Jedro

Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 11.120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 3.535,11 EUR, stranski intervenientki na strani toženke pa v znesku 367,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da ni izkazana vzročna zveza med nestabilnostjo lestve in njegovo poškodbo kolena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedeno, da naj bi slabo stopil oziroma slabo stal na lestvi. Meni, da gre pri tem za napačno razlago dokazov in jezikovni nesporazum. Bistveno je, zakaj je do tega prišlo. Pojasnjeval je, da je slabo stal zaradi nestabilnosti lestve, zato je izgubil ravnotežje. Njegova izpoved je bila ves čas jasna - pri prenašanju teže se je lestev zamajala, poškodoval se je v trenutku lovljenja ravnotežja na nestabilni lestvi. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenega drugega vzroka, ki bi lahko razložil njegovo poškodbo. Zaključek, da bi se poškodoval sam od sebe, nima opore v dokazih in ni razumen. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo navedbe, da je moral delo opravljati cel dan, utrujenost pa je vplivala na zmožnost varnega gibanja po lestvi. Sprašuje se, kako bi lahko podal konkreten opis pomanjkljivosti lestve, ko pa izobraževanja, kako lestev uporabljati, ni imel vse do leta 2018. Prav tako se sprašuje, zakaj je dalo sodišče prve stopnje večjo težo njegovi izpovedbi kot pa trditvam. Njegova izpoved je edini vir informacij o lestvi. Ves čas je trdil, da je bila lestev razmajana, kar pa se je pokazalo šele ob izgubi ravnotežja. Toženka pa je ravnala protipravno že s tem, ko mu lestve sploh ni zagotovila. Opozarja, da mu je sodišče prve stopnje v prvotnem sojenju pritrdilo glede neustreznosti lestve. Razpravljajoča sodnica v novem sojenju pa tožnika in prič ni zaslišala. Navaja še, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti v nasprotju. Poleg tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb in dokazov, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. V sodbi tako ni omenjena izpoved priče A. A. in nezanesljivost obrazca poškodbe pri delu.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v posledici poškodbe pri delu dne 29. 2. 2016.

6.Pravilno je presodilo, da tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.

7.To, da se je tožnik poškodoval pri delu na lestvi, namreč še ne pomeni, da je bilo z njo nekaj narobe, kot poizkuša prikazati. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je do poškodbe prišlo, ker je tožnik na lestvi slabo stopil oziroma slabo stal, oziroma da je bil vzrok za nastanek škode trivialen gib tožnika, kar pa ne predstavlja drugega kot nesrečno naključje, ki se je pripetilo tožniku. Nesrečno naključje, katerega rezultat je nastala škoda, pa v odsotnosti krivca zanjo ali pa okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost, bremeni tistega, ki se mu je pripetilo.

8.Neutemeljen je pritožbeni poizkus izenačevanja tožnikovih trditev z njegovo izpovedbo, češ da izpoved ni tako pomembna, ker da je tožnik vse navedel že v vlogah. Stranka mora namreč svoje trditve dokazati (prvi odstavek 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Eno izmed dokaznih sredstev pa je tudi zaslišanje strank (257. člen ZPP).

9.Tožnik je tako zatrjeval, da je stal na vrhu oziroma podestu A lestve, zaradi razmajanosti le-te je za trenutek izgubil ravnotežje, pri čemer je z levim kolenom udaril (zadel) v vrh lestve, česar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni potrdil niti s svojo izpovedjo, v kateri je izrecno zanikal udarec s kolenom v vrh lestve. Različno razlago škodnega dogodka podaja tožnik tudi v sami pritožbi. Tako na njenem začetku napiše, da se je lestev zamajala, izgubil je ravnotežje, nakar je s kolenom sunkovito zadel ob vrh (lok) lestve; v nadaljevanju pa navaja, da se je lestev zamajala pri prenašanju teže, ni se udaril, pač pa se je poškodoval v trenutku lovljenja ravnotežja na lestvi. Priča B. B., ki je bil prisoten ob delu tožnika, je izpovedal, da mu je tožnik rekel, da je slabo stopil; tožnik pa je izpovedal, da je tej priči rekel, da je slabo stal. Gre za v bistvenem skladni izpovedbi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o napačni razlagi dokazov in o jezikovnem nesporazumu. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik pojasnil, da je slabo stal zaradi nestabilne lestve. Tega ni izpovedala ne navedena priča ne tožnik (slednji je izpovedal, da je bilo to zaradi prisilne drže).

10.Upoštevaje navedeni izpovedbi tožnika in priče ter ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je tožnikovo poškodbo lahko povzročil že zelo trivialen gib, in ob neizkazanosti zatrjevane razmajanosti oziroma nestabilnosti lestve (ki je ne potrjuje prav noben dokaz, niti ne tožnikova izpoved, saj slednji za razmajanost lestve ne ponudi nobene druge razlage kot to, da se ta drugače ne bi premaknila), pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost toženke.

11.Kot je natančneje obrazložilo že sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, priča B. B. ni zaznal, da bi bilo z lestvijo kaj narobe, tega pa ni zaznal niti tožnik, ki se je po tej lestvi pred škodnim dogodkom povzpel nekaj desetkrat (kot je izpovedal, se lestev takrat ni majala) in je zgolj na podlagi utrpele poškodbe sklepal na razmajanost lestve, ki pa je niti ni podrobneje opisal (npr. v katerem delu in na kak način naj bi bila razmajana, za kar ne bi bilo potrebno nikakršno strokovno znanje, kot poizkuša neutemeljeno prikazati v pritožbi). Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogoča zaključka o neustrezni lestvi. Zato tudi ni odločilno, da toženka kot delodajalec tožniku sploh ni zagotovila lestve in da si je moral tožnik lestev izposoditi od naročnika. Tožniku namreč škoda ni nastala zaradi neustrezne lestve.

12.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na prvotno sojenje v tej zadevi, v katerem je sodišče prve stopnje pritrdilo tožniku glede neustreznosti lestve, saj je bila sodba sodišča prve stopnje Pd 11/2021 razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 358/2024. Prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je v ponovljenem sojenju odločala druga sodnica, ki tožnika in prič ni zaslišala. Skladno z določilom tretjega odstavka 302. člena ZPP sodišče v ponovljenem sojenju ni bilo dolžno ponovno zaslišati tožnika in prič. Tožnik se je na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju izrecno strinjal, da se (zgolj) preberejo zapisniki o že izvedenih dokazih.

13.Sodišče prve stopnje ni spregledalo tožnikovih trditev o tem, da naj bi na dan nezgode delal preko delovnega časa. Ustrezno je obrazložilo (v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da se s tem ni ukvarjalo, ker to ni bil zatrjevan (samostojni) razlog za nezgodo. Tožnik je namreč ves čas zatrjeval (tudi v pritožbi), da je izgubil ravnotežje zaradi razmajane lestve. Utrujenost zaradi dolgega delovnika naj bi po njegovih navedbah le delno botrovala nezgodi, ki pa se je glede na njegove izrecne navedbe in izpoved pripetila prav zaradi neustrezne lestve; slednja naj bi bila neposredni vzrok nesreče.

14.Tožnik tudi ni zatrjeval, da se je poškodoval, ker naj ne bi znal uporabljati lestve, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da naj vse do leta 2018 ne bi imel izobraževanja o tem, kako uporabljati lestev. Tudi sicer pa so pravila hoje po A lestvi oziroma pravila njene uporabe splošno znana in za to ni potrebno neko posebno usposabljanje; gre za lestev, ki se uporablja v vsakdanjem življenju. Poleg tega pa iz listin v spisu izhaja, da je tožnik 12. 10. 2015, torej nekaj mesecev pred nezgodo, opravil preizkus znanja iz varnosti pri delu, del katerega so bila tudi vprašanja v zvezi z varno uporabo lestev.

15.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o postopkovnih kršitvah. Izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Smiselno uveljavljan pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo, da se je tožnik poškodoval, ker je slabo stopil oziroma stal oziroma je vzrok v njegovem trivialnem gibu.

16.Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do vseh bistvenih tožnikovih navedb in dokazov, zato ni podana niti očitana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi citirana izpoved priče A. A., da delodajalec sistematično ni zagotavljal opreme in da je delo potekalo pod časovnim pritiskom, za presojo v tej zadevi, kot izhaja iz že obrazloženega, ni bistvena. Do v pritožbi izpostavljenega obrazca prijave poškodbe pri delu pa se je sodišče prve stopnje opredelilo (v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in zaključilo, kar je trdil tožnik, da je bil ta izpolnjen s strani referentke, da ga tožnik ni narekoval in niti ni vedel, kaj je v njem zapisano.

17.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).