Jedro

Kljub temu, da je pritožnik navedel le, da bo Č. pričal o tem, da oškodovanec redno vpliva na priče, njegovega predloga ni mogoče označiti za neutemeljenega in je bil resnično pomemben za njegovo glavno obrambno smer, saj je z njim izpodbijal verodostojnost oškodovanca in priče C. Razlog, da so dejstva v zadostni meri ugotovljena, samo po sebi ni zadosten razlog. Razlog, da Č. ne more neposredno pričati o dogodku, bolj izraža stališče sodišč, da takih dokazov načeloma ni mogoče šteti za pomembne. Tako stališče sodišč je pritožniku onemogočilo, da bi izpodbijal verodostojnost prič tako, da bi se pregledali dokazi o njihovem predhodnem ravnanju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavijo ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo K 182/2007 z dne 3. 7. 2009 obdolženega M. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 305/2009 z dne 3. 2. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžencu je v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 47/2010 z dne 17. 6. 2010 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso.

3. Zoper pravnomočno sodbo zagovornik obsojenega M. P. ponovno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na osnovi prvega odstavka 420. člena v zvezi s četrtim in petim odstavkom 421. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je s sodbo 21668/12 z dne 9. 5. 2017 presodilo, da so domača sodišča z izpodbijanimi sodbami kršila vlagateljevo pravico do poštenega sojenja, zaslišanja razbremenilnih prič, iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Zagovornik navaja, da pravica do izvajanja razbremenilnih dokazov ni le konvencijska pravica, urejena v 6. členu EKČP, temveč je tudi ustavnopravno varovana kot del pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, ki v tretji alineji določa, da je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Zagovornik predlaga, naj Vrhovno sodišče spremeni zgoraj navedene sodbe Vrhovnega sodišča, Višjega sodišča v Kopru in Okrajnega sodišča v Piranu, in sicer tako, da obsojenca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja in podrejeno, da navedene sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika je odgovorila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj je sodišče dolžno izvesti vse dokaze, pomembne za izdajo zakonite odločbe. V konkretni situaciji je šlo za dogodek, pri katerem razen obsojenega in oškodovanca ni bil prisoten nihče, njuni izjavi pa sta si nasprotujoči. Priča K. C. pri dogodku ni bil prisoten in je o njem vedel le iz pripovedovanja oškodovanca. Obsojeni je s svojim dokaznim predlogom za zaslišanje priče D. Č. poskušal dokazati, da je oškodovanec vplival na pričo C., kako naj priča. Po mnenju državne tožilke gre za relevanten dokazni predlog, pri zavrnitvi tega predloga pa za kršitev pravice do obrambe.

B.

5. EKČP1 je bila s strani članic Sveta Evrope sprejeta v Rimu 4. 11. 1950 in pričela veljati z izpolnitvijo pogojev iz 59. člena dne 3. 9. 1953. EKČP z dodatnimi protokoli je od 28. 6. 1994, po sprejemu Zakona o ratifikaciji EKČP2, del slovenskega pravnega reda.

6. Ustava v 8. členu določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.

Navedeno pomeni, da je EKČP neposredno del prava Republike Slovenije in se uporablja neposredno in torej ne potrebuje nikakršnih posebnih izvedbenih predpisov in se lahko sodišča in stranke neposredno sklicujejo na njene določbe.

EKČP vsebuje določbe o pravicah in svoboščinah, določbe o ESČP in druge določbe. Po 46. členu EKČP so države pogodbenice dolžne spoštovati dokončne sodbe ESČP v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

7. Po določbah petega in četrtega odstavka 421. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi zoper odločbo Vrhovnega sodišča, in sicer v primeru, če je bilo z odločbo ESČP ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno odločbo v škodo obdolženca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. S tako določbo pa ZKP tudi omogoča izvršitev odločbe ESČP v kazenskem postopku.

8. V zadevi Poropat proti Sloveniji (pritožba št. 21668/12) je ESČP presodilo, da sta bila kršena prvi odstavek in točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, in pritožniku dosodilo 5.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 1.500,00 EUR za stroške.

9. Sodišče je uvodoma poudarilo, da v skladu s konvencijo ni njegova naloga razsojati, ali so bile izjave prič ustrezno upoštevane kot dokazi, ampak da ugotovi, ali so bili postopki kot celota, vključno z načinom izvajanja dokazov, pošteni. Predvsem je praviloma naloga domačih sodišč, da presodijo o dokazih, ki so jim na voljo, in tudi o pomembnosti dokazov, ki jih predlagajo obtoženci. Točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP prepušča domačim sodiščem, da ocenijo, ali je primerno pozvati priče. Ne zadostuje, da se obtoženi pritoži, da mu ni bilo dovoljeno zaslišati določenih prič. Svoj predlog za zaslišanje mora podpreti z razlago, zakaj je zaslišanje posameznih prič pomembno, njihovo pričanje pa mora biti potrebno za ugotovitev resnice. Ko je torej pritožnik vložil predlog za zaslišanje prič, ki ni neutemeljen in je dovolj obrazložen, ki je pomemben za vsebino obtožbe in bi lahko okrepil položaj obrambe ali celo pripeljal do oprostitve pritožnika, bi morali domači organi podati ustrezne razloge za zavrnitev takega predloga.3

10. Sodišče je ugotovilo, da v obravnavani zadevi, pri kaznivem dejanju grožnje, za katerega je bil pritožnik obsojen, ni bilo prisotne nobene neodvisne priče. Pritožnik je zanikal, da bi do dogodka sploh prišlo, in zatrjeval, da si ga je oškodovanec izmislil, pri čemer v postopku ni bilo sporno, da sta pritožnik in oškodovanec v več pravnih sporih. Pritožnik je bil obsojen izključno na podlagi pričevanj oškodovanca in K. C., ki ga je sodišče imenovalo sodelavca oškodovanca in ki je izpovedal, da mu je oškodovanec povedal o dogodku. Poleg dejstva, da navedena priča ni bila prisotna ob dogodku, tudi ni mogoče spregledati, da številna dejstva, navedena v postopku, vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost, vendar jih sodišče ni podrobno obravnavalo. Tako je na primer priča C. zanikal, da bi vedel, zakaj je bil pozvan na sodišče, čeprav je bil pred obravnavo skupaj z oškodovancem v lokalu. Prav tako naj bi bil že prijavljen policiji zaradi lažnega pričanja in bil tudi prvič omenjen kot priča šele šest let potem, ko je bila vložena kazenska ovadba zoper pritožnika.

Pritožnik je v postopku tudi zahteval pridobitev posnetkov video nadzornih kamer, vendar le-ti niso bili zavarovani, sodišče pa tudi ni preverilo nobene trditve, ki jih je v zvezi s kamerami podal oškodovanec.

Pritožnik je predlagal zaslišanje Č., ki bi lahko povedal o oškodovančevem vplivanju na priče in bi tako izpodbijal verodostojnost tako priče C. kot tudi oškodovanca. Predlog je bil zavrnjen, ker naj bi bila dejstva v zadostni meri ugotovljena.

Kljub temu, da je pritožnik navedel le, da bo Č. pričal o tem, da oškodovanec redno vpliva na priče, njegovega predloga ni mogoče označiti za neutemeljenega in je bil resnično pomemben za njegovo glavno obrambno smer, saj je z njim izpodbijal verodostojnost oškodovanca in priče C. Razlog, da so dejstva v zadostni meri ugotovljena, samo po sebi ni zadosten razlog. Razlog, da Č. ne more neposredno pričati o dogodku, bolj izraža stališče sodišč, da takih dokazov načeloma ni mogoče šteti za pomembne.

Tako stališče sodišč je pritožniku onemogočilo, da bi izpodbijal verodostojnost prič tako, da bi se pregledali dokazi o njihovem predhodnem ravnanju. Upoštevaje tudi, da organi niso zagotovili posnetkov kamer, sodišče ugotavlja, da je prišlo do nepoštene prednosti v korist tožilca in je bila zato pritožniku odvzeta vsaka konkretna priložnost, da bi učinkovito izpodbijal obtožbe zoper sebe. Sojenje je bilo v celoti nepošteno, kasnejši postopki pa pomanjkljivosti niso odpravili.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje predstavljenim sodbenim zaključkom ESČP in tudi samo ocenjuje, da je v postopku pred domačimi sodišči vseh treh stopenj prišlo do kršitve obsojenčeve pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), ki med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 12. ESČP samo ne more spremeniti ali razveljaviti pravnomočne sodne odločbe, če ugotovi, da so bile z njo kršene konvencijske pravice, temveč lahko samo obsodi državo na plačilo odškodnine. Prav zato imajo upravičenci po petem odstavku 421. člena ZKP pravico do ponovne vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Navedeno izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti samo v primeru takšnih kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki jih je s spremembo ali z razveljavitvijo pravnomočne sodne odločbe mogoče sanirati, ne pa tudi v primeru kršitev, ki jih ni mogoče več odpraviti (na primer kršitev pravice do sojenja v razumnem roku).4 Vrhovno sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru edina možnost odprave kršitve konvencijske in tudi ustavne pravice do poštenega sojenja razveljavitev izpodbijanih sodb in odreditev novega sojenja. Zagovornik obsojenca se sicer zavzema tudi za spremembo pravnomočne sodbe in oprostitev obsojenca od obtožbe, vendar za tako možnost ni zakonitih pogojev iz 358. člena ZKP, pri čemer jih obramba niti ne zatrjuje oziroma obrazloži. 13. Ob navedenem je Vrhovno sodišče upoštevajoč sodbo ESČP ugodilo zahtevi obsojenčevega zagovornika in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s četrtim in petim odstavkom 421. člena ZKP izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča ter sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1 Polno ime: Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 2 Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94. 3 Glej na primer tudi Topič proti Hrvaški, št. 51355/10, 10. oktober 2013. 4 Tako Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stra. 914.