Jedro

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja naročniku prevzemnik posla, ne pa podizvajalec.

Enoletni rok za sodno uveljavljanje napak se ne upošteva, če je prevzemnik posla ali podizvajalec pričel odpravljati napake.

Izrek

I. Revizija v razmerju do prvega toženca D. U. se zavrne.

II. Reviziji v razmerju do druge toženke Obrtne zadruge ... se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o plačilu zneska 1,440.940 SIT (sedaj 6.012,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper oba toženca za nerazdelno plačilo zneska 2,612.639,80 SIT (sedaj 10.902,35 EUR). Jamčevalni in odškodninski zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo, ker je bila pogodba o zamenjavi strešne kritine iz leta 1988 sklenjena z drugo toženko kot izvajalcem, zaradi česar prvi toženec kot podizvajalec, ki ni pogodbena stranka, naročniku ne odgovarja. Jamčevalni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo, ker tožba ni bila vložena v enoletnem roku po prejemu obvestila o ugotovljeni skriti napaki. Odškodninski zahtevek zoper drugo toženko pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da nadaljnja škoda v stanovanjskih prostorih zaradi napake pri izdelavi strehe še ni bila sanirana in tako tožeči stranki še ni nastala škoda.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti odločitvi o zahtevkih zoper prvega toženca in o jamčevalnem zahtevku (plačilu zneska 1,440.940 SIT, sedaj 6.012,94 EUR) zoper drugo toženko. Delno pa je ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninskem zahtevku (plačilu zneska 1,171.699,80 SIT, sedaj 4.889,42 EUR) zoper drugo toženko in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper nerazveljavljeni zavrnilni del prvostopenjske sodbe, je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“ in predlaga spremembo, in sicer tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izpodbijanem zavrnilnem delu v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da se v teh delih sodbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija proti prvemu tožencu ni utemeljena, proti drugi toženki pa je utemeljena.

Po ugotovitvi, da je tožeča stranka pogodbo št. 69/98 z dne 7.9.1987 o izvajanju tesarskih in krovskih del sklenila z drugo toženko (Obrtno zadrugo ...), je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvega toženca (D. U.). Ta ni bil pogodbena stranka, pač pa podizvajalec druge toženke, ki po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89) ne odgovarja. Tožnica v reviziji vztraja pri trditvah, da poleg izvajalca dela za napake gradnje odgovarja tudi podizvajalec ter se ob tem izrecno sklicuje na določbo 612. člena ZOR.

Tožeča stranka v reviziji trdi, da je v pritožbi jasno obrazložila, zakaj meni, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje napačen, vendar ustrezne obrazložitve na svoje očitke ni dobila. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so ta in nadaljnje trditve o kršitvi ustavnih pravic zaradi nevsebinskega odgovora pritožbenega sodišča neutemeljene. Sodišče druge stopnje je namreč na 3. strani svoje sodbe podrobno in izčrpno odgovorilo na vse pritožbene trditve. Natančno je obrazložilo svoja materialnopravna naziranja in se pravilno oprlo na relativnost obligacijskih (pogodbenih) razmerij (148. člen ZOR), ko podizvajalec (ki ni pogodbena stranka) ne odgovarja. V izpodbijani sodbi glede prvega toženca ni nikakršnih pomanjkljivosti, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma kršitev ustavnih pravic.

Za napake po pogodbi o delu ali po gradbeni pogodbi odgovarja prevzemnik posla oziroma izvajalec. V obravnavanem primeru je to druga toženka. Podizvajalec bi odgovarjal samo, če bi bilo tako dogovorjeno v pogodbi, kar ni, zakonske podlage za odgovornost podizvajalca pa tudi ni in je tožnica tudi ni navedla. Šele v reviziji omenja analogno uporabo 612. člena ZOR. Tako njeno naziranje je zmotno. Po 612. členu ZOR gre za podizvajalčevo pravico zahtevati neposredno plačilo od naročnika. Tu gre za posebno izjemo od načela relativnosti pogodbenih razmerij, za katero so predpisani posebni pogoji. Take izrecne izjeme ni mogoče širiti s pomočjo analogije na bistveno drugačne primere in iz njih izvajati pravice, ki jih niti splošna pravila niti konkretne zakonske določbe ne predvidevajo. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede prvega toženca zato ni utemeljen. Revizijsko sodišče je glede na navedeno revizijo tožeče stranke v delu, kolikor nasprotuje odločitvi o zahtevku zoper prvega toženca, zavrnilo (378. člen ZPP).

Po prvem odstavku 616. člena ZOR pri pogodbi o delu oziroma po drugem odstavku 645. člena ZOR pri gradbeni pogodbi mora naročnik v enem letu po tem, ko je o napaki obvestil izvajalca, sodno uveljavljati jamčevalno pravico, sicer pravica sama preneha. Gre za prekluzivni rok materialnega prava. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da sodišče upošteva ta prekluzivni rok po uradni dolžnosti. Tako je stališče sodne prakse (primerjaj na primer II Ips 561/96, II Ips 181/2006). Trditev, da je sodba nepravilna zato, ker je sodišče upoštevalo potek prekluzivnega roka, čeprav se druga tožena nanj ni sklicevala, zato ni utemeljeno. Vendar pa sta nižji sodišči s svojo odločitvijo o zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženko za plačilo zneska 1,440.940 SIT (sedaj 6.012,94 EUR) zmotno uporabili materialno pravo. Določbo prvega odstavka 616. člena ZOR oziroma drugega odstavka 645. člena o zamudi roka sta uporabili preuranjeno, ne da bi se ukvarjali s trditvami tožeče stranke, da je prvi toženec kot podizvajalec druge toženke po prejemu obvestila o napakah gradnje, to je o puščanju strehe, te napake pričel odpravljati. Po ustaljeni sodni praksi namreč pričetek odpravljanja grajanih napak pomeni, da je prevzemnik posla (izvajalec) sprejel obveznost, da bo napake odpravil in se zato ne more več sklicevati na zamudo roka iz 616. oziroma 645. člena ZOR (primerjaj na primer III Ips 69/92, III Ips 75/2001, II Ips 309/2005, II Ips 29/2006). V takem primeru se torej enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe ne upošteva. Za pravilno uporabo prvega odstavka 616. člena ZOR oziroma drugega odstavka 645. člena ZOR je torej potrebna ugotovitev, ali je izvajalec oziroma zanj podizvajalec začel odpravljati grajane napake, s čimer se nižji sodišči doslej kljub takšni trditvi tožeče stranke nista ukvarjali. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je revizijsko sodišče v tem delu ugodilo tožničini reviziji ter na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen jamčevalni zahtevek proti drugi toženi stranki za plačilo zneska 1,440.940 SIT (sedaj 6.012,94 EUR). V tem delu je zadeva vrnjena sodišču prve stopnje, ki bo moralo najprej ugotoviti, ali je prišlo do začetka odpravljanja grajanih napak in se v primeru pozitivne ugotovitve nato ukvarjati z odgovornostjo druge toženke za napake v zvezi z opravljenim delom.

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke proti prvemu tožencu je zajeta v zavrnilni sodbi, proti drugi toženki pa je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).