Jedro

Prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja (upiranje služnosti in triletno neizvrševanje pravice) zakon ne predvideva. Tožnika se očitno nista odpovedala niti svoji služnostni pravici do souporabe večje garaže. Ob upoštevanju v sodbi ugotovljenih okoliščin primera, ko gre za hude spore med ožjimi sorodniki, ki bivajo skupaj v istih stavbah, izpovedi tožnice, da pred vložitvijo tožbe s tožnikom nista posebej zahtevala od toženca izročitve ključev vrat večje garaže ali naj jih odklene, ni mogoče razumeti kot izjavo užitkarja, da se odpoveduje pravici v tem obsegu.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v prvem odstavku I/4. točke izreka tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni izročiti tožnikoma ključe vhodnih vrat v klet za krompir v gospodarskem poslopju, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 1440/2, k.o. ...; - v 1. in 2. točki II. izreka tako, da se po nasprotni tožbi zavrne celotni tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja pravice užitka kleti za krompir v gospodarskem poslopju, stoječem na parc. št. 1440/2, k. o. ..., ki je bila ustanovljena v korist tožnikov, in da sta tožnika dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo izbrisa te pravice; - v III. točki izreka tako, da je toženec dolžan v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožnikoma 2.199,04 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v točkah I/1-3 in v II/3 izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec je dolžan v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati tožnikoma 571,18 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo (po tožbi) zahtevku tožnikov, da mora toženec izročiti ključe zunanjih vhodnih vrat v večjo garažo stanovanjske hiše na naslovu S., iz manjše garaže v kleti stanovanjske stavbe pa odstraniti oziroma umakniti tiste premične stvari, ki ovirajo možnost parkiranja osebnega vozila tožnikov vanjo (tč. I/1 izreka) ter prenehati z motenjem tožnikov pri izvrševanju služnosti stanovanja in užitka tako, da opusti menjavanje ključavnic v kletne prostore (garaže) in odlaganje premičnih stvari v manjšo garažo na način, da bi ovirale parkiranje vozila (tč. I /2), s prepovedjo izvrševanja takšnih in podobnih ravnanj (tč. II/3 izreka). Zavrnilo pa je njun zahtevek za izročitev ključev vhodnih vrat v klet za krompir v gospodarskem poslopju (prvi odstavek točke I/4), kot tudi zahtevek na prenehanje motenja z opustitvijo odlaganja premičnih stvari v stanovanjski stavbi na stopnišče, pred okno njune kopalnice, pred vhodna vrata letne kuhinje, pred vhodom v vinsko klet/zidanico in prostor za kokoši v gospodarskem poslopju na istem naslovu, nadalje z razlivanjem gnojevke ter odtujevanjem in uničevanjem premičnega inventarja tožnikov. Po nasprotni tožbi toženca pa je ugodilo zahtevku za prenehanje pravice užitka kleti za krompir ter na izstavitev ustrezne listine za vknjižbo izbrisa te pravice v zemljiški knjigi. Zavrnilo pa je zahtevek, da preneha tudi služnostna pravica souporabe večje garaže v kletni etaži stanovanjske hiše (II/1-3 točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da krije vsaka stranka svoje (III. točka izreka).

2. Tožnika vlagata pritožbo zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na izročitev ključev vhodnih vrat v klet za krompir in ugoditev nasprotnega zahtevka na prenehanje pravice užitka na tej kleti, posledično tudi zoper stroškovno odločitev. Uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očitata kršitev 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale. Toženec ni zatrjeval, da sta se tožnika pravici do užitka te kleti odpovedala. Zato je sodišče o tem preseglo trditveno podlago spora. Tudi sicer pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izpoved tožnice, da ključa od tega prostora sedaj ne potrebuje in ga ne želi, da je ne bi toženec obsojal, da hodi po nafto, napačno štelo za odpoved obeh tožnikov njuni pravici užitka na sporni kleti za krompir. Njena izpoved ne pomeni enostranske izjave užitkarja, da se svoji pravici odpoveduje. Z izpovedjo tožnice pa ne preneha tudi tožnikova pravica osebne služnosti.

3. Toženec v pritožbi izpodbija odločitev, ki se po tožbi in nasprotni tožbi nanaša na večjo in manjšo garažo. Najprej opozarja, da sta tožnika objektivno spremenila tožbo, saj sta povečala obstoječi zahtevek in ni šlo le za preciziranje in spremembo v nebistvenem delu. Sodišče spremembe tožbe zato ne bi smelo dopustiti. V zvezi z odločitvijo glede večje garaže navaja, da sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnice, da od toženca nikoli ni zahtevala izročitve ključa garaže ali da vrata odklene. Povedala je tudi, da v njej ne hrani nič izključno svojega. Očitno je, da sta se tožnika odpovedala uporabi te garaže, ker je ne potrebujeta. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek za izročitev ključev vrat v klet za krompir na podlagi odpovedi tožnikov, bi enako moralo storiti tudi z zahtevkom na izročitev ključa večje garaže. Ugoditev zahtevku na odstranitev stvari iz manjše garaže je tudi nepravilna, saj tožnika v garažo praktično ne dajeta avtomobila, kar izhaja iz izpovedb prič P. in S. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe tožnika glede predmetov, ki se nahajajo v manjši garaži in izpovedbe tožnice. V povezavi s fotografijami manjše garaže se pokaže, da toženec s postavitvijo manjših premičnih stvari ne ovira parkiranja vozila.

4. Toženec je odgovoril na pritožbo tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v zavrnilnem delu po tožbi ter obsodilnem delu po nasprotni tožbi.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Toženec neutemeljeno graja dopustitev spremembe tožbe. Tožnika sta 24. 4. 2014 tožbeni zahtevek modificirala tako, da sta določena ravnanja oziroma niz dejanj, ki naj bi jih toženec storil in ju s tem motil pri izvrševanju njune služnosti stanovanja in užitka ostalih prostorov, podrobneje opisala in dodatno vključila v tožbeni predlog, s čimer sta v delu le precizirala že postavljeni zahtevek, v delu pa tudi spremenila tožbo. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za spremembo tožbe v okviru 1. odst. 184. člena ZPP. V skladu s 1. odst. 185. člena ZPP je pravilno dopustilo spremembo tožbe, čeprav je toženec temu nasprotoval, saj je očitno, da je bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.

7. Tožnika v pritožbi utemeljeno očitata sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi, ki se tiče kleti za krompir. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da imata tožnika pravico souporabe te kleti v gospodarskem poslopju, ki se nahaja na nepremičnini 1440/2, k.o. ... Tožnika imata namreč na podlagi darilne pogodbe z dne 26. 1. 2007, v zvezi z dodatkom k tej darilni pogodbi in na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 377/2011 z dne 26. 2. 2013 vknjiženo služnost stanovanja v stanovanjski hiši S., s souporabo prostorov v kleti in gospodarskem poslopju ter pravico užitka parcele 1440/0, k.o. ..., z gospodarskimi poslopji. V pritožbenem postopku tudi ni več sporno, da je toženec tožnikoma neupravičeno odvzel (so)posest tega prostora s tem, ko je zaklenil vrata v prostor, ključev pa jima ni izročil. Sporno med strankama je, ali je ta osebna služnost prenehala. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnice na naroku 1. 3. 2018, ko je izpovedala, da ne potrebuje ključa oziroma ga ne želi, da je toženec ne bi obsojal, da hodi po (njegovo) nafto ter da je umaknila iz kleti krompir in kmečko orodje, zmotno štelo, da sta se tožnika s tem odpovedala pravici do užitka tega prostora. Zato je njun zahtevek v tem delu zavrnilo, ugodilo pa nasprotnemu zahtevku toženca na ugotovitev prenehanja služnosti v tem obsegu. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na odločilno dejstvo, ki ga toženec sploh ni zatrjeval, kar pomeni kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP). Izpoved stranke pa trditev ne more nadomestiti. Toženec v postopku ni trdil, da sta se tožnika odpovedala svoji pravici užitka na tem prostoru niti karkoli drugega, kar bi utemeljevalo sklep, da je njuna pravica užitka kot vrsta osebne služnosti prenehala zaradi odpovedi. Tako v zvezi s tem užitkom kot v zvezi s služnostjo souporabe večje kleti v stanovanjski hiši je trdil le, da je osebna služnost na teh prostorih prenehala zaradi njenega neizvrševanje oziroma neuporabe. Vendar pa pravica služnosti stanovanja in užitka, ki jo imata tožnika, ker je bila v njuno korist dogovorjena in vknjižena, ne more prenehati zaradi neizvrševanja oziroma ker je morebiti ne potrebujeta, ampak zgolj v zakonsko predvidenih primerih.3 V skladu s 241. členom (v zvezi s 248. členom) SPZ, ki velja v konkretnem primeru, saj sta tožnika pravico pridobila po njegovi uveljavitvi, lahko služnost stanovanja oziroma užitek preneha s potekom časa, odpovedjo užitkarja ali s smrtjo oziroma prenehanjem užitkarja kot tudi zaradi uničenja stvari. Določba 223. člena SPZ, na katero je toženec opiral svoj nasprotni zahtevek, pa se nanaša na prenehanje stvarne služnosti zaradi neizvrševanja (t. im osvoboditev služnosti in zastaranje služnosti), zato v konkretnem primeru ne pride v poštev.4 Glede na navedeno trditvena podlaga toženca ni utemeljevala nobenega od možnih načinov prenehanja osebne služnosti.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi sicer izjave tožnice, ki jo je podala na zaslišanju v tem postopku, ni mogoče šteti za odpoved pravici v skladu z določbo 2. odst. 241. člen SPZ, po kateri je odpoved enostranska izjava užitkarja, da se svoji pravici odpoveduje. Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, mora biti odpoved izrecna, jasna in nepogojna izjava užitkarja, s katero izjavi, da želi, da razmerje preneha. Celovita vsebina izpovedi tožnice tekom postopka pa ne daje podlage za sklep, da se odpoveduje tej pravici, saj iz nje izhaja, da ima zgolj začasne zadržke do uporabe kleti zaradi določenega razloga.

9. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je služnost obeh tožnikov prenehala na podlagi odpovedi, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ugotovljeno procesno kršitev je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo tako, da nezatrjevanih dejstev o prenehanju služnosti zaradi odpovedi ni upoštevalo. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec zaklenil vrata v kleti za krompir, tožnikoma pa ni izročil ključev, kar tudi ni sporno, je s tem posegel v njuno pravico izvrševanja služnosti. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnikov na izročitev ključev vhodnih vrat v klet za krompir v gospodarskem poslopju ugodilo in posledično zavrnilo nasprotni zahtevek toženca na ugotovitev prenehanja pravice užitka te kleti in izstavitev ustrezne listine za vknjižbo njenega izbrisa (358. člen ZPP).

10. V navedenih razlogih pa je že tudi vsebovan odgovor na toženčevo pritožbo, v kateri se zavzema za zavrnitev zahtevka tožnikov za izročitev ključev zunanjih vrat v večjo garažo stanovanjske hiše in ugoditev njegovemu zahtevku za ugotovitev prenehanja služnostne pravice souporabe te garaže. Prenehanja osebne služnosti zaradi neizvrševanja (upiranje služnosti in triletno neizvrševanje pravice) zakon ne predvideva. Tožnika se očitno nista odpovedala niti svoji služnostni pravici do souporabe večje garaže, kot napačno meni pritožba toženca. Ob upoštevanju v sodbi ugotovljenih okoliščin primera, ko gre za hude spore med ožjimi sorodniki, ki bivajo skupaj v istih stavbah, izpovedi tožnice, da pred vložitvijo tožbe s tožnikom nista posebej zahtevala od toženca izročitve ključev vrat večje garaže ali naj jih odklene, ni mogoče razumeti kot izjavo užitkarja, da se odpoveduje pravici v tem obsegu.

11. Toženec prav tako neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča, da mora iz manjše garaže v kleti stanovanjske hiše odstraniti oziroma umakniti tiste premične stvari, ki ovirajo možnost parkiranja osebnega vozila tožnikov vanjo. Ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da lahko tožnika izvajata pravico uporabe manjše garaže tako, kot ustreza njenemu namenu, torej parkiranju avtomobila, pa čeprav le občasno. Garaža je namenjena parkiranju avtomobila in če tožnika v garažo ne dajeta svojega vozila redno, ampak le ob določenih vremenskih nevarnostih, izvajata s tem pravico do njene uporabe v skladu z njenim namenom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec v garažo večkrat postavlja različne svoje stvari, ki lahko ovirajo možnost parkiranja, česar sam ne zanika, brani pa se, da so nekatere stvari v lasti tožnikov, njegove pa bi lahko tožnika vsak trenutek odmaknila. To pa ravno potrjuje, da premične stvari toženca v garaži lahko ovirajo parkiranje vozila, če so na neustreznem mestu, ni pa služnostni upravičenec dolžan vsakokrat pozivati toženca na njihovo premaknitev oziroma odstranitev. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tudi temu zahtevku tožnikov in tožencu naložilo, da omogoči tožnikoma uporabo te garaže v skladu z njenim namenom. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu zavrnilo pritožbo toženca in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o stroških, nastalih pred prvostopenjskim sodiščem, temelji na 3. odst. 154. člena ZPP, po katerem mora ena stranka povrniti vse stroške postopka, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po spremenjeni odločitvi tožeča stranka uspela v večjem (bistvenem) delu svojega zahtevka in v celoti glede nasprotne tožbe, kar utemeljuje zaključek, da tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, z njim pa po podatkih spisa tudi niso nastali posebni stroški. Višje sodišče je stroške tožeče stranke v postopku na prvi stopnji odmerilo na podlagi stroškovnika tožeče stranke, podanega na koncu glavne obravnave (list. št. 56) in skladno z Odvetniško tarifo na 2.199,04 EUR (500 točk za sestavo tožbe, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 500 točk za odgovor na nasprotno tožbo, 800 točk za prvi narok v združeni zadevi 1. 3. 2018, 400 točk za trajanje obravnave, 400 točk za drugi narok 24. 4. 2018, 400 točk za trajanje obravnave, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.606,50 EUR), temu seštevku dodano 10 % povečanje za zastopanje dveh strank v znesku 160,65 EUR (3. odst. 6. člena OT), 2 % materialnih stroškov (35,34 EUR), povečano za 22% DDV (396,55 EUR)). Ostalih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker posebej utemeljeni razlogi potrebnosti niso izkazani5 (155. člen ZPP).

13. Ker sta tožnika uspela s pritožbo v celoti, jima je toženec dolžan v skladu z določili 165. in 154. člena ZPP povrniti pritožbene stroške, ki so odmerjeni na 571,18 EUR (1000 odvetniških točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV). Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo stroškov postopka, ki teče od prejema te sodbe. Če jih toženec v tem roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika). Toženec zaradi neuspeha v pritožbenem postopku sam krije svoje stroške, ki so mu pri tem nastali.

... 3 Prim. odločba VSL II Cp 1912/2014. 4 Ta določba pa se tudi ne more brez zakonske podlage smiselno uporabljati za osebne služnosti. 5 Kljub prosti izbiri odvetnika, nasprotna stranka ni brez podanih posebnih okoliščin dolžna kriti nemajhnih stroškov, povezanih s prihodom (kilometrina in čas potovanja) odvetnika iz oddaljenega območja, ki je zunaj sedeža sodišča in celo bivališča stranke.