7, v zvezi s čimer se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predloženi. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazni postopek brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij, kar je razvidno tudi iz stanja sedaj, ko je bil sistem rotacij uveden. Toženka je podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaških dejavnosti, navedla okoliščine za razlikovanje glede na cilje posamezne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti in da zato ni pomembno, iz katerega razloga je bila ta odrejena. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnice zavzema za njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in na tej podlagi pravilno uporabljeno materialno pravo.

7. Pri toženki zaposlena tožnica je bila razporejena na formacijsko dolžnost "vojak", ki jo je opravljala v nazivu "vojak II". Bila je vojakinja v kuharskem vodu kot delu logistične brigade. V vtoževanem obdobju je opravljala naloge straže (varovanje vojaških objektov), naloge v zvezi z varovanjem državne meje in naloge usposabljanja oziroma vojaških vaj na terenu. Med strankama ni bilo sporno število ur, ko je bila tožnici odrejena pripravljenost na delo, prav tako tudi ne vrednost ur, za katere je zahtevala plačilo, in tudi ne višina plačil, ki ji jih je toženka izplačala. Toženka ji časa pripravljenosti za delo ni štela v delovni čas. Za vse ure pripravljenosti ji je plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Tožnica je zahtevala plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti za delo tako, da se ji čas pripravljenosti prizna kot delovni čas in posledično plača razlika med dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku glede straže in varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se nanaša na pripravljenost v času vojaških vaj, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**K pritožbi tožnice:**

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da je pripravljenost za delo čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu, pri čemer pa se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, razen v primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati. Tožnica je trdila, da ji je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru straže, varovanja državne meje ter terenskih vaj in usposabljanj. V času, ko je bila v pripravljenosti, je bila nenehno na razpolago delodajalcu, pripravljena na delo, zato se mora ta čas šteti v njen delovni čas. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da je bila tožnici stalna pripravljenost odrejena v okviru vojaških aktivnosti, ki sodijo med izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), zato se ta čas ne šteje v delovni čas in tožnici pripada le dodatek za pripravljenost. 9. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da se za vaje in usposabljanja Direktiva 2003/88/ES ne uporablja. Sodba Sodišča EU C-742/19 opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Pojasnilo je, da je ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) posamezna dejavnost oboroženih sil izključena iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES takrat, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti. Tožnica tako v pritožbi neutemeljeno vztraja, da se skladno s 17. členom Direktive 2003/88/ES ne more izključiti uporabe celotne Direktive 2003/88/ES, ampak le v tem členu taksativno našteti členi. Prav tako tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, ali so podane izjeme za uporabo Direktive 2003/88/ES, preseglo trditveno podlago toženke, ker bi slednja morala zatrjevati, da so podane izjeme od Direktive 89/391/EGS. S tem, ko je toženka uveljavljala, da so podani pogoji za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES iz člena 1(3), je podala ustrezno trditveno podlago. Slednje smiselno priznava tudi tožnica, ko na več mestih v pritožbi enači "merila za izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe Direktive 89/391 in s tem s področja uporabe Direktive 2003/88/ES". Člen 1(3) Direktive 2003/88 namreč opredeljuje področje uporabe te Direktive s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391.1

10. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES, ključno le, ali je možno načrtovati delovni čas. Sodišče EU je v sodbi C-742/19 pojasnilo, da se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi v primeru, ko vojaška oseba opravlja delo v dejavnosti, ki poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; kadar je glede na vse upoštevne okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo; kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo obveznosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Primeri, v katerih se posamezna vojaška dejavnost izključi s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, so določeni alternativno (veznik bodisi). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati. Ker se je sodišče dolžno opredeliti le do pravno relevantnih navedb strank, je neutemeljen očitek o kršitvi procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je dovolj izčrpno pojasnilo materialnopravno stališče, ki ga je zavzelo, zato se mu ni bilo treba podrobneje opredeljevati do materialnopravnih interpretacij tožnice v zvezi z (ne)uporabo Direktive 2003/88/ES, ki jim ni sledilo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se glede na značilnosti in smisel vojaških vaj in usposabljanj zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, kot bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, kot tudi, da sistem rotacije zaradi tega ne bi bil primeren, sistem rotacije ali načrtovanje delovnega časa bi tudi škodoval dobri izvedbi te dejavnosti. Takšno posebno naravo je ugotovilo za vse vojaške vaje in usposabljanja, ki jih organizira toženka, zato ni bilo potrebno za posamično poimensko vajo ugotavljati njene narave. Tožnica v pritožbi ne izpodbija posebne narave vaj in usposabljanj oziroma celo potrjuje, da so imele posebno naravo, zmotno pa vztraja, da je bilo delovni čas možno načrtovati, posledično naj bi bila možna rotacija in ni mogoče šteti, da gre za posnemanje vojnih oziroma izrednih razmer. Okoliščina, da je bilo določene vidike delovnega časa možno načrtovati, ne pomeni, da ne gre za dejavnost, za katero je predvidena izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič B. B. in F. F. ugotovilo, da usposabljanje diktira tempo tudi podpornim enotam. Enota je namreč sestavljena iz osrednjega dela, ki je namenjen za izvedbo naloge, in drugega - podpornega dela (logistična zagotovitev, medicinska podpora, inženirska podpora). Da bi dosegli cilj usposabljanja, mora ves podporni del slediti ritmu osrednjega dela; zato je nujno, da so ves čas usposabljanja prisotni vsi pripadniki. Ker usposabljanje diktira tempo podpornim enotam, je bila tudi za tožnico, ki je kot pripadnica logistične brigade (na dolžnosti pomožni kuhar) zagotavljala hrano udeležencem usposabljanja, prisotnost na vajah obvezna zaradi njenega dela obveznosti, opredeljenih znotraj vaje. Po obrazloženem sodišče ni spregledalo konkretnega dela tožnice, ki ga je ta opravljala v okviru vaj (da je bila kuharica in ne vadbenec), prav tako je pojasnilo zavzeto stališče, zakaj šteje, da je bila ne glede na konkretno delo tožnice na vajah ta dejavnost tudi glede tožnice izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES.2 Sodišče je tako z zavzetim in ustrezno pojasnjenim stališčem posredno odgovorilo na nasprotne argumente tožnice glede možnosti rotacij (da bi namreč lahko njeno delo na vajah opravljal tudi kdo drug). Neutemeljena je pritožbena graja absolutne bistvene kršitve procesnih določb v smislu neobrazloženosti sodbe zgolj zato, ker sodišče prve stopnje stališču tožnice glede možnosti rotacij ni sledilo. Tako procesno kršitev naj bi po prepričanju tožnice sodišče zagrešilo tudi s tem, ko je v zvezi z njenim delom povzelo izpovedbe prič, ki pa jih ni dokazno ocenilo. Dokazna ocena izpostavljenih izpovedb prič B. B. in F. F. (točke 44 do 46 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) v smislu izrecne ocene njihove verodostojnosti in zanesljivosti je sicer skopa, vendar pa je iz obrazložitve tega dela prvostopne sodbe mogoče jasno razbrati, da je sodišče povzeti izpovedbi obeh prič štelo kot verodostojni in zanesljivi, saj je na njuni podlagi sprejelo v 46. in 47. točki obrazložitve pojasnjene ustrezne dejanske in materialnopravne zaključke, ki jih tudi sodišče druge stopnje povzema.

12. Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da so vaje in usposabljanja zaradi svoje posebne narave izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena ZObr in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnice za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece julij 2018, september 2018, oktober 2018, marec 2019, april 2019, maj 2019, junij 2019, september 2020 in junij 2021, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.

**K pritožbi toženke:**

13. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je sodbo lahko preizkusilo, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z izrekom. Sodišče je upoštevalo vse za odločitev pomembne trditve strank ter se do njih pravilno, jasno in dovolj izčrpno opredelilo. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oz. zapisniki, zato uveljavljani kršitvi procesnih določb nista podani.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo stališča VSRS, sprejeta v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanašajo na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe (enako kot v obravnavani zadevi). Na podlagi v tej zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč, zavzetih v sodbi Sodišča EU C-742/19. Ugotovilo je, da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso v celoti in trajno izključene iz določb Direktive 2003/88/ES. Pritožbene navedbe s tem v zvezi (da bi morale biti te celotne kategorije vojaških dejavnosti - straže in varovanje državne meje - izvzete s področja Direktive 2003/88/ES) so neutemeljene. Sicer pa se je že sodišče prve stopnje opredelilo do takih navedb toženke, ki jih znova ponavlja v pritožbi. Tožnica je morala biti v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženki. Ker odrejenega kraja ni smela zapuščati, s svojim časom ni mogla razpolagati in se posvečati svojim interesom. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega ji pripada 100 % plačilo osnovne plače. 15. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnica v uveljavljanem obdobju opravljala delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnica je nasprotno trdila, da bi morala toženka Direktivo neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Sklicevala se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedla je delo, ki ga je opravljala, in trdila, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi SEU izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljala tožnica v okviru vojaških dejavnosti straže in varovanja državne meje, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče druge stopnje se s tako presojo sodišča prve stopnje v celoti strinja in jo kot materialnopravno pravilno v celoti povzema.

16. Toženka je tako za stražo kot tudi za varovanje državne meje zastopala stališče, da gre za vojaški operaciji. Pri straži naj bi šlo za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje, medtem ko naj bi bila dejavnost varovanja državne meje enačena z dejavnostjo, ki jo Slovenska vojska opravlja v izrednih razmerah.

17. Tožnica je v relevantnem obdobju izvajala tudi varovanje vojaških objektov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in prič ugotovilo, da se je v spornem obdobju straža izvajala več dni skupaj. Straže so namreč potekale od ponedeljka do petka v rotacijah na 12 ur (izmenjaje 12 ur straža in 12 ur pripravljenost na stražo). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij, kot se opravlja sedaj na več vojaških objektih, ki se varujejo v sistemu 12-urnih izmen, torej v obliki izmenskega dela brez pripravljenosti. Sodišče druge stopnje kot pravilnega povzema prvostopni zaključek, da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu izjeme od uporabe direktive, pravilna.

18. V zvezi s pritožbeno grajo procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da toženka ni specificirala, v kakšnem obsegu je tožnica opravljala stražo na posameznih objektih, toženka sicer utemeljeno navaja, da je med postopkom navedla, katere vojaške objekte je tožnica varovala. Predložila je tudi tabelo: seznam opravljenih ur v pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju, iz katere je praviloma mogoče razbrati, v zvezi s katero vojaško dejavnostjo je bila tožnici odrejena pripravljenosti, kakor tudi glede straže, na katerem vojaškem objektu je ta potekala. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica tega v okviru svoje podane trditvene podlage ni specificirala in tako ni podrobneje pojasnila, v kolikšnem obsegu je stražo opravljala na objektih, kjer sistem rotacij (še vedno) ni mogoč (konkretno objekt E.), zgolj predlagani dokazi pa pravočasnih konkretnih trditev ne morejo nadomestiti. V zvezi s stražo na D. je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka utemeljeno pojasnilo, da je bila tožnica na njem prvenstveno v vlogi kuharja in ne stražarja, zato je bilo na toženki breme dokaza, da pripravljenost tožnice na straži v tej vlogi predstavlja dopustno izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je sicer na naroku dne 18. 5. 2023 res pojasnila, da je bila tožnica del logistične enote, ki je ključna za delovanje vojske, vendar pa je to vlogo tožnice konkretno pojasnjevala zgolj glede usposabljanj in varovanja državne meje in ne v zvezi s stražo, sploh pa ne v zvezi s stražo na konkretni lokaciji (D.). Posplošen zaključek, da tudi opravljanje straže ne bi bilo mogoče brez logistične enote, ki je ključna za delovanje vojske, kot to velja za vojaške vaje in usposabljanja, za kar se v pritožbi smiselno zavzema toženka, po vsem pojasnjenem ni na mestu.

19. Nekonkretizirana in posledično neutemeljena je nadalje pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predlagani, saj toženka ni navedla, konkretno katerih listinskih dokazov in če ter zakaj so bili ti pomembni za odločitev v postopku. Glede pritožbenih navedb, v katerih primerih je straža bolj učinkovita in so objekti bolje zavarovani, pa je dodati, da te okoliščine na zaključek o možnosti oz. primernosti rotacij nimajo nobenega vpliva, zato se sodišču prve stopnje o njih ni bilo treba posebej opredeljevati.

20. Podobno kot glede straže je sodišče prve stopnje zaključilo tudi glede varovanja državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek. Varovanje državne meje je Slovenska vojska izvajala že pred operacijo A., za katero je toženka zatrjevala dodaten obseg in vrsto nalog, a so njene trditve ostale zgolj na ravni pavšalnih nedokazanih ravnanj. Tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej do zaključka te aktivnosti.

21. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi prič B. B. in C. C., ki sta bili za toženko ključni priči v zvezi z nalogami varovanja državne meje. Iz obrazložitve prvostopne sodbe je namreč mogoče dovolj jasno razbrati, da sodišče izpovedbam navedenih prič, s katerima je želela toženka sodišče prepričati v pravilnost svojih stališč o migrantski krizi kot izrednem dogodku in o tem, da je varovanje državne meje vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni sledilo, ker sta navedeni strokovni priči izhajali iz pojasnil vojaške znanosti, sodišče pa je pravilno zaključilo, da je pri razlagi pojmov iz sodbe SEU potrebno izhajati iz smisla Direktive 2003/88/ES. Sodišče izpovedb navedenih prič tako ni prezrlo, je pa na podlagi izpeljanega dokaznega postopka sprejelo drugačen materialnopravni zaključek od tistega, h kateremu se je toženka ob pomoči navedenih strokovnih prič zavzemala. Toženka ne more uspeti niti s pritožbeno grajo, da sodišče ni obravnavalo vsebine dokumentov v zvezi z operacijo A., pri čemer toženka ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila vsebina konkretnih dokumentov pomembna za odločitev v postopku.

22. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče s tem, ko je v obrazložitvi sodbe večkrat zapisalo, da se je varovanje državne meje izvajalo v obliki operacije, nato pa po prepričanju toženke nejasno zaključilo, da varovanje meje ni vojaška operacija. Zgolj s tem, ko je sodišče povzelo navedbe toženke in ugotovilo, da je sodelovanje vojske s policijo od določenega trenutka naprej potekalo v okviru operacije A., še ni sprejelo materialnopravnega zaključka, da je šlo za vojaško operacijo v smislu izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES po sodbi C-742-19. Glede slednjega vprašanja se je namreč v izpodbijani sodbi povsem jasno opredelilo negativno, torej da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Z obrazložitvijo, da je bil pri tej vojaški aktivnosti sistem rotacije možen, saj je bilo varovanje državne meje mogoče učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti, je sodišče prve stopnje implicitno, vendar dovolj razumljivo zavzelo tudi stališče, da je bil sistem rotacij hkrati primeren za naloge Slovenske vojske (SV) pri varovanju državne meje.

23. Tožnica je bila, kot pojasnjeno, v okviru pripravljenosti na straži in pri varovanju državne meje ves čas na razpolago toženki, saj je bila neprekinjeno prisotna na delovnem mestu, ki ni sovpadalo z njenim prebivališčem. Skladno s sodbo C-742/19 to pomeni, da je potrebno ta čas šteti za delovni čas po 1. točki 2. člena Direktive. V obravnavanem primeru zato tudi ni mogoče uporabiti določb 97.č člena ZObr, ki določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, ure, ko ne opravljajo dejanskega dela, ne štejejo v delovni čas, 97.e člena ZObr, da se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami in dopolnitvami). Glede na to je sodišče tožnici pravilno dosodilo zahtevane zneske upoštevaje število opravljenih ur v višini razlike med prejetim 50 % dodatkom in 100 % osnovno plačo. 24. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. ter prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako tudi 52. točka obrazložitve sodbe SEU C-742/19. 2 Podobno stališče je bilo že zavzeto v sodbah sodišča druge stopnje: Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 402/2023 z dne 25. 1. 2024.