Jedro

Pritožbeno sodišče je stališča, da osebna zaznava vključuje tajno opazovanje, ne pa tudi tajnega sledenja. Takšno stališče utemeljuje jezikovna razlaga določbe 149.a člena ZKP, ki loči tajno opazovanje in sledenje. Mnenje, da osebna zaznava po ZDD-1 vključuje tajno sledenje, je povsem izključeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 2003 o razveljavitvi prvega, drugega in tretjega odstavka 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju (ZPol)) o tajnih policijskih ukrepih, iz katere izhaja, da se tajno opazovanje izvaja z enega mesta (statično), tajno sledenje pa se izvaja dinamično. Sklepno, glede na to, da se tajno opazovanje (statična zaznava) razlikuje od tajnega slednja (dinamična zaznava), ZDD-1 pa ne govori o sledenju, ampak o osebni zaznavi, je pritožbeno sodišče stališča, da ZDD-1 dovoljuje le tajno opazovanje (statična zaznava), ne pa tudi tajnega sledenja (dinamična zaznava).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo ob reševanju zahteve za sodno varstvo, ki jo je vložil zagovornik kršitelja SČ, odločbo o prekršku prekrškovnega organa Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 221-XXX z dne 10. 10. 2018 po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper kršitelja SČ zaradi prekrška po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1 na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker opisano ravnanje ni prekršek. Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun prekrškovnega organa, in sicer se kršitelju prizna pravica do povrnitve stroškov zastopanja v znesku 186,66 EUR, kar predstavlja nagrado zagovorniku, višji zahtevek za povrnitev stroškov se zavrne.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, kot navaja, zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obdolženca spozna za odgovornega za storjeni prekršek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V odločbi o prekršku se kršitelju očita, da je po pooblastilu podjetja KL d.o.o., št. 32/18 z dne 30. 5. 2018 izvajal detektivska upravičenja zoper AH, predsednika sveta delavcev v KL d.o.o. tako, da ga je z vozilom prikrito sledil 1. 6. 2018 na relaciji R – L – R – G – R in 15. 6. 2018 na relaciji R – M – S. S tem, ko je izvajal prikrito sledenje oz. kot ga poimenuje dinamično osebno zaznavanje je de facto izvajal prikriti preiskovalni ukrep tajnega sledenja, ki je detektivom v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 32. člena ZDD-1 prepovedan. Z opisanim izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa je prekoračil detektivova upravičenja in kršil predpisano prepoved iz 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDD-1 ter storil prekršek po 14. alineji prvega odstavka 50. člena ZDD-1. 5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da kršiteljevo dejanje, kot je opisano v odločbi o prekršku, ne predstavlja prekrška po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1. Bistvo obrazložitve je v tem, da osebna zaznava po 30. členu ZDD-1 ne izključuje osebne zaznave na tak način, da se detektiv pri izvajanju osebne zaznave sam premika s pomočjo prevoznega sredstva, kar pomeni, da je osebna zaznava lahko statična ali pa dinamična. V obravnavanem primeru iz opisa dejanja ne izhaja, da bi detektiv z vozilom sledil predsedniku sveta delavcev AH z namenom zbiranja dokaznega gradiva za namen pregona kaznivega dejanja, niti ali je pri tem uporabljal kakršne koli tehnične naprave v smislu določbe tretjega odstavka 149.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kar pa so odločilne okoliščine za ugotavljanje zakonskih znakov očitanega prekrška. Le v primeru ugotovitve obstoja teh okoliščin bi bilo mogoče detektivu očitati, da izvaja prikriti preiskovalni ukrep tajnega sledenja, ki pa ga lahko izvaja le policija. Na podlagi podatkov spisa je mogoče ugotoviti, da je detektiv zbiral informacije o disciplinski kršitvi delavca AH, in sicer ali slednji zlorablja odsotnost z dela zaradi izvajanja sindikalne dejavnosti, in ne z namenom kazenskega pregona, in to je lahko storil tudi tako, da je sledil AH, kot izhaja iz odločbe o prekršku, pri tem pa je gibanje AH tudi pisno in fotografsko dokumentiral, saj je bilo to nujno za zavarovanje dokazov.

6. Pritožbeno sodišče se s tako argumentacijo ne strinja in pritrjuje pritožniku, da kršiteljevo dejanje, kot izhaja iz odločbe o prekršku, predstavlja očitani mu prekršek po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1. 7. Po določbi 2. alineje prvega odstavka 32. člena ZDD-1 detektiv ne sme uporabljati prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih v skladu z zakonom uporabljajo policija, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija in Obveščevalno varnostna služba ministrstva, pristojnega za obrambo. Po določbi 30. člena ZDD-1 (osebna zaznava) lahko detektiv pridobiva informacije tudi z neposrednim osebnim zaznavanjem na javnih krajih ali iz javnih krajev, javno dostopnih odprtih in zaprtih prostorov ter krajev in prostorov, ki so vidni z javno dostopnega kraja in prostora. Gre za neposredno zaznavanje s čutili (vid, sluh, vonj). Pritožbeno sodišče je stališča, da osebna zaznava vključuje tajno opazovanje, ne pa tudi tajnega sledenja. Tako stališče utemeljuje jezikovna razlaga določbe 149.a člena ZKP, ki loči tajno opazovanje in sledenje. Mnenje, da osebna zaznava po ZDD-1 vključuje tajno sledenje, je povsem izključeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 20031 o razveljavitvi prvega, drugega in tretjega odstavka 49. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) o tajnih policijskih ukrepih, iz katere izhaja, da se tajno opazovanje izvaja z enega mesta (statično), tajno sledenje pa se izvaja dinamično. Sklepno, glede na to, da se tajno opazovanje (statična zaznava) razlikuje od tajnega sledenja (dinamična zaznava), ZDD-1 pa ne govori o sledenju, ampak o osebni zaznavi, je pritožbeno sodišče stališča, da ZDD-1 dovoljuje le tajno opazovanje (statična zaznava), ne pa tudi tajnega sledenja (dinamična zaznava).

8. Tajno sledenje nedvomno pomeni hud poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti, zagotovljene v 35. členu Ustave RS.2 Pravica do (nedotakljivosti) zasebnosti vzpostavlja posamezniku krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil.3 Zasebnost je bolj ali manj sklenjena celota človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega.4 Tajno sledenje predstavlja poseg v prostorsko zasebnost posameznika. Kot je poudaril dr. Andraž Teršek, nedvomno posameznik utemeljeno pričakuje, da ga država ne bo zasledovala. Pri tem je izpostavil, da je tudi ESČP v zadevi Hewitt in Harman proti Združenemu kraljestvu že odločilo, da tajni nadzor nad posameznikom, s katerim se običajno zbirajo tudi določeni podatki o posameznikovih "tajno nadzorovanih" aktivnostih, predstavlja poseg v njegovo zasebnost. Dr. Andraž Teršek je med drugim zapisal: "Nedvomno že zbiranje informacij o tem, kdaj in zakaj je posameznik izvajal določene aktivnosti, kdaj se je nahajal na določenem mestu, s kom se je srečal, s kom je komuniciral itd., predstavlja poseg v njegovo zasebnost. Saj vendarle država sama ščiti – in mora ščititi – tega posameznika pred tovrstnimi posegi v njegovo zasebno življenjsko sfero s strani tretjih oseb. Gre torej za mnogo več od npr. enostavnega posedanja pred posameznikovo hišo in statičnega opazovanja vsega tistega, kar je vidno s prostim očesom in kar je mogoče slišati brez uporabe tehničnih pripomočkov".5 V skladu z določbo 149.a člena ZKP je policiji dovoljen poseg v temeljno človekovo pravico do prostorske zasebnosti s tajnim sledenjem le, ko gre za družbeno zelo nevarna dejanja, kjer dokazov ni mogoče pridobiti na drug način oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami, in le na podlagi odredbe državnega tožilca. Argumentum a contrario: osebna zaznava po 30. členu ZDD-1 ne vključuje tajnega sledenja. Nesprejemljivo je namreč, da bi detektivom bilo omogočeno, da že zaradi potrjevanja zgolj suma o obstoju družbeno bistveno manj nevarnih dejanj (disciplinska kršitev, prekršek, nezvestoba partnerja itd.) kot so tista, v zvezi s katerimi se ob neizogibni potrebnosti uporabe ukrepa lahko odredi tajno sledenje, izvajajo tajno sledenje in s tem nesorazmerno posegajo v zasebnost posameznika.

9. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavilo, da detektiv tajnega sledenja ni izvajal z namenom zbiranja dokazov za kazenski pregon, ampak zaradi zbiranja informacij o disciplinski kršitvi delavca AH. Ni namreč pomemben namen osebne zaznave, ampak je pomemben način izvajanja osebne zaznave (metoda).

10. Pritožbeno sodišče izpostavlja še, da iz gradiva Detektivske zbornice RS v zvezi z izobraževanjem detektivov z dne 2. 10. 2018, ki ga je obramba priložila zahtevi za sodno varstvo, izhaja, da je v zvezi z vprašanjem, ali je sledenje, ki ga izvajajo detektivi v okviru osebne zaznave, dovoljeno oziroma ali bi se lahko v zakonu sledenje dodalo kot dodatno opravičenje, dr. Miroslav Žaberl, v nasprotju z večino, bil mnenja, da "bi to lahko bilo v zakonu zapisano kot dodatno upravičenje, vendar je vprašanje reakcije javnosti". Po mnenju dr. Miroslava Žaberla torej ZDD-1 ne dovoljuje tajnega sledenja.

11. Ker je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da dejanje, kot je opisano v odločbi o prekršku, ne predstavlja prekrška po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1, izostanek razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z navedbami zahteve za sodno varstvo predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (168. člen v zvezi s petim odstavkom 163. člena ZP-1). V tem bo sodišče prve stopnje moralo presoditi navedbe zahteve za sodno varstvo ter nato o zadevi odločiti.

1 Uradni list RS, št. 48/2003 in OdlUS XII, 42. 2 Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-272/98-26 z dne 8. 5. 2003 (Uradni list RS, št. 48/2003 in OdlUS XII, 42) zapisalo, da je med drugim intenzivnost tajnega opazovanja in sledenja odvisna od tega, ali se izvaja z enega mesta (za kar gre pri opazovanju) ali dinamično (kar vključuje sledenje. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, Uradni list RS, št. 1/01 inOdlUS IX, 310. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, OdlUS IV, 38. 5 Glej A. Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. členom in drugim odstavkom 37. člena Ustave RS, Pravna praksa, št. 10/11, Ljubljana 2003, str. 35.