Jedro

Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva, ni zadostno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42903-3405/2019-9 z dne 26. 9. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevek tožnika za delno odpravo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-14940/2016-1 08 z dne 3. 2. 2016 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) in zahtevek za vračilo zarubljenih sredstev v postopku davčne izvršbe po cit. sklepu, obenem pa je odločil, da tožnik trpi svoje stroške postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zahteval delno odpravo sklepa o izvršbi in vračilo zarubljenih sredstev, vendar pa je organ ugotovil, da je bil sklep o izvršbi na tožnikova denarna sredstva izdan na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov ter da zoper njega ni bilo vložene pritožbe, prav tako pa iz evidence davčnega organa izhaja, da so bile obveznosti na podlagi sklepa o izvršbi v celoti poplačane in da se ga več ne vodi v evidenci. Nadalje se citira prvi odstavek 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter zaključi, da ker izvršilni naslovi, ki so bili podlaga za sklep o izvršbi, niso bili pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, se tožnikova zahteva za odpravo sklepa o izvršbi zavrne. Nadalje se citira 97. člen ZDavP-2 ter zaključi, da knjigovodska kartica tožnika po sklepu o izvršbi ne izkazuje preplačila, zato se zavrne tudi zahtevek za vračilo.

3. Drugostopenjski davčni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in v celoti potrdil razloge prvostopenjskega organa, sam pa je dodal še, da ni dvoma, da se je nad tožnikom 26. 11. 2015 začel postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila 21. 12. 2015 potrjena s sklepom pristojnega sodišča, ki je 7. 1. 2016 postal pravnomočen, nadalje pa tudi ni sporno, da je bil tožniku po zaključku pravnomočno potrjene prisilne poravnave izdan sklep o izvršbi za izterjavo obveznosti v skupnem znesku 154.824,81 EUR s pripadki. Tožnik trdi, da izvršba v takšnem obsegu v času izdaje sklepa o izvršbi ni bila upravičena, saj niso bili upoštevani učinki prisilne poravnave, s čimer smiselno ugovarja sami vsebini sklepa o izvršbi, kar pa ni ustrezno, saj bi tako lahko prišlo do nedovoljenega podvajanja pravnih sredstev, glede na to, da tožnik zoper sklep o davčni izvršbi ni vložil pritožbe, vsled česar je ta postal pravnomočen. Posledično pogoji za ustavitev in odpravo oz. razveljavitev opravljenih dejanj v postopku davčne izvršbe niso bili podani. Pritožbeni organ se prav tako strinja, da ni bilo podlage za vračilo, saj ne obstaja noben akt v smislu 97. člena ZDavP-2, s katerim bi bilo ugotovljeno preplačilo, prav tako pa preplačila ne izkazuje knjigovodska kartica tožnika. Tožnik v svoji pritožbi smiselno uveljavlja nepravilnost sklepa o izvršbi, s tem pa, kot rečeno, ne more uspeti, kar pomeni, da so bile tožnikove obveznosti poplačane na podlagi veljavnega pravnomočnega sklepa o izvršbi in tožnik ni upravičen do vračila. Izpodbijana odločba je obrazložena na način, da jo je mogoče preizkusiti, njene razloge pa je po pooblastilu iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dopolnil še pritožbeni organ.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku za delno odpravo sklepa o izvršbi ugodi, prav tako pa tudi zahtevku za vračilo zarubljenih sredstev, podrejeno pa sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, v vsakem primeru pa zahteva tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je bila nad njim pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava, v posledici česar skladno s prvim odstavkom 215. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izvršilni naslovi v presežku nad deleži, potrjenimi s prisilno poravnavo, izgubijo moč izvršilnega naslova. Pri tem je posodobljen seznam terjatev z dne 9. 12. 2015 vseboval tudi terjatve toženke na podlagi sklepa o izvršbi, ki ga je toženka neupravičeno izterjala v celoti, čeprav ni zoper ta seznam nikoli ugovarjala. Izterjava celotnega zneska nasprotuje četrtemu odstavku 221.b člena ZFPPIPP (izjema so le terjatve pod zap. št. 4-35 sklepa o izvršbi, ki so prednostne po tedaj veljavnih določilih). Toženka tako v izpodbijani odločbi dejanskega stanja ni pravilno ugotovila, saj ni upoštevala, da so terjane terjatve navadne (razen tistih pod zap. št. 4-35) in nanje poravnava vpliva, zato tudi ni pravilno uporabila materialnega prava. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (A6), posodobljen seznam preizkušenih terjatev (A7), sklep o izvršbi (A8), predlaga pa tudi zaslišanje svojega poslovodje. Nadalje citira 155. člen ZDavP-2 in trdi, da davčna izvršba v presežku nad s poravnavo potrjenim deležem sploh ni bila dovoljena, saj je izvršilni naslov v tem delu po sili zakona izgubil svojo moč. Zato ni ustrezno razlogovanje, da izvršilni naslovi niso bili odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, zaradi česar je bil tožnikov zahtevek zavrnjen. Ravnanje toženke je bilo ne le nezakonito temveč tudi nedupustno, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na načelo sorazmernosti ter različna pravna sredstva (obnova, odprava, razveljavitev in sprememba odločbe, vračilo davka), ki so v korist zavezanca ob morebitnih napakah davčnega organa. V zvezi z obnovo zatrjuje, da je toženko že s svojimi pritožbami zoper odločbo davčnega organa z dne 16. 12. 2015 in zoper sklepe o začasnem zavarovanju venomer opozarjal ne obstoj prisilne poravnave, zato bi toženka že pri izdaji aktov to lahko upoštevala oz. bi morala z obnovo postopka začeti po uradni dolžnosti, saj je bila napaka (po pozivih tožnika, ki izhajajo iz omenjenih pritožb) ugotovljena pred potekom šestmesečnega roka po dokončnosti odločbe. Tega pa toženka v izpodbijani odločitvi sploh ni upoštevala in so njeni razlogi zato pomanjkljivi, zaradi česar se je ne da preizkusiti. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na svojo pritožbo zoper sklep o zavarovanju (A9) ter še dve svoji nadaljnji pritožbi zoper sklep in odločbo davčnega organa (A10 in A11) ter odločbi drugostopenjskega davčnega organa z dne 9. 3. 2016 (A12) in 27. 1. 2017 (A13). Tožnik nadalje navaja, da je bil sklep o izvršbi nepravilno izvršen, zato je utemeljeno zahteval vračilo preplačanega davka, saj je del terjatev toženke v presežku nad 24 % oz. 28.997,47 EUR (torej 76 % oz. 91.825,32 EUR in zakonitih zamudnih obresti v znesku 416,79 EUR) po izvršilnih naslovih izgubil svojo moč. Izdaja sklepa o izvršbi v tem delu v času njegove izdaje ni bila dovoljena, zato je davčni organ nezakonito in neupravičeno izterjal plačilo, in zato bi organ po 2. točki prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 moral razveljaviti že izvršena dejanja in odpraviti posledice. Izdaja nezakonitega in nepravilnega sklepa ne izključuje, da toženka po odkritju očitne napake po uradni dolžnosti izpodbijani sklep o davčni izvršbi odpravi oz. spremeni skladno z ZFPPIPP in pravnimi sredstvi po ZDavP-2. Tožnik še izpostavlja, da je drugostopenjski organ v svoji odločbi (A13) zapisal, da potrjena prisilna poravnava vpliva zgolj na sámo izvrševanje sklepa, ne pa tudi na presojo, ali je bil sklep v času izdaje zakonit in pravilen. Tožnik zato zatrjuje, da toženka ni pravilno izvršila sklepa o izvršbi iz prej pojasnjenih razlogov. Poleg tega pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o izvršbi, zato bi bila nesmiselna in bi tožnik tudi v primeru uspeha moral predlagati vračilo preveč plačanega davka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo, glede na pretežno enake tožbene navedbe kot so pritožbene vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Nadalje ponavlja, da bi tožnik pravilnost sklepa o izvršbi lahko izpodbijal kvečjemu s pritožbo zoper sam sklep, a takšna pritožba ni bila vložena, zato je ta postal pravnomočen in ga je bilo treba izvršiti, kot je glasil. Tožnikovo opravičevanje nevložitve pritožbe z nesuspenzivnostjo ni utemeljeno, saj bi to pomenilo popolno izničenje pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Če bi tožnik pritožbo vložil in bi bil sklep o izvršbi (delno) odpravljen, bi se odpravile tudi vse iz njega izhajajoče pravne posledice in bi se tožniku po uradni dolžnosti morala vrniti na tej podlagi izterjana sredstva. Ker pa je sklep o izvršbi pravnomočen, ni podlage za vračilo. Pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva v tej zadevi niso bili predmet presoje, zato so tožbene navedbe v tej zvezi brezpredmetne. Poleg tega tožnik teh navedb v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niti v pritožbenem postopku ni podal, prav tako se ni skliceval na dokaze A9-A13, zato gre za nedopustne tožbene novote. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo listine upravnega spisa ter tožnikovo zahtevo za delno odpravo in vračilo (A4), pritožbo zoper izpodbijano odločbo (A5), sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (A6), posodobljen seznam preizkušenih terjatev (A7) ter sklep o izvršbi (A8). Izvedbo dokazov z vpogledom pritožbe zoper sklep o zavarovanju (A9) ter še dveh nadaljnjih pritožb zoper sklep in odločbe davčnega organa (A10 in A11) ter odločb drugostopenjskega davčnega organa z dne 9. 3. 2016 (A12) in 27. 1. 2017 (A13) in z zaslišanjem tožnikovega poslovodje pa je sodišče zavrnilo, saj ti dokazni predlogi v upravnem postopku niso bili podani, za njihovo podajo šele s tožbo pa tožnik, vprašan na naroku, ni podal upravičenih razlogov.

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama ni spora o tem, da je bila nad tožnikom pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava (sklep z dne 21. 12. 2015 - A6), po kateri se delež plačila terjatev spusti na 24 %, ob spremembi roka za plačilo in neobrestovanja dotlej. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil zoper tožnika izdan sklep o izvršbi (z dne 3. 2. 2016 – A8), s katerim je bila dovoljena izvršba na tožnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, in sicer zaradi izterjave dolgov po izvršilnih naslovih, ki se v izreku tega sklepa navajajo v preglednici po postavkah 1-86. Nadalje tudi ni sporno, da je bil sklep o izvršbi v obdobju od 4. - 19. 2. 2016 izvršen, in sicer za skupni znesek 155.241,60 EUR (tj. 154.824,81 EUR, kot to izhaja iz samega sklepa o izvršbi, ter še 416,79 EUR obresti za čas od naslednjega dne po izdaji sklepa o izvršbi do plačila), kar se vse navaja v drugostopenjski odločbi. Prav tako ni sporno, da tožnik pritožbe zoper cit. sklep o izvršbi ni vložil. 9. Tožnik je tako izvedeno izvršbo osporaval šele s svojo zahtevo iz junija 2019 (A4), s katero se je zavzemal za delno odpravo opravljenih izvršilnih dejanj in vračilo preveč plačanega davka, vsled zavrnitve njegove zahteve z izpodbijano odločbo, pa je vložil tudi pritožbo (A5). Tožnik je namreč v svoji zahtevi zatrjeval, da so bili izterjani dolgovi v resnici zmanjšani zaradi potrjene prisilne poravnave (pri čemer med strankama ni spora, da so dolgovi po postavkah 4-35 iz tega izvzeti). Tako je tožnik v svoji zahtevi (A4) navedel: da je nad njim potekal postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je bila potrjena, iz posodobljenega seznama upnikov z dne 9. 12. 2015 pa izhaja, da ima FURS do tožnika terjatve v skupni višini 237.868,20 EUR; FURS je na podlagi sklepa o izvršbi opravil davčno izvršbo za skupaj 154.824,81 EUR, kar pa je že bilo zajeto v posodobljenem seznamu terjatev z dne 9. 12. 2015, gre za navadne terjatve, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava.

10. Izpodbijana odločba na te tožnikove navedbe, ki jih je podal v svoji zahtevi (A4) ni odgovorila, kar je tožnik izpostavil tudi v svoji pritožbi (A5), ko je med drugim uveljavljal tudi pomanjkljivost obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar pa tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi tega ni saniral in na ta tožnikova naziranja ni odgovoril. Šele na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenka toženke podala navedbe o dejanskem stanju v tej zvezi in odgovorila na tožnikove argumente, namreč da je tožnik na podlagi odmerne odločbe iz leta 2015 dolgoval 161.298,76 EUR, tj. iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 77.375,81 EUR, za zdravstveno zavarovanje 42.739,37 EUR ter za akontacija dohodnine, prispevke za starševsko varstvo ter prispevke za zaposlovanje (kar je prihodek državnega proračuna) 41.183,22 EUR. Po potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi pa je nato dolgoval: - iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje še vedno celoten znesek, saj ta upnik v seznamu terjatev ni bil naveden, zato so bile te terjatve v spornem sklepu o izvršbi terjane; - za zdravstveno zavarovanje je bilo glede na navedbo v seznamu odpisano 76% od 890,93 EUR, preostanek pa je zapadel 31. 12. 2018, na terjatev, kolikor je višja od navedenega zneska v posodobljenem seznamu terjatev, pa se je štelo, da potrjena prisilna poravnava ne učinkuje; - akontacijo dohodnine, prispevke za starševsko varstvo ter prispevke za zaposlovanje (kar je prihodek državnega proračuna) pa se je odpisalo v višini 76 % tega zneska, tako da je preostanek znašal 10.011,49 EUR, ki pa je zapadel 11. 12. 2018, kar v spornem sklepu o izvršbi ni bilo zajeto.

11. Toženka je na naroku za glavno obravnavo dejala še, da te obrazložitve predhodno ni podala, ker je iz vloge, s katero je tožnik zahteval odpravo sklepa in vračilo, ter iz njegove pritožbe izhajalo, da ves čas nasprotuje temu, da sploh niso obstajali pogoji za začetek davčne izvršbe, zato se je toženka v odločbi druge stopnje omejila na to, da se tožnik ni pritožil na sklep o izvršbi, na naroku pa je ta pojasnila podala kot odgovor na tožbene navedbe.

12. Sodišče temu ne more pritrditi. Kot predhodno povzeto, je tožnik že v svoji zahtevi (A4) in v svoji pritožbi (A5) zatrjeval, da je sklep o izvršbi vseboval previsoke zneske glede na to, da so bile te terjatve zajete s prisilno poravnavo. Pa vendar niti izpodbijana odločba niti drugostopenjska odločba na ta tožnikov nosilni argument nista odgovorili. Zato zgoraj povzete navedbe, s katerimi je toženka prvič šele na naroku za glavno obravnavo konkretno predstavila svoje naziranje, kaj je bilo in kaj ni bilo zajeto s prisilno poravnavo ter kaj je bil nato posledično predmet izvršbe, ne morejo nadomestiti nepopolne obrazložitve izpodbijane odločbe. S tem, da so te navedbe prvič podane šele na naroku, sta namreč tudi onemogočena vsebinska priprava na glavno obravnavo o tem konkretnem vprašanju ter s tem tudi sodni preizkus izpodbijane odločbe.

13. Na tem mestu sodišče izpostavlja že zavzeto stališče o vprašanju poimenovanja upnika v seznamu terjatev, za katere učinkuje prisilna poravnava, in sicer v zadevi I U 796/2015, v kateri je v sodbi z dne 15. 9. 2015 obrazloženo stališče za primer, ko je kot upnik navedeno Ministrstvo za finance – DURS, ne pa tudi upnika Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V cit. sodbi je sodišče zapisalo, da je sicer pravilno stališče toženke, da je treba posodobljeni seznam terjatev presojati strogo, saj pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava učinkuje le za terjatve, ki so navedene v posodobljenem seznamu (navadnih) terjatev. Vendar pa gre ob nesporni vključitvi terjatev obeh zavodov v seznam le za pomanjkljivo oznako upnikov, ki ne utemeljuje stališča, da terjatve v posodobljenem seznamu terjatev ne bi bile navedene in da zato pravnomočno potrjena prisilna poravnava nanje ne učinkuje. Tozadevno je cit. sodba I U 796/2015 lahko primerljiva s to zadevo, v kateri se v posodobljenem seznamu terjatev (A7) po zap. št. 2 in nazivom stranke „FURS“ navaja znesek 237.868,20 EUR.

14. Vendar pa se zgoraj cit. zadeva I U 796/2015 od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, obenem v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi (A8) ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Zakaj je tožnik nato čakal več kot tri leta, preden je junija 2019 vložil svojo zahtevo (A4), ni razumljivo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnikova pooblaščenka v tej zvezi pojasnila, češ da pritožba ni bila vložena, ker ne bi zadržala izvršitve, zakoniti zastopnik tožnika pa je v zaključni besedi dejal, da se na sklep o izvršbi niso pritožili, saj da „niso strokovnjaki“. Četudi ta stališča resne sodne presoje ne prestanejo, saj je pritožba kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2) predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnovo oz. morebitna druga izredna pravna sredstva, ni zadostno.

15. Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti), ki je glede na naravo kršitve sodišče ne more samo odpraviti, prav tako pa ni pogojev za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1. 16. Glede na ugoditev tožbi je sodišče o stroških postopka odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in je tožnik upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščeni odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, skupaj 469,70 EUR, s pripadki.