Jedro

Toženka ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 gozdno‑lesnih sortimentov (GLS), ki je napadel na sečišču.

Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2024 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 10. 2024 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, tako da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (prijava v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in prijava v vsa socialna zavarovanja), vse v roku 15 dni (točka II izreka); mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, do vrnitve na delo, obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.768,37 EUR, ter mu izplačati ustrezen neto znesek plače, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu od neto zneska mesečne plače za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka III izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na obračun denarnega nadomestila za neizkoriščen dopust v bruto znesku 1.382,17 EUR oziroma za plačilo neto zneska od navedenega nadomestila (točka IV izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za leto 2025 obračunati regres v bruto znesku 2.430,99 EUR ter mu izplačati ustrezen neto znesek navedenega regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 2. 7. 2025 do plačila (prvi odstavek točke V izreka), zahtevek pa je zavrnilo za tek zakonskih zamudnih obresti za plačilo regresa za 1 dan, tj. za 1. 7. 2025 (drugi odstavek točke V izreka). Nadalje je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na plačilo vseh davkov in prispevkov ter se v tej zvezi opravljena pravdna dejanja razveljavijo (točka VI izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.273,84 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka VII izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje - postopek na splošno (točka VIII izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo (v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja in kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je spregledalo ključno dejstvo, da je bila tožniku za očitano kršitev izdana odločba prekrškovnega organa - Inšpektorata RS A., ki je ugotovilo kršitev in da mu je bila izrečena globa, ki jo je plačal. Odločitev poseže v dokončno in pravnomočno odločitev neodvisnega državnega organa. Kršen je tudi 2. člen Ustave RS, saj odločitev odstopa od zahtev po poštenem, predvidljivem in pravičnem odločanju. Sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite dokazne presoje; oprlo se je le na tiste dele izpovedi prič in le na tiste dokaze, s katerimi je lahko podprlo svojo odločitev. Ni upoštevalo dokazov, za katere je menilo, da so v nasprotju z odločitvijo. Ni se opredelilo do ostalih izvedenih dokazov in do nekonsistentnosti v izjavi tožnika in prič, kar pomeni, da ni naredilo dokazne ocene vsakega posameznega izvedenega dokaza in vseh dokazov skupaj. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je B. B. tožniku dne 29. 10. 2024 dovolil, da lahko naslednji dan iz gozda odpelje GLS (gozdno‑lesni sortimenti). Sodišče prve stopnje spregleda izpoved tožnika, da naj bi vprašal B. B., če lahko pobere vse, kar je ostalo zadaj, B. B. pa naj bi mu v zvezi s tem odgovoril, da "ja, ni problema", pri čemer pa je tožnik izpovedal, da nista rekla "ne kdaj, ne koliko, ne kaj". B. B. teh tožnikovih navedb ni potrdil, izpovedi C. C. in D. D. pa sta se razlikovali. B. B. je tožniku povedal, da lahko prevzame sečne ostanke šele, ko bo delovišče zaključeno, o čemer je seznanil tudi odpremnika D. D., ki je bil zadolžen za zaključevanje delovnih nalogov. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpoved C. C., za katerega celo navede, da ga je mestoma ujelo na laži. Tožnik je zatrjeval, da je naložil samo tisto, kar je bilo dogovorjeno, po drugi strani pa, da se (o tem) z B. B. nista dogovorila. C. C. ni imel pristojnosti odrejati, kaj se bo lahko nalagalo na tožnikovo prikolico, vendar se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo. B. B. je izpovedal, da je on o tem, da bo tožnik odpeljal sečne ostanke, obvestil le D. D., ni pa obveščal ne C. C. in ne E. E., zato je povsem napačen zaključek sodišča, da je o obstoju dogovora za odvoz sečnih ostankov še istega dne vedel tudi C. C. Sodišče ne pojasni, kako je prišlo do tega (očitno napačnega) zaključka, razen tega, da je verjelo povsem neverodostojni priči C. C. Tudi iz tožnikove izpovedi, kaj naj bi mu rekel C. C., ne izhaja, kaj in predvsem s kom se je C. C. zmenil, da bi tožnik točno vedel, kaj lahko naloži. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik imel dovoljenje, da lahko nalaga s posebnega kupa lesa, ki ga je pripravil C. C., ki naj bi predstavljal sečne ostanke, pri tem pa spregleda izjavo C. C., da je naj bi mu bilo to dovoljeno po koncu sečnje. Tožnik je imel na prikolici naložen GLS in ne sečnih ostankov. Prav tako se sodišče prve stopnje ni dokazno opredelilo do navedb tožnika, da ga je malo pred 10. uro klical C. C., "naj pride dol, da je zdaj kamion prišel", niti se sodišču prve stopnje ne zdi sporno, da se je to dogajalo med delovnim časom s pomočjo zunanjega pogodbenega prevoznika toženke, kar je za toženko presenečenje in pomeni, da lahko vsakdo uporablja sredstva delodajalca za lastne potrebe. Tega sodišče ni upoštevalo v okviru presoje okoliščin po 118. členu ZDR-1. GLS, ki ga je imel tožnik naloženega na svoji prikolici, je bil posekan in spravljen z delovnimi sredstvi toženke. Dodatno presenečenje za toženko predstavlja zaključek sodišča (ki je sicer v tem delu pravilen), da tožnik ni imel izdane knjigovodske listine niti mu je nihče ne bi izdal, kar je nenazadnje v inšpekcijskem zapisniku potrdil tudi D. D. Napačno pa je pri tem tolmačilo, ker je očitno napačno razumelo izpoved priče F. F., da naj bi navedena dovoljenje za odvoz lesa enačila z izdano knjigovodsko listino. Sodišče je tudi v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in naredilo zaključek, ki je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj v tem delu ni upoštevalo in se tudi ni opredelilo do izpovedi direktorja G. G., da inšpektorica ne bi zahtevala knjigovodske listine, če bi šlo za neke drobne veje. To je smiselno potrdil tudi B. B., ki je navedel, da se ne izda knjigovodska listina, če gre za netržno količino sečnih ostankov. Bistveno pa je, da se vrednost sečnih ostankov ugotavlja šele po vsakem zaključenem delovišču. Tožnikovim navedbam o domnevnem "šoku" zaradi katerega se ob inšpekcijskem nadzoru "ni mogel spomniti", da naj bi imel dovoljenje B. B., je sodišče prve stopnje nekritično sledilo. Zaključek sodišča, da se je tožniku šele na podlagi obiska inšpekcije zdelo, da dela nekaj narobe, je nelogičen. Tožnik je zatrjeval, da zapisnik ni bil pravilno sestavljen, pri čemer pa sploh ni znal povedati, kaj v zapisniku ni bilo navedeno. Sodišče prve stopnje je samovoljno zaključilo, da naj bi B. B. presegel svoja pooblastila s tem, ko je tožniku podal dovoljenje za odvoz sečnih ostankov iz državnega gozda. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da C. C. nikakor ni imel interesa, da bi ščitil interese tožnika. Sodišče je, kljub pravočasnemu grajanju toženke, izvajalo dokaze, in sicer vpoglede v fotografije označene pod B6, ki so bile s strani tožnika narejene po spornem dogodku, kar pomeni, da sploh niso relevantne za konkretni primer. S tem, ko je sodišče pooblaščencu tožnika kljub pravočasnim ugovorom toženke ves čas obravnave dopuščalo vprašanja, čeprav je menilo, da priloženi dokazi niso relevantni, pa je z napačnim materialnopravnim vodenjem povzročilo, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je navzočnost B. B. in njegovo aktivno komentiranje in razčiščevanje s tožnikom vplivalo na vsebino zapisnika. Glede na to, da je napačen zaključek sodišča glede zagovora, je podana kršitev iz 15. točke (drugega odstavka) 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne sledi izpovedim prič H. H. in I. I., ki sta skladno izpovedala, da se tega, kar je v pogovoru s tožnikom povedal B. B. (medtem ko se je tiskal že predhodno napisan zapisnik), ni pisalo v zapisnik. V tem delu obrazložitev sodišča dejansko manjka, zaradi česar sodbe sploh ni mogoče preizkusiti oziroma je povsem napačen zaključek sodišča, da naj bi B. B. celo sam oblikoval stavke, ki so se nato kot besede tožnika zapisale v zapisnik. Nasprotuje tudi odločitvi glede zavrnitve predloga za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1. Tožnik ni nasprotoval, da se je med delovnim časom, s pomočjo zunanjega pogodbenega prevoznika toženke, na njegovo traktorsko prikolico nalagal GLS, ki je bil posekan in spravljen z delovnimi sredstvi toženke. Iz izpovedi tožnika izhaja, da je ves čas doma pomagal partnerki na kmetiji, nove službe ni iskal in na ta način ni zmanjševal škode, česar sodišče prav tako ni dokazno ocenilo. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da samo ni iskalo podatkov o prihodkih tožnika. Če je menilo, da dokazni predlog toženke ni dovolj specificiran, bi moralo toženko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da svoj že specificiran dokazni predlog še podrobneje specificira. Posledično je tožniku prisodilo tudi bistveno previsok znesek denarnega nadomestila. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev procesnih določb, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče odgovarja samo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

6.Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, ter na to navezuje očitek o kršitvi 22. in 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). Ti kršitvi toženka pripisuje ravnanju sodišča prve stopnje v zvezi z materialnim procesnim vodstvom, pri čemer navaja, da sodišče prve stopnje na samem naroku ni v celoti razčistilo dejanskega stanja in je naredilo napačen zaključek o tem, kako naj bi se delo spornega dne dejansko izvajalo, glede katerega se toženka ni mogla izjaviti. Toženka torej sodbo presenečenja utemeljuje s pritožbenim razlogom nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v obravnavani zadevi ni podan. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Zato pritožba tudi neutemeljeno navezuje očitek o sodbi presenečenja na dejstvo, da je bila tožniku izdana odločba Inšpektorata RS A., ki je ugotovilo kršitev in da mu je bila izrečena globa, ki jo je plačal. Delovno sodišče namreč s tem, ko presoja ravnanje delavca, zaradi katerega mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne posega v dokončno in pravnomočno odločitev inšpekcijskega organa, niti nanjo ni vezano, zato lahko ugotovi, da je očitek delavcu z vidika kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi neutemeljen. Posledično ni utemeljen očitek o kršitvi 2. člena URS, saj odločitev sodišča ne odstopa od zahtev po poštenem, predvidljivem in pravičnem odločanju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker naj v zvezi z vsebino zapisnika tožnikovega zagovora sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi prič H. H. in I. I., ki sta skladno izpovedala, da se tega, kar je v pogovoru s tožnikom povedal B. B., ni pisalo v zapisnik. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu sodbo ustrezno obrazložilo, pri čemer ni spregledalo izpovedi navedenih prič. Glede poteka zagovora je pravilno ugotovilo, da se je B. B. aktivno vključeval v tožnikov zagovor, da je celo sam oblikoval stavke, ki so se nato kot besede tožnika zapisale v zapisnik, pri čemer je tudi upoštevalo, da je B. B. potrdil, da je bil na zagovoru tožnika in podal komentar, ki pa naj se ne bi zapisal v zapisnik. Zato niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik ni pojasnil, kaj ni bilo vključeno v zapisnik. Upoštevalo je izpoved I. I., ki je potrdila, da sta se tožnik in B. B. med zagovorom tožnika pogovarjala o tem, kdaj je bila sečnja zaključena, takšno vsebino pogovora pa je potrdil tudi H. H. H. H. je nadalje po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pojasnil, da sta tožnik in B. B. na zagovoru razčiščevala, ali sta se prav razumela, ali je bilo dovoljenje dano, da se lahko že tisti dan odpeljejo sečni ostanki ali ne. Glede na to, da je bilo stališče tožnika, da je sečnja že dne 30. 10. 2024 šla proti koncu, v zapisniku pa je protokolirano drugačno stališče, torej stališče B. B., je tudi po stališču pritožbenega sodišča navzočnost B. B. in njegovo aktivno komentiranje in razčiščevanje s tožnikom vplivalo na vsebino zapisnika. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zapisniku ne da večje dokazne vrednosti, pri čemer je ustrezno izpostavilo tudi, da so bili interesi B. B. glede ugotovitve datuma odvoza in natančne vsebine dovoljenja v nasprotju z interesi tožnika, saj je iz izpovedi zakonitega zastopnika G. G. in inšpektorice jasno, da je B. B. presegel svoja pooblastila pri odločanju o tem, kaj naj se zgodi s sečnimi ostanki, zaradi česar je bil vsekakor zainteresiran, da se njegovo dovoljenje za odvoz sečnih ostankov relativizira. Pravilno je razlogovalo, da bi se v primeru, da bi bilo ugotovljeno, da je B. B. tožniku dal dovoljenje, moral tudi B. B. soočiti z morebitno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Ker je glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da je navzočnost B. B. in njegovo aktivno komentiranje in razčiščevanje s tožnikom vplivalo na vsebino zapisnika, tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), saj o odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pooblaščencu tožnika dovoljevalo vprašanja v zvezi z nerelevantnim dokazom (B6), ter z napačnim materialnopravnim vodstvom obravnave povzročilo, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba ne specificira, za katera vprašanja naj bi šlo, tako da tega očitka niti ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa gre pri fotografijah B6 za dokaze, ki jih je predložila toženka.

Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo celovite dokazne presoje oziroma da ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP. Upoštevalo je ključne trditve strank o odločilnih dejstvih, o njih je izvedlo vse predlagane dokaze, jih vestno presodilo in strnilo v prepričljiv zaključek, da tožnik ni kršil pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, kot mu je očitala toženka v izpodbijani odpovedi. Do vseh okoliščin se je zelo natančno opredelilo. S tem je v celoti zadostilo metodološkemu napotku iz citirane določbe ZPP. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je dokazna ocena selektivna, ker naj bi se oprlo le na tiste dele izpovedi prič in le na tiste dokaze, s katerimi je lahko podprlo svojo odločitev, ter da ni upoštevalo dokazov, za katere je menilo, da so v nasprotju z odločitvijo.

Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je toženka iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Gozdni delavec IV", zaradi česar ga je dolžna reintegrirati na delo ter mu povrniti prisojeno reparacijo. Toženka namreč ni dokazala očitka iz odpovedi, čeprav je bilo na njej dokazno breme (prvi odstavek 84. člena ZDR-1), da je tožnik organiziral odvoz cca. 3 m3 GLS, ki je napadel na sečišču, kjer je opravljal delo, in sicer tako, da je na tožnikovo traktorsko prikolico dne 30. 10. 2024 šofer kamiona E. E. naložil GLS, čeprav tožnik ni imel dovoljenja za odvoz lesa in da mu tega ni nihče odobril, prav tako ni razpolagal s spremljajočimi dokumenti za prevoz lesa.

Pritožba neutemeljeno navaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da je B. B. tožniku dne 29. 10. 2024 dovolil, da lahko naslednji dan iz gozda odpelje GLS. Sodišče prve stopnje je zaključek oprlo na izpoved tožnika, da je 29. 10. 2024 B. B. vprašal, če lahko tukaj pobira sečne ostanke oziroma vse, kar bo tukaj ostalo oziroma kar ostaja, kar so potrdile tudi priče B. B., C. C. in D. D. Ugotovilo je, da je B. B. izpovedal, da je bilo tožniku povedano, da šele izključno, ko bo delovišče zaključeno, saj da se šele po zaključku delovišča lahko opredeli, kaj je sečni ostanek brez tržne vrednosti, ki se lahko pusti v gozdu ali na rampnem prostoru in kaj še ima tržno vrednost in ne more biti za odvoz, nato pa je glede na lastno izpoved s tem dogovorom seznanil še odpremnika D. D. Tudi C. C. je izpovedal, da so bile tožniku klade obljubljene s strani B. B. Pritožba neutemeljeno navaja, da sta se izpovedi C. C. in D. D. razlikovali, saj iz obeh izhaja, da je tožnik dobil dovoljenje B. B. za odvoz lesa. Ugotovilo je namreč, da je D. D. v zvezi s pogovorom z B. B. povedal, da mu je slednji povedal, da se je za sečne ostanke zmenil s J. J., privolitev B. B. pa je slišal tudi C. C. Pritožba neutemeljeno izpostavlja neverodostojnost izpovedi C. C. Sodišče prve stopnje je namreč njegovo izpoved natančno analiziralo ter ugotovilo, da je izpovedoval zelo zadržano in da je skušal dajati vtis, da se več ničesar ne spomni. Mestoma ga je sodišče prve stopnje ujelo na laži, ker je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje na začetku izpovedovanja kategorično zanikal, da bi vedel kaj o tem, da bo tožnik dne 30. 10. 2024 pripeljal traktor in prikolico, nato pa je, ko je bil soočen z njuno medsebojno korespondenco, priznal, da sta si že dne 29. 10. 2024 pisala o tem, da se bodo tožniku naslednjega dne naložili "kloci". Pravilno je tudi ugotovilo, da C. C. sprva ni želel povedati, kdo je tožniku obljubil klade, nakar je po ponovnem opozorilu sodišča na dolžnost govoriti resnico in situacije, v katerih lahko odreče odgovor na vprašanje povedal, da ne želi povedati, kdo je dovoljenje dal, ker ga je mogoče strah, nato pa je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jasno povedal, da je B. B. tožniku povedal, da bo lahko po končani sečnji pobral klade oziroma ostanke. Pojasnil je, da je bil zraven, ko je B. B. tožniku to dovolil in da je to sam slišal. Na podlagi takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na to, da naj bi ga sodišče prve stopnje ujelo na laži. Na drugačno odločitev od izpodbijane tudi ne vpliva pritožbena navedba, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da C. C. ni imel interesa, da bi ščitil interese tožnika. Glede na navedeno tudi ni bistvena pritožbena navedba, da je B. B. izpovedal, da je o tem, da bo tožnik odpeljal sečne ostanke, obvestil le D. D., ne pa tudi C. C. in E. E., in da je posledično napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je o obstoju dogovora za odvoz sečnih ostankov še istega dne vedel tudi C. C., saj je C. C. izpovedal, da je to sam slišal.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je B. B. tožniku odobril odvoz, ni odločilno, da je tožnik inšpektorici povedal, da mu ni nihče odobril odvoza lesa. Glede na navedeno niso bistvene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo tožnikovim navedbam o domnevnem "šoku" zaradi katerega se "ni mogel spomniti", da naj bi imel dovoljenje B. B.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpoved tožnika, da naj bi tožnik vprašal B. B., če lahko pobere vse, kar je ostalo zadaj, B. B. pa naj bi mu v zvezi s tem odgovoril, da "ja, ni problema", pri čemer pa je tožnik izpovedal, da nista rekla "ne kdaj, ne koliko, ne kaj". Glede na to, da je bilo tožniku odobreno, da lahko pobere vse, kar je ostalo zadaj, ni bilo potrebe po tem, da bi se še posebej dogovarjal z B. B., kaj tožnik lahko pobere. V tem delu torej ni nasprotja v izpovedi tožnika, ki bi porajala dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, nebistvena pa je tudi pritožbena navedba, da C. C. ni imel pristojnosti odrejati, kaj se bo lahko nalagalo na tožnikovo prikolico, do česar se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, saj je o tem že odločil B. B.

Ker je imel tožnik dovoljenje da odpelje vse, kar je ostalo zadaj, tudi ni odločilno, ali je šlo za sečne ostanke ali pa za GLS, kot to izpostavlja pritožba, saj ta distinkcija na delovnopravno presojo ravnanja tožnika, ki mu je nadrejeni delavec odobril odvoz vsega, kar bo ostalo zadaj, ne vpliva. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpostavlja izpovedi glavnega direktorja K. K., da se tudi krajše komade lahko uporabi in se jih da vmes med daljše, saj še vedno predstavljajo komercialno blago, kar naj bi potrdil tudi direktor G. G., ter da je tudi D. D. izpovedal, da je na fotografiji pod B7 mogoče tudi kaj takega, kar bi se lahko dalo med drva. Nebistvena je tudi izpoved inšpektorice F. F., da bi tožnik moral vedeti kaj so sečni ostanki. Toženka namreč ni dokazala, da bi tožnik odpeljal les, ki je bil pripravljen za odvoz, ki ga je izvedel zunanji izvajalec toženke.

Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da za toženko predstavlja dodatno presenečenje zaključek sodišča, da tožnik ni imel izdane knjigovodske listine niti mu je nihče ne bi izdal, kar je nenazadnje v inšpekcijskem zapisniku potrdil tudi D. D. Izdaja knjigovodske listine je bistvena z vidika inšpekcijskega nadzora, z vidika ravnanja tožnika v smislu določb ZDR-1 pa je bistveno, da je za svoje ravnanje imel soglasje nadrejena delavca, zato dejstvo, da ni imel ustrezne knjigovodske listine, ni odločilno za presojo zakonitosti odpovedi. Zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da iz izpovedi direktorja G. G. izhaja, da inšpektorica ne bi zahtevala knjigovodske listine, če bi šlo za neke drobne veje, kar je potrdil tudi B. B., ki je navedel, da se ne izda knjigovodska listina, če gre za netržno količino sečnih ostankov.

Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik imel dovoljenje, da lahko nalaga s posebnega kupa lesa, ki ga je pripravil C. C., pri tem pa naj bi spregledalo izjavo C. C., da naj bi mu bilo to dovoljeno po koncu sečnje. Sodišče prve stopnje je glede konca sečnje pravilno štelo, da je v zvezi s časovnim trenutkom zaključene sečnje toženka kot bistveno štela okoliščino, da sečnja formalno še ni bila zaključena, saj iz internih listin izhaja, da se je zaključila šele 7. 11. 2024 oziroma celo v mesecu decembru. Vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo stališča toženke, saj je ugotovilo, da so vsi, ki so sodelovali pri sečnji, izpovedali, da je na tem delu in pri tej rampi sečnja šla že proti koncu, da so se že dne 29. 10. 2024 odvažali hlodi, prav tako pa je toženka sama priznala, da so se delavci s tega mesta po 30. 10. 2024 preselili na drugo stran delovišča. Pravilno je razlogovalo, da je z vidika organizacije dela in vodenja poslovne dokumentacije pomembno, kdaj se delovni nalog zaključi, vendar pa je glede subjektivnega dojemanja časovne točke zaključka sečnje verjelo delavcem na terenu, ki so že privleki les do rampe, prevoznik pa ga je tudi že prišel pobirati. Glede na navedeno tudi ni pravno odločilna pritožbena navedba, da se vrednost sečnih ostankov ugotavlja šele po vsakem zaključenem delovišču.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev o reintegraciji tožnika ter v zvezi s tem navaja, da se je kršitev zgodila med delovnim časom s pomočjo zunanjega pogodbenega prevoznika toženke, kar je za toženko presenečenje in pomeni, da lahko vsakdo uporablja sredstva delodajalca za lastne potrebe, ter da je bil posekan in spravljen z delovnimi sredstvi toženke. Tega toženka ni uveljavljala v okviru predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zato je s temi navedbami prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je toženka glede porušenega zaupanja sklicevala na očitek iz odpovedi pogodbe, za katerega pa je sodišče ugotovilo, da je neutemeljen ter da tožniku ni mogoče očitati izrabe zaupanja, saj je pred odvozom lesa pridobil soglasje nadrejenega delavca, kar njegovemu ravnanju odvzema naravo protipravnosti oziroma naravo kršitve delovnih obveznosti naklepno ali iz hude malomarnosti.

Toženka neutemeljeno nasprotuje odločitvi o reparaciji. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je toženka zahtevku za nadomestilo plače ugovarjala le po temelju, ne pa tudi po višini, zato je ugodilo postavljenemu zahtevku. Pritožba v okviru odločitve o reparacijskem zahtevku neutemeljeno izpostavlja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da dodatno specificira dokazni predlog, če je štelo, da je njen dokazni predlog, da sodišče pozove tožnika k predložitvi dokazil o prihodkih, premalo specificiran. Sodišče prve stopnje je pravilo povzelo, da je toženka na prvem naroku za glavno obravnavo zgolj navajala, da izrecno poziva tožnika, da predloži podatke o svojih prihodkih oziroma o tem, ali je po prenehanju delovnega razmerja pri toženki delo opravljal na kakršnikoli podlagi, torej ne samo v okviru delovnega razmerja, ampak tudi na podlagi civilno pravnih pogodb. Bistveno je, da je tožnik zanikal, da bi takšno delo opravljal, toženka pa ni konkretno navajala okoliščin glede tožnikovega dela. Ni naloga sodišča, da toženko poziva, naj poda drug dokazni predlog, saj bi s tem preseglo svoja pooblastila v okviru materialnega procesnega vodstva.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, toženka glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) v vsakem primeru nosi svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 279,99 EUR, v večjem obsegu pa priglašeni stroški odgovora niso utemeljeni.