Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zavarovanec tožene stranke menjave voznega pasu ni izvedla v skladu s cestno prometnimi predpisi, torej brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, s tem pa je kršil določilo 38. člena ZTVCP. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je 50 %.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 21.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.03.2000 dalje do plačila.
Sodišče prve stopnje je dne 21.04.1999 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 229.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.02.1996 dalje ter ji povrniti stroške pravdnega postopka.
Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da njen zavarovanec ni soodgovoren za nesrečo, kar izhaja iz policijskega zapisnika, skice in zaslišanja prič. Vzrok nesreči je bila izključno in samo prekratka varnostna razdalja zavarovanca tožeče stranke. Tudi, če bi zavarovanec tožene stranke napravil prekršek pri menjavi pasov, je vedno zadnji voznik tisti, ki mora voziti cestnim razmeram primerno in paziti na udeležence v prometu pred njim. Priča P. in Č. sta se strinjala, da je Č. v času nezgode stal. Splošno znano za poznavalce križišča je, da po križišču prihaja do zastojev. Voznika na levi sta imela preveliko hitrost, zadnji pa premajhno varnostno razdaljo. V zvezi z deležem odgovornosti pa je še navedla, da odstotek soodgovornosti ni primeren, saj je tožeča stranka od tožene zahtevala regres v višini 30 %, vtožuje pa 50 %.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo obširno odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba ni utemeljena.
Odprto vprašanje je delitev odgovornosti med udeležencema prometne nesreče. Tožeča stranka trdi, da je do nesreče prišlo tudi zaradi nepravilnega vključevanja zavarovanca tožene stranke in pri tem njegov delež odgovornosti ocenjuje na 50 %.
Iz policijskega zapisnika in posledično tudi odločbe sodnika za prekrške res izhaja, da je zavarovanec tožene stranke pravilno menjal vozni pas, vendar sodišče na ugotovitve iz postopka pred sodnikom za prekrške (prim. 3. odst. 12. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), ki se nanaša izključno na kazensko obsodilno sodbo, ni vezano.
Skica prometne situacije (priloga A10) kaže, da je zavarovanec tožene stranke menjal vozni pas (navedeno izhaja tudi iz policijskega zapisnika), sodišče prve stopnje pa je glede na izpovedbi g. Š in zavarovanca tožeče stranke pravilno zaključilo, da tega ni storila v skladu s cestno prometnimi predpisi, torej varno za druge udeležence v prometu. Glede na to, da se je zavarovanec tožene stranke premikal počasi, desni vozni pas pa je bil prazen, kar omogoča nemoteno vožnjo skozi križišče, je menjava pasu nevarna že zaradi razlik v hitrosti.
Počasi vozeče ali celo stoječe vozilo bi lahko varno menjalo pas le, če bi bila vozila na nasprotnem pasu tako oddaljena, da bi lahko zapeljalo na sosednji vozni pas in pridobilo ustrezno hitrost, tako da vozilom na desnem voznem pasu ne bi bilo treba sunkovito zavirati.
Iz izpovedi zaslišanih prič g. Š in P (zavarovanca tožeče stranke) pa izhaja, da temu ni bilo tako. Voznik Renaulta (g. Š) je izpovedal, da je imel " zeleno luč v križišču in prost vozni pas pred seboj" (list. št. 36). Navedeno dodatno potrjuje prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke menjave voznega pasu ni izvedel v skladu z cestno prometnimi predpisi, torej brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, s tem pa je kršil določilo 38. člena ZTVCP.
Kot je bilo že zapisano obsodba pred sodnikom za prekrške ne preprečuje oz. ne odvezuje sodišča v pravdnem postopku, da ne bi samo ugotavljalo odgovornosti posameznih udeležencev v prometni nesreči. Ob raziskovanju dejanskih okoliščin dogodka je sodišče prve stopnje prišlo do že opisanih ugotovitev glede prispevka zavarovanca tožene stranke k prometni nezgodi. Zavarovanec tožeče stranke je pojasnil, zakaj vozila ni mogel pravočasno ustaviti. Kljub ugotovljeni prekratki varnostni razdalji pa ni bil dolžan predvideti nepravilnega in nenadnega manevra zavarovanca tožene stranke. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da premajhna varnostna razdalja nikakor ni bila edini vzrok za prometno nezgodo. K nezgodi je prispevalo tudi nepravilno ravnanje zavarovanca tožene stranke.
Vzročna zveza med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in nastalo škodo je podana.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo materialno pravno pravilen zaključek, da je odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo 50 %-na in pri tem pravilno uporabilo 223. čl. ZPP. Pritožbena trditev, da je tožnica od toženke zahtevala regres samo v višini 30 % nastale škode in šele pritožbi priložen dopis tožeče stranke (priloga B2) pa so nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ni smelo presojati (1. odst. 496.a čl. ZPP).
Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77).
Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo (prim. 1. odst. 154. člen ZPP/77). V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju - O.T.) je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo kot potrebne naslednje stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk (tar. št. 16/1 O.T.), kar ob upoštevanju vrednosti točke 87,40 SIT, znaša 21.850,00 SIT.
Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).