Jedro

Glede na to, da imata tožeča stranka, ki naj bi bila prodajalec, in tožena stranka, ki naj bi bila kupec, sedeže v različnih državah (prva v Franciji, druga pa v Republiki Sloveniji), ki sta obe podpisnici Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, podpisane 11. 4. 1980 na Dunaju (Ur. l. SFRJ, MP, št. 10/1984; Ur. l. RS, MP, št. 19/1993), je treba za prodajno pogodbo v konkretnem primeru na podlagi (a) alineje prvega odstavka 1. člena CISG uporabiti določbe prej navedene konvencije.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zneska 3.156,80 EUR od dne 21. 10. 2016 dalje do plačila in od zneska 1.856,00 EUR od dne 22. 10. 2016 dalje do plačila, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se izpodbijana odločba v izpodbijanem in nespremenjenem delu izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi s svojo pritožbo povezane stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama nosi s svojo pritožbo povezane stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 306,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. in III. točki izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1741/2017 z dne 16. 1. 2017 (I. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo zneska 5.012,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2017 dalje do plačila in v preostalem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo izvršilnih in nadaljnjih pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oz. podredno, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov celotnega postopka.

3. Prav tako se zoper odločbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Ta pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne stroške vključno s stroški pritožbenega postopka oz. podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ugovarja pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe, priglasila pa je tudi stroške. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da je tožena stranka poslovala s predstavnico tožeče stranke S. L., da iz elektronskih sporočil z dne 24. 5. 2016 in naslednji (priloga B1) izhaja, da je bila ta predstavnica R., saj je na koncu elektronskega sporočila tožeča stranka jasno navedena. Glede na vsebino elektronskih sporočil je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila pogodba o nakupu malin veljavno sklenjena, računi pa izdani s strani prodajalca. Ugotovilo je tudi, da sodelovanja s P., d. o. o., tožena stranka ne zanika. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo še, da je tožena stranka v elektronskih sporočilih z dne 24. 7. 2016 in 29. 7. 2016 pravočasno grajala 1387 kosov po 250g malin iz pošiljke z dne 24. 7. 2016, slabo kvaliteto pa je v elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2016 priznala tudi S. L. in posledično zavrnilo temu ustrezen del tožbenega zahtevka. V preostalem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj za preostanek malin iz dobave z dne 24. 7. 2016 tožena stranka niti ne trdi, da ne bi bile dobre kvalitete, medtem ko kakovost za dobavo 26. 7. 2016 ni bila grajana.

7. Glede na to, da imata tožeča stranka, ki naj bi bila prodajalec, in tožena stranka, ki naj bi bila kupec, sedeže v različnih državah (prva v Franciji, druga pa v Republiki Sloveniji), ki sta obe podpisnici Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga, podpisane 11. 4. 1980 na Dunaju (Ur. l. SFRJ, MP, št. 10/1984; Ur. l. RS, MP, št. 19/1993 – v nadaljevanju CISG1), je treba za prodajno pogodbo v konkretnem primeru na podlagi (a) alineje prvega odstavka 1. člena CISG uporabiti določbe prej navedene konvencije. Stranki namreč uporabe CISG nista izključili. Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje, razen v delu, v katerem se nanaša na odločitev glede zamudnih obresti, iz razlogov, razvidnih iz nadaljevanja, pravilna.

8. V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema za konkretni primer relevantne določbe CISG. Po določbi 30. člena CISG je prodajalec dolžan, da na način, določen v pogodbi in tej konvenciji, dobavi blago, izroči listine, ki se nanašajo na blago, in prenese lastnino na blagu, kupec pa se po določbi 53. člena CISG zavezuje, da bo izplačal kupnino in prevzel blago tako, kot je določeno v pogodbi in v tej konvenciji. Po določbi prvega odstavka 35. člena CISG je prodajalec dolžan dobaviti tako količino, kakovost in vrsto blaga, kot je določeno v pogodbi, in sicer pakirano ali zavarovano na način, kot je določeno v pogodbi. Po prvem odstavku 36. člena CISG prodajalec odgovarja v skladu s pogodbo in to konvencijo za vsako pomanjkljivost v trenutku prehoda rizika na kupca celo tedaj, ko je pomanjkljivost glede istovetnosti postala očitna kasneje. Po določbi 50. člena CISG lahko kupec, če blago ni istovetno blagu iz pogodbe, ne glede na to ali je bila kupnina že plačana ali ne, zniža ceno v sorazmerju z razliko med vrednostjo dejansko dobavljenega blaga in vrednostjo, ki bi jo v tem času imelo blago istovetno blagu v pogodbi. Če prodajalec dobavi samo del blaga ali če je samo del blaga istoveten blagu iz pogodbe, se uporabijo 46. do 50. člen glede tistega dela, ki manjka ali ki ni istoveten blagu iz pogodbe (prvi odstavek 51. člena CISG). Po določbi prvega odstavka 39. člena CISG pa kupec izgubi pravico, da se sklicuje na pomanjkljivosti glede istovetnosti blaga, če o tem prodajalcu ni poslal obvestila, v katerem je navedel naravo pomanjkljivosti, v primernem roku od trenutka, ko jo je odkril ali bi jo moral odkriti.

Posebej k pritožbi tožene stranke

9. V zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke tudi pritožbeno sodišče meni, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana. Pri tem sicer res ni relevantno dejstvo, da je družba P., d. o. o., hčerinska družba tožeče stranke, vendar to, kot je razvidno iz nadaljevanja, na pravilnost odločitve ne vpliva. Prodajno pogodbo oz. prodajne pogodbe sta stranki v konkretnem primeru sklepali z izmenjavo elektronskih sporočil, in sicer tako, da se je predstavnik tožene stranke A. G. (neprerekana navedba tožene stranke) preko elektronske pošte dogovarjal s S. L., ki je zastopnica tožeče stranke. Na elektronskem sporočilu S. L. z dne 24. 5. 2016 (v prilogi A24 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogi B1 brez prevoda), ki vsebuje nekatere pogoje poslovanja (neprerekana navedba tožeče stranke), so pod podpisom S. L. navedeni podatki R., kar predstavlja firmo, naslov in telefonsko številko tožeče stranke in ne srbske družbe P., d. o. o. To sporočilo jasno nakazuje, da S. L. v njem nastopa kot zastopnica tožeče stranke in ne kot zastopnica srbske družbe P., d. o. o. Navedeno sporočilo predstavlja del komunikacije v času pogajanj za sklenitev pogodbe iz česar izhaja, da naj bi se prodajna pogodba sklepala s tožečo stranko in ne s prej navedeno srbsko družbo. Ne drži torej pritožbena navedba, da tožena stranka ni bila opozorjena, da S. L. nastopa kot zastopnica tožeče stranke. Tega, da bi bilo med pogajanji izrecno izpostavljeno, da se pogodba sklepa z družbo P., d. o. o., oz. da je S. L. zastopnica družbe P., d. o. o., tožena stranka ni zatrjevala. Glede na to tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ni bila nikoli opozorjena, da se prodajna pogodba sklepa z družbo R. Ravno nasprotno. V takšni situaciji bi namreč morala biti izrecno opozorjena, kdo je pogodbena stranka, kvečjemu v primeru, da bi bila pogodbena stranka P., d. o. o. Jezik, v katerem so tekla pogajanja, na to ne vpliva. Razumljivo je namreč, da bosta stranki za sporazumevanje in pogajanja izbrali jezik, ki ga obe razumeta in govorita. Tožena stranka pa tudi ni navedla, da bi bil za ta namen ustreznejši francoski jezik. Pritožbena navedba, da se podpis S. L. na elektronskih sporočilih z dne 26. 7. 2016, 28. 7. 2016 in 29. 7. 2016 (v prilogi B29 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogah B14, B17 in B19 brez prevoda) razlikuje od zgoraj navedenega, saj je v njih napisano zgolj S. L. P., tega sklepanja ne more izpodbiti. Navedena sporočila so bila namreč poslana takrat, ko so se že vršile dobave in so torej morala biti poslana po tem, ko je bila pogodba že sklenjena. Poleg tega pa je fantazijska sestavina firme enaka tako pri tožeči stranki kot pri srbski družbi P., d. o. o., zaradi česar ta sporočila sama zase ne dokazujejo niti, da je podpisana res nastopala v imenu družbe P., d. o. o., in ne v imenu tožeče stranke.

10. Dejstvo, da so se certifikati, izvidi, etikete in deklaracije glasili na družbo P., d. o. o., na takšen zaključek ne vpliva, saj je ta dokumentacija vezana na samo blago oz. na proizvajalca blaga. Kot proizvajalca pa je treba šteti prej navedeno srbsko družbo. Ni pa nujno, da je prodajalec blaga hkrati tudi njegov proizvajalec. Iz tega razloga v okoliščinah konkretnega primera tudi ni bistveno, da je bilo blago srbskega porekla. Pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da poleg do sedaj navedenega tožena stranka tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bila med tožečo stranko in družbo P., d. o. o., sklenjena pogodba z dne 6. 1. 2014, na podlagi katere družba P., d. o. o., vzgaja, pakira, izvaža in dobavlja jagodičevje katerikoli stranki v Evropski uniji, ki jo imenuje tožeča stranka, medtem ko tožeča stranka izvaja prodajo. V prilogi A39 priložena pogodba te navedbe tožeče stranke tudi potrjuje. Tej pogodbi tožena stranka ni ugovarjala. Ta pogodba sama za sebe sicer ne pomeni, da je pogodbo s toženo stranko sklepala ravno tožeča stranka, vendar pa takšen pogodbeni dogovor med tožečo stranko in družbo P., d. o. o., predstavlja podlago, na kateri je tožeča stranka lahko prodajala, torej sklepala prodajne pogodbe, za sadje, ki ga je sicer vzgajala, pakirala in dobavljala družba P., d. o. o. 11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je bila prodajna pogodba sklenjena med tožečo in toženo stranko. Pritožbeno sodišče na tem mestu sicer pripominja, da iz navedb v spisu sicer ni mogoče razbrati, ali je družba P., d. o. o., nastopala kot izpolnitveni pomočnik tožeče stranke, ali pa je blago prodala tožeči stranki oz. na kakšni drugi podlagi nanj prenesla lastninsko pravico na njem, tožeča stranka pa je nato blago naprej prodala toženi stranki, vendar pa to, glede na to, da so bile dobave, za katere je tožeča stranka v tem postopku zahtevala plačilo, opravljene, ni bistveno. Preostale navedbe tožene stranke, ki se tičejo same vsebine komunikacije med toženo stranko, S. L., družbo F., d. o. o., ter družbama S., d. o. o. (v nadaljevanju S.), in H., d. o. o. (v nadaljevanju H.), pa upoštevajoč, da navedb glede tega, kdo je pogodbena stranka, med njimi ni, ne predstavljajo osnove za sklepanje, s kom je tožena stranka sklenila pogodbo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana sodba pa zato, ker glede teh navedb in dokazov zanje ne vsebuje opredelitve, tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ostale pritožbene navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo so ob zgoraj navedeni ugotovitvi tako nerelevantne.

12. Tožena stranka zatrjevane škode, ki naj bi ji nastala, pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala v pobot s pobotnim ugovorom (niti ni zatrjevala predpravdnega pobota), poleg tega pa te škode ni konkretizirala niti po višini, tako da bi bilo ta njen ugovor mogoče preizkusiti oz. ugotoviti, v kolikšni meri bi zaradi tega prenehala vtoževana terjatev. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na smiselno uveljavljanje odškodnine v pobot. Pritožbeno sodišče pri tem še pripominja, da se tudi sodna odločba, na katero se sklicuje tožena stranka (Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 77/2011 z dne 21. 5. 2013) nanaša zgolj smiselno na uveljavljanje zahtevka za znižanje kupnine, ne pa na smiselno uveljavljanje odškodnine v pobot. 13. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje odstopa od pogodbe po prvem odstavku 49. člena CISG glede že dobavljenih količin ni zatrjevala, zato je njeno upiranje plačilu (celotne) kupnine treba presojati v okviru ugovora znižanja kupnine. Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da tožena stranka glede tega svojega ugovora nosi trditveno in dokazno breme.

14. Tožena stranka je glede dobave malin dne 24. 7. 2016 navedla, da je bilo ob kvantitativnem in kvalitativnem pregledu s strani H. ugotovljen manko in neprimerna kvaliteta malin, za dobavo z dne 26. 7. 2016 pa je navedla, da je prejela pošiljko v nezadovoljivi količini in kvaliteti, pri čemer je navedla še, da jo je sprejela z zadržkom. Tožena stranka je nato navedla, da je (dne 29. 7. 2016) ob 16.27 uri A. G. S. L. poslal e-pošto, kjer jo je obvestil, da je bilo s strani H. ugotovljeno 1387 neustreznih pakiranj, ki so jih izločili iz prodaje in so šli na odpis. Iz tega elektronskega sporočila (v prilogi B29 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogi B20 brez prevoda) izhaja še, da se reklamacija nanaša na dobavo dne 24. 7. 2016; pod Zadeva je namreč navedeno: „FW: POMANKLJIVA KAKOVOST - MALINE 250g - dobava v skladišče dne 24. 7. 2016 – KOLIČINE“ pa tudi v besedilu sporočila je navedeno, da gre za reklamacijo zaradi kakovosti dobavljenih malin v nedeljo 24. 7. 2016. Drugih navedb glede količine malin, ki naj ne bi bile ustrezne, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Pritožbena navedba, da iz sporočila S. L. z dne 26. 6. 2016 izhaja, da je možno, da je od 145 kartonov le 74 zabojčkov v dobrem stanju predstavlja pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni dovoljena, saj pritožnica ni z ničemer izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi za pritožbeno sklicevanje na elektronsko sporočilo S. L. z dne 29. 6. 2016, v katerem naj bi ta potrdila, da je bilo celotno blago, ki se je pobiralo v tistem tednu, slabe kakovosti. Sicer pa iz teh dveh sporočil, upoštevajoč, da iz navedb tožene stranke izhaja, da je H. zavrnil (le) 1387 pakiranj (tožena stranka namreč zavrnitve večjih količin s strani H. sploh ne zatrjuje), izhaja, da ni bila celotna dostavljena količina malin neustrezna. Še iz pritožbenih navedb tožene stranke izhaja, da naj bi bil neraben pretežni del dostavljenega blaga (in torej ne celotna dostavljena količina).

15. Kot že navedeno, lahko po določbi 50. člena CISG kupec, če blago ni istovetno blagu iz pogodbe, ne glede na to ali je bila kupnina že plačana ali ne, zniža ceno v sorazmerju z razliko med vrednostjo dejansko dobavljenega blaga in vrednostjo, ki bi jo v tem času imelo blago istovetno blagu v pogodbi, ta določba pa se po prvem odstavku 51. člena CISG v primeru, da napake zadevajo samo del blaga, uporabi samo za ta del. V konkretnem primeru to, upoštevajoč še določbo 53. člena CISG, pomeni, da tožena stranka tožeči stranki dolguje plačilo za dobavljeno blago (sama dobava med strankama tekom postopka ni bila sporna), ki je bilo ustrezne kvalitete. Ker pa tožena stranka ni navedla drugih količin neustreznega blaga, iz njenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi bila celotna količina neustrezna, tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena glede znižanja kupnine v višjem znesku, kot je to storilo sodišče prve stopnje, tj. znižanje za 1387 pakiranj po 1,60 EUR, kar znaša 2.219,20 EUR. Tožena stranka zaračunane višine kupnine po računih št. 1-240716 z dne 20. 9. 2016 in št. 2-260716 z dne 21. 9. 2016 ni prerekala. Znižana kupnina po računu št. 1-240716 z dne 20. 9. 2016 (v prilogi A5 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogah A6 in A28 brez prevoda) tako znaša 3.156,80 EUR (5.376,00 EUR – 2.219,20 EUR), medtem ko (celotna) kupnina po računu št. 2-260716 z dne 21. 9. 2016 (v prilogi A7 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogah A8 in A29 brez prevoda) znaša 1.856,00 EUR. Odločitev sodišča, ki je tožeči stranki prisodilo 5.012,80 EUR je torej pravilna. Ostale navedbe (in dokazi zanje) v zvezi z grajanjem napak in glede ostale komunikacije med strankama, kakor tudi glede obstoja napak, so bile, glede na to, da tožena stranka ni podala ustreznih navedb glede tega, kolikšna je bila preostala količina neustreznega blaga, nerelevantne. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana sodba pa zato, ker glede prej navedenega ne vsebuje opredelitve, tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Posebej k pritožbi tožeče stranke

16. Tožeča stranka v prvi vrsti izpodbija odločitev glede znižanja kupnine za znesek 2.219,20 EUR in zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega računa do vročitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine toženi stranki. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v elektronskem sporočilu z dne 24. 7. 2016 in 29. 7. 2016 pravočasno grajala 1387 kosov po 250g malin iz pošiljke z dne 24. 7. 2016, slabo kvaliteto pa je v elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2016 priznala tudi S. L., zaradi česar je sodišče prve stopnje zavrnilo temu ustrezen del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede tega pravilna iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

17. Pritožbeno sodišče že na tem mestu opozarja na razliko med določbo prvega odstavka 39. člena CISG, ki zahteva grajanje napak v primernem roku, in pa določbama prvega odstavka 461. člena in prvega odstavka 462. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki pri gospodarskih pogodbah zahtevata grajanje napak nemudoma.

18. Tožeča stranka se je sama sklicevala na elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 24. 7. 2016, v katerem ta med drugim navede, da nekatere maline niso bile najboljše. Iz tega dopisa (v prilogah A40 do A43 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogi A31 brez prevoda) tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je predstavnik tožene stranke A. G. tožeči stranki sporočil očitno napako, in sicer je navedel, da so bile maline v nekaterih posodicah na nekaterih mestih bele – znak razpadanja. Tožeča stranka prejema tega sporočila ne samo da ni zanikala, pač pa ga je v postopku celo sama predložila. V konkretni zadevi, ko tožeča stranka terja plačilo od tožene stranke na podlagi razmerja med njima, je bistveno grajanje napak v razmerju med tožečo in toženo stranko in ne v razmerju med toženo stranko in družbo H. Zato dejstvo, da napak družba H. ni opazila in je bilo blago sprejeto s strani te družbe, kot je sicer tudi navedeno v prej navedenem sporočilu, za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Enako velja tudi za morebitno prepozno grajanje napak s strani družbe H. Bistveno namreč je, da je napake opazila tožena stranka in to sporočila tožeči stranki. V elektronskem sporočilu z dne 29. 7. 2016 (v prilogi B29 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogi B20 brez prevoda), ki se nanaša na dobavo z dne 24. 7. 2016 (gl. zgoraj), pa je A. G. tožeči stranki sporočil, da je bilo s strani H. ugotovljeno 1387 neustreznih pakiranj, ki so jih izločili iz prodaje in so šli na odpis. Sporočilo z dne 24. 7. 2016 se že zaradi časovnega konteksta ne more nanašati na dobavo z dne 29. 7. 2016, medtem ko iz sporočila z dne 29. 7. 2016 jasno izhaja, da se nanaša na dobavo z dne 24. 7. 2016 (gl. zgoraj). Pritožbeni očitek, da se napake, ki jih je navajala tožena stranka, nanašajo na dobavo z dne 29. 7. 2016, ki jo je tožena stranka zavrnila in ki je tožeča stranka ni zaračunala, že zato ni utemeljen.

19. Po presoji pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera tudi ni relevantno, da tožena stranka na odpremnici z dne 24. 7. 2016 ni navedla pripomb glede kvalitete, saj določba prvega odstavka 39. člena CISG (za razliko od določb prvega odstavka 461. člena in prvega odstavka 462. člena OZ) zahteva grajanje napak v primernem roku. Grajanje še isti dan, kot je bila dobava, in specifikacija količine pet dni kasneje pa ob pomanjkanju navedb, iz katerih bi izhajalo nasprotno, v okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča zadosti zahtevi iz prvega odstavka 39. člena CISG. Zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnem grajanju je torej pravilen.

20. Iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 29. 7. 2016 (v prilogi B29 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogi B20 brez prevoda) je nadalje razvidno, da gre za tožeči stranki posredovano sporočilo, ki ga je tožena stranka prejela od družbe H. Na to kaže tudi vsebina sporočila, saj je v njem navedeno, da se v prilogi nahaja reklamacija kupca H. zaradi kakovosti dobavljenih malin v nedeljo 24. 7. 2016 in da poročilo kontrole kakovosti prodajaln navaja 1387 kosov pakiranj, ki niso bili primerni za prodajo in so šli v odpis. Iz navedenega izhaja, da je obvestilo o tem, da je bilo neustreznih 1387 pakiranj, tožena stranka morala prejeti s strani družbe H. in je to obvestilo dne 29. 7. 2016 posredovala naprej tožeči stranki. Obvestilo s strani družbe H. pa je očitno morala prejeti pred tem. Avtentičnosti samega sporočila tožeča stranka ni prerekala. Ali so bili v prilogi tega sporočila res prav tisti dopisi družbe H., ki jih je predložila tožena stranka (priloge B21 do B27) in so datirani na dan 28. 11. 2017, tako niti ni bistveno, saj, kot izhaja iz nadaljevanja, že do sedaj navedeno zadostuje za prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na tožečo stranko. Zaradi tega so nerelevantne tudi navedbe, ki se nanašajo na te dopise. Iz prej navedenega elektronskega sporočila namreč izhaja, da je neustrezno kvaliteto dobavljenega blaga (poleg zastopnika tožene stranke) opazil tudi kupec tožene stranke (družba H.). S sporočilom z dne 24. 7. 2016 je tožena stranka tožečo stranko obvestila o napakah tega dne dobavljenega blaga, v sporočilu z dne 29. 7. 2016, ki se kot ugotovljeno nanaša na dobavo dne 24. 7. 2016, pa je tožena stranka tožeči stranki poslala reklamacijo svojega kupca. Iz časovnega sovpadanja teh sporočil oz. podatkov v teh sporočilih z dobavo blaga tožeče stranke z dne 24. 7. 2016 pa izhaja, da se morajo ta sporočila nanašati na blago tožeče stranke. V okoliščinah konkretnega primera, ko je zaradi narave dobavljenega blaga njegov izvor in njegovo ustreznost v času dobave mogoče ugotavljati zgolj s posrednimi dokazi, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in obsega napake. Procesno trditveno in dokazno breme o ustreznosti dobavljenega blaga oz. o tem, da pri tem ne gre za blago tožeče stranke, se je tako prevalilo na tožečo stranko. Temu bremenu pa zgolj s pavšalnim sklicevanjem na to, da je bilo dobavljeno blago ustrezno, da je tožena stranka napake prepozno grajala in da iz prej navedenih dopisov družbe H. ni razvidno, da bi se reklamacija nanašala na produkt tožeče stranke, tožeča stranka ne more zadostiti. Tožeča stranka pri tem ni navedla niti, da bi na zgoraj navedeno elektronsko sporočilo tožene stranke z dne 29. 7. 2016 odgovorila, čeprav bi bilo mogoče pričakovati, da bi poslovni subjekt, ki meni, da se v sporočilih navedene napake ne nanašajo na njegovo blago, kupca na to opozoril. 21. Kot že navedeno, lahko po določbi 50. člena CISG kupec, če blago ni istovetno blagu iz pogodbe, ne glede na to ali je bila kupnina že plačana ali ne, zniža ceno v sorazmerju z razliko med vrednostjo dejansko dobavljenega blaga in vrednostjo, ki bi jo v tem času imelo blago istovetno blagu v pogodbi, ta določba pa se po prvem odstavku 51. člena CISG v primeru, da napake zadevajo samo del blaga, uporabi samo za ta del. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je bilo 1387 kosov pakiranj, ki niso bili primerni za prodajo in so šli v odpis. Vrednost takšnega neustreznega blaga je (tudi) po presoji pritožbenega sodišča treba oceniti na nič, zato je kupnino, ki jo je po 53. členu CISG dolžna plačati tožena stranka treba znižati za celotno vrednost neustreznega blaga, tj. v konkretnem primeru 1387 pakiranj po 1,60 EUR, kar znaša 2.219,20 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je kupnino znižalo za 2.219,20 EUR ter tožeči stranki prisodilo plačilo 5.012,80 EUR od zahtevanih 7.232,00 EUR, je tako pravilna, in sicer tako z dejanskega, kot tudi z materialnopravnega vidika.

22. Utemeljeno pa pritožba tožeče stranke napada odločitev sodišča prve stopnje glede zamudnih obresti od prisojenih zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo od dne, ko je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vročen toženi stranki, saj je štelo, da tožeča stranka ni dokazala, kdaj sta bila sporna računa vročena toženi stranki.

23. Po določbi 78. člena CISG ima, če ena stran ne plača kupnine ali kateregakoli drugega zneska, s katerim je v zaostanku, druga stran pravico do obresti za takšen znesek, pri čemer ne izgubi pravice zahtevati povračila škode, ki ji pripada po 74. členu.

24. V odsotnosti dogovora o roku plačila mora kupec po določbah CISG sicer plačati kupnino, ko mu da prodajalec blago na razpolago (prvi odstavek 58. člena CISG) oz. po pregledu (tretji odstavek 58. člena CISG) in to ne da bi prodajalec postavil kakršnokoli zahtevo ali poskrbel za kako drugo obličnost (59. člen CISG). Iz neprerekanih trditev tožeče stranke pa izhaja, da sta se stranki dogovorili oz. da je tožena stranka potrdila, da je 30-dnevna valuta sprejemljiva, zato je treba v konkretnem primeru upoštevati dogovorjeni 30-dnevni plačilni rok. Pri razlagi določb CISG je po določbi prvega odstavka 7. člena CISG treba upoštevati tudi načelo vestnosti v mednarodni trgovini. V okoliščinah konkretnega primera to pomeni, da je morala biti tožena stranka seznanjena s podatki, ki so bili potrebni za plačilo in ki so se glede na neprerekane navedbe tožeče stranke nahajali na spornih računih oz. so bili poslani skupaj z elektronskim sporočilom tožeče stranke z dne 22. 9. 2016 (gl. spodaj). Zato je po mnenju pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera relevantno, ali je tožena stranka prejela vtoževana računa.

25. Tožena stranka je zgolj pavšalno zatrjevala, da spornih računov ni prejela. Vendar pa tožena stranka nato ni prerekala trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka ta dva računa dne 22. 9. 2016 preko elektronske pošte poslala na naslov ..., tj. naslov, preko katerega sta stranki tega postopka tudi sicer komunicirali glede sklenitve in poteka posla, obenem pa priložila podatke za nakazilo. Po normalnem teku stvari elektronska sporočila, ki so poslana na pravi naslov, do naslovnika tudi prispejo. Po tem dokaznem uspehu tožeče stranke se je procesno trditveno in dokazno breme, da računov kljub temu ni prejela, v okoliščinah konkretnega primera prevalilo nazaj na toženo stranko, ki pa nadaljnjih navedb, npr. o nepravilnosti naslova, nedelovanju elektronske pošte, motenj pri njenem delovanju oz. drugih navedb, ki bi pojasnjevale, zakaj elektronskega sporočila z računoma kljub vsemu ni prejela, ni podala. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da računov ni prejela in da bi jih sicer zavrnila, pa tožena stranka v opisanih okoliščinah temu bremenu ne more zadostiti. Ker vsebina dokaza (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke oz. predlaganih prič) ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, tožena stranka glede tega, da računov ni prejela, ni zmogla svojega trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka sporna računa morala prejeti.

26. Tožena stranka zapadlosti računov št. 1-240716 z dne 20. 9. 2016 (v prilogi A5 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogah A6 in A28 brez prevoda) in št. 2-260716 z dne 21. 9. 2016 (v prilogi A7 s prevodom v slovenski jezik oz. v prilogah A8 in A29 brez prevoda), kjer je zapadlost določena na 30 dni po datumu računa, kar je sicer skladno z zgoraj navedenim dogovorom, ni prerekala. Glede na določbo 78. člena CISG tako tožena stranka dolguje zamudne obresti od (utemeljeno zaračunanih) zneskov po vtoževanih računih od naslednjega dne po njuni zapadlosti do plačila.

27. CISG ureja zgolj začetek teka zamudnih obresti, ne pa tudi obrestne mere. Ker to vprašanje v CISG ni izrecno rešeno, do obrestne mere zamudnih obresti pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ni mogoče priti na podlagi splošnih načel, na katerih temelji CISG, je po določbi drugega odstavka 7. člena CISG za to treba uporabiti pravo, ki pride v poštev na podlagi pravil mednarodnega zasebnega prava. To urejajo določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) – v nadaljevanju Uredba Rim I. Tožeča stranka se je v pisnih vlogah sklicevala na OZ, medtem ko je tožena stranka v svojih pisnih vlogah tudi tistim dejanskim trditvam tožeče stranke, ki jih je ta utemeljevala izključno na podlagi določb OZ, nasprotovala zgolj vsebinsko, tj. na dejanski podlagi. Tudi v pritožbenem postopku sta se obe stranki sklicevali na določbe OZ. V okoliščinah konkretnega primera po presoji pritožbenega sodišča iz pisnih vlog obeh strank tako izhaja volja, naj se za njuno razmerje uporabi slovensko pravo. Po presoji pritožbenega sodišča je tako treba šteti, da sta se stranki (vsaj naknadno) dogovorili za uporabo slovenskega prava (drugi odstavek člena 3 Uredbe Rim I).2

28. Zahtevek tožeče stranke glede zamudnih obresti je torej utemeljen tako, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od preostalega zneska po računu 1-240716, tj. 3.156,80 EUR, od dne 21. 10. 2016 dalje do plačila, od zneska po računu št. 2-260716, tj. 1.856,00 EUR, pa od dne 22. 10. 2016 dalje do plačila.

Skupaj o pritožbah obeh strank

29. Ker je v konkretnem primeru treba uporabiti določbe CISG, pritožbeni očitki obeh strank, ki temeljijo zgolj na nepravilni uporabi določb OZ o prodajni pogodbi, niso utemeljeni.

30. Stranki svojega nasprotovanja sklepu iz I. točke izreka izpodbijane odločbe nista z ničemer obrazložili. Tudi sicer pa takšna odločitev v konkretnem primeru ne nalaga strankama nobenih obveznosti niti ne vpliva na njun procesni položaj.

31. Za odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pride v poštev načelo uspeha (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP), ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba tožeče stranke se je izkazala za utemeljeno samo v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, ki je stranska terjatev, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na glavno terjatev. Pritožbeni uspeh tožeče stranke tako ne vpliva na porazdelitev stroškov po načelu uspeha. Ker pritožnici glede odločitve o stroških nista podali nobenih konkretiziranih očitkov, sta pritožbi obeh strank v tem delu neutemeljeni.

32. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba tožeče stranke je bila torej delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretje, četrte in pete alineje 358. člena ZPP II. točko izreka izpodbijane odločbe ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka te odločbe (tretja in peta alineja 358. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

33. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, 154. členom in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker je pritožbeni uspeh tožeče stranke relativno majhen (uspela je le v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti, torej v delu, ki se nanaša na stransko terjatev, medtem ko v pretežnem delu, tj. za glavnico v znesku 2.219,20 EUR, ni uspela), sama nosi s svojo pritožbo povezane stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta po pritožbi tožene stranke (5.012,80 EUR) znaša nagrada za postopek po 1. točki tar. št. 21 OT 500 točk, materialni stroški v višini 2 % od nagrade do 1000 točk pa 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), oz. skupaj 510 točk, kar je treba upoštevajoč drugi odstavek 12. člena OT pomnožiti z novo vrednostjo točke, tj. 0,60 EUR. Stroški odgovora na pritožbo tako znašajo 306,00 EUR.

1 Sodišče za oznako uporablja kratico, ki je nastala iz angleškega naslova predmetne konvencije (The United Nations Convention on Contracts for the International Sale of Goods), kakršna se je uveljavila v mednarodni praksi. 2 Pritožbeno sodišče glede tega pripominja, da takšen dogovor ne izključuje določb CISG, saj se ta po določbi (b) alineje prvega odstavka 1. člena CISG uporabi tudi, če pravila mednarodnega zasebnega prava napotujejo na uporabo prava ene države pogodbenice. Izključitev CISG bi tako morala biti izrecna in zgolj dogovor o uporabi prava določene države določb te konvencije ne izključuje.