Jedro

Tožnica ni izkazala vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 (na tej podlagi je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo, ne glede na tožničino pravno kvalifikacijo predloga kot predloga na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1). V konkretni zadevi gre za izbiro projektov po javnem razpisu na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, ki v 2. odstavku 229. člena določa, da vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji. Glede na to bi s predlogom začasne odredbe, kot ga je podala tožnica, če bi bila podana tudi skladnost z načelom sorazmernosti, potreba po začasnem zadržanju izvršitve aktov, izdanih v okviru predmetnega razpisa, in torej zadržanje (dodelitve) sredstev razpisa, bila izkazana, če tožnica (v primeru uspeha s tožbo) morebitnih naknadno, v ponovnem postopku, dodeljenih sredstev ne bi mogla dobiti.

Izrek

1. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne. 2. Odločanje o tožničini zahtevi za povrnitev stroškov postopka se pridrži do odločitve o tožbi.

Obrazložitev

Tožnica je dne 29. 8. 2008 pri tem sodišču vložila tožbo zoper sklep Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, št. ... z dne 7. 7. 2008, s katerim je bilo odločeno, da se na javnem razpisu za spodbujanje raziskovalno razvojnih projektov razvoja e-vsebin in e-storitev za sofinanciranje ne izbere tožničin projekt. Pritožba tožnice zoper navedeni sklep je bila zavrnjena s sklepom Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. ... z dne 29. 7. 2008. V tožbi tožnica uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep, št. ... z dne 7. 7. 2008, odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, hkrati pa odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka. Iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 tožnica tudi predlaga, da sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku zadrži izvršitev vseh veljavnih aktov, ki jih je tožena stranka izdala v okviru javnega razpisa za spodbujanje raziskovalno razvojnih projektov razvoja e-vsebin in e-storitev tožene stranke, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 16/2008 z dne 15. 2. 2008. Tožnica v tožbi navaja, da se je skladno s pogoji iz objavljene razpisne dokumentacije prijavila na javni razpis za spodbujanje raziskovalno razvojnih projektov razvoja e-vsebin in e-storitev. Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 7. 2008 je bilo odločeno, da se tožničin projekt Učne e-vsebine ne izbere za sofinanciranje. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja le, da je na navedeni razpis prispelo 46 vlog, od katerih je bila ena prepozna, od ostalih pravočasnih pa jih je bilo 18 nepopolnih ter 2 nepravilni, ter da je strokovna komisija tožene stranke ocenila vse popolne vloge na podlagi postopka in kriterijev iz razpisne dokumentacije, pri čemer so bili izbrani projekti, ki so bili ocenjeni pozitivno in so dosegli zahtevane prage uspešnosti posameznih sklopov kriterijev in prag uspešnosti celotne prijave (več kot 60 %). Pri tem pa sploh ni navedeno, katere vsebine in kateri projekti so bili izbrani. Tožničino pritožbo zoper navedeni sklep je tožena stranka zavrnila s sklepom z dne 29. 7. 2008. Tožnica je pritožbo vložila, ker je bila obrazložitev tožene stranke v sklepu o izbiri z dne 7. 7. 2008 nepopolna, zaradi česar je tožnici odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva, saj takšnega sklepa o izbiri tožnica ne more preizkusiti. Odločitev tožene stranke brez obrazloženih razlogov o odločilnih dejstvih pomeni bistveno kršitev določb postopka in je v nasprotju tudi z Ustavo RS. Odločitev tožene stranke o izbiri je torej arbitrarna in nezakonita. Poleg tega v izpodbijanem sklepu ni nikjer navedena pravna podlaga za njegovo izdajo in za sprejem takšne odločitve. S sklepom z dne 29. 7. 2008 je tožena stranka zavrnila tožničine navedbe, ki jih je podala v pritožbi. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da naj bi podrobnejšo razlago ocene prijavljenega projekta tožnica prejela v obvestilu št. ... z dne 12. 6. 2008, ki je bilo tožnici poslano skupaj s sklepom tožene stranke št. ... . Vendar pa je bil navedeni sklep razveljavljen po nadzorstveni pravici, nato pa izdan nov - izpodbijani sklep, ki ne vsebuje razlogov tožene stranke za njeno odločitev, kot to zahteva 227. člen Pravilnika o izvrševanju proračuna Republike Slovenije.

V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 pa tožnica navaja, da se le na tak način lahko prepreči, da bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožnici nastala težko popravljiva škoda. Tožnica navaja, da se je prijavila na predmetni javni razpis ter da njen projekt vključuje interaktivno multimedijsko e-izobraževalno vsebino, skladno s cilji razvoja in večje ponudbe na različnih področjih informacijske družbe, z uveljavitvijo novih tehnološko-razvojnih, organizacijskih in poslovnih konceptov, ki pripomorejo k prehodu v moderno in učinkovito družbo znanja. Izobraževanje v najzgodnejšem razvojnem obdobju posameznika, pa vse skozi učno dobo ima temeljno vlogo za dosego teh ciljev. Izobraževalne e-vsebine predstavljajo tudi dejavno podporo nacionalne informacijsko-komunikacijske infrastrukture za podporo znanstvenega, raziskovalnega, izobraževalnega in kulturnega okolja. Kontinuiteta razvoja izobraževalnih e-gradiv je nujen proces, a izvedljiv le pod pogojem, da izvajalec pridobi sredstva iz naslova sofinanciranja. Tožnica je s svojim projektom izpolnjevala vse kriterije, kot so razvidni iz predmetnega javnega razpisa ter bi ji bila ta sredstva zagotovo tudi dodeljena, če tožena stranka ne bi arbitrarno odločala. Ker pa je izpodbijana odločitev neobrazložena in tudi sicer pomanjkljiva, je tožnici odvzeta pravica do pravnega sredstva, kar pomeni, da sploh nima možnosti ugotoviti, ali je tožena stranka pravilno odločala glede izbire projektov, ki so prejeli sredstva iz naslova sofinanciranja. Zaradi nepravilnega odločanja tožene stranke je nedvomno, da lahko tožeči stranki nastane znatna težko nadomestljiva premoženjska škoda, saj bodo razpisana sredstva razdeljena in materialnih posledic nezakonite odločitve tožene stranke ne bo več mogoče popraviti.

Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da se predmetni razpis izvaja na podlagi normativne ureditve javnih razpisov, ki se sofinancirajo iz sredstev kohezijske politike EU. Navedeno med drugim pomeni, da je spoštovanje terminskih planov prevzetih obveznosti izredno pomembno, saj v nasprotnem primeru lahko zapadejo upravičenja do strukturnih sredstev. Za javni razpis veljajo postopkovna določila Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 - 2013(Ur. l. RS, št. 41/2007), oziroma Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 13/06, v nadaljevanju: PPIRS), iz katerega izhaja tudi, da teče postopek za dodelitev sredstev na podlagi javnega razpisa za vsakega prijavitelja posebej. Konkretno na to napotuje drugi odstavek 229. čena PPIRS, ki določa, da vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodbe z izbranimi vlagatelji. Iz tega je jasno razvidno, da gre v tem primeru za izdajo več samostojnih posamičnih aktov, in sicer vsakemu prijavitelju posebej. Posamični sklepi prijaviteljev, ki so jim bile vloge za sofinanciranje projektov odobrene, so že pravnomočni in dokončni, prav tako so z njimi že podpisane pogodbe. Morebitna ustavitev izvajanja teh pogodb bi pomenila neutemeljen poseg v pridobljene pravice drugih pravnih subjektov. S tem bi bila nedvomno prizadeta korist ostalih prijaviteljev, ki so pridobili pravico na podlagi posamičnih aktov. Podredno dodaja, da ima tožena stranka sredstva za sofinanciranje projekta zgotovljena v tem ali naslednjem proračunskem letu za primer, če bo tožeča stranka dosegla ugoden izid tožbe v upravnem sporu in pridobila pravno podlago za ponovno vsebinsko presojo njene vloge, skladno z merili, določenimi z javnim razpisom. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so razlogi za izdajo začasne odredbe neutemeljeni, saj pogoj, določen v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ni izpolnjen. Vsekakor bi izdaja začasne odredbe pomenila hud poseg v pravice in koristi drugih strank postopka javnega razpisa, saj je za tiste, ki so podpisali pogodbe za sofinanciranje, v bistvu postopek javnega razpisa že zaključen in bi začasna odredba pomenila poseg v pogodbena razmerja med toženo stranko in konkretnimi izvajalci projektov, ki se jih bo oz. se jih sofinancira.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Izdajo začasnih odredb ureja 32. člen ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06). Iz 1. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem skladnost z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je določeno, da tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Tožnica v konkretni zadevi predlaga naj sodišče z začasno odredbo odredi, da se zadrži izvršitev vseh veljavnih aktov, ki jih je tožeča stranka (pravilno tožena stranka) izdala v okviru predmetnega razpisa in sicer do izdaje pravnomočne odločbe v tem postopku. Glede na tako vsebino je sodišče predlog za začasno odredbo obravnavalo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, ne glede na tožničino pravno kvalifikacijo predloga kot predloga na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 (na katero sodišče v smislu določb 32. člena ZUS-1 ni vezano). Iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa izhaja, da tožnik lahko iz razlogov iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

Pri presojanju vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče ocenjuje, da le-teh tožnica ni izkazala.

Pogoj za ureditveno začasno odredbo po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 je verjetno izkazana potreba po predlagani začasni drugačni ureditvi stanja glede spornega pravnega razmerja. Ta mora izhajati med drugim iz predloga drugačne začasne ureditve, kot je podan, in ki mora biti tak, da je z njim mogoče doseči namen začasne odredbe, ki je v tem, da se z drugačno ureditvijo spornega pravnega razmerja zagotovi učinkovitost sodnega varstva, ki ga tožnik uveljavlja s tožbo.

V konkretni zadevi gre za izbiro projektov po javnem razpisu na podlagi Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 13/06, Pravilnik). Slednji v 2. odstavku 229. člena določa, da vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji. Glede na to bi s predlogom začasne odredbe, kot ga je tožnica podala, če bi bila tudi podana skladnost z načelom sorazmernosti, potreba po začasnem zadržanju izvršitve aktov, izdanih v okviru predmetnega razpisa, in torej zadržanje (dodelitve) sredstev razpisa, bila izkazana, če tožnica (v primeru uspeha s tožbo) morebitnih naknadno, v ponovnem postopku, dodeljenih sredstev ne bi mogla dobiti, kar sicer zatrjuje. Vendar (niti) verjetne izkazanosti potrebe po začasni odredbi v tem pogledu po presoji sodišča ni mogoče priznati; Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2007 in 2008 (ZIPRS0708) namreč v 26. členu ureja poravnavanje obveznosti na podlagi pravnomočnih sodb ali dokončnih upravnih odločb, zato ob tem ni mogoče niti kot verjetno zatrjevati, da bi tožnici, če bi naknadno uspela izpolniti razpisne pogoje za dodelitev sredstev (z upravno odločbo), ta sredstva ne bila izplačana (tudi tožena stranka pa v odgovoru navaja, da ima sredstva v proračunu za tak primer zagotovljena).

Predvsem pa po presoji sodišča tožnica tudi ni izkazala potrebe, da se zadrži sredstva v večjem obsegu, kot znašajo sredstva, ki jih na javnem razpisu sama uveljavlja oziroma kot so njena pričakovana upravičenja; kolikšna so ta sredstva, pa v predlogu za izdajo začasne odredbe ni niti navedla.

Sodišče še dodaja, da tak ukrep, kot ga predlaga tožnica, tudi očitno ni sorazmeren z zatrjevanim njenim materialnim prikrajšanjem ter bi pomenil nesorazmeren poseg v javne koristi in koristi drugih, ki so jim bila sredstva že dodeljena. Prav zaradi varstva javnega interesa očitno Pravilnik v 2. odstavku 229. člena določa, da vložena pritožba ne zadrži podpisa pogodb z izbranimi vlagatelji, kar pomeni, da so v tem postopku izdani upravni akti očitno izvršljivi praviloma takoj. Zato bi bila odložitev izvršitve teh upravnih aktov v takih zadevah načeloma tako ne le poseg v koristi drugih udeležencev javnega razpisa, ki so jim bila sredstva dodeljena ter jih v skladu s pogoji razpisa lahko koristijo, kot tudi v nasprotju z javnim interesom. Tožnica bi morala okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, izkazati, česar pa, kot povedano, ni storila.

Ker glede na to v zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Odločanje o tožničini zahtevi za povrnitev stroškov postopka si je sodišče pridržalo do odločitve o tožbi (4. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07, ZPP-UPB3, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).