Jedro

Depozit je v zakonu (ZBan-2), čeprav ima dejansko vse elemente posojila, obravnavan specialno, z namenom zaščite nepoučenih vlagateljev pred prekomernim prevzemanjem tveganj. Zaščita se udejanja z omejitvijo dejavnosti sprejemanja depozitov/posojil od nepoučene javnosti (95. in 96. člen ZBan-2). Pogodbene določbe, po kateri mora vplačnik dvig sredstev napovedati pred iztekom pogodbe (ker se sicer posojilna pogodba po vsakem posojilnem obdobju avtomatsko podaljša za enako obdobje), ni mogoče razlagati kot pogoj, ki bi omejeval ali izključeval pravico zahtevati vračilo sredstev v smislu prvega odstavka 94. člena ZBan-2, pač pa gre za določbo, ki vpliva le na trajanje vezave in s tem na zapadlost terjatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. PDO-24.70-005/18-002 z dne 28. 3. 2018 zavrnila ugovor tožeče stranke zoper odredbo o odpravi kršitev št. PDO-24.70-005/18-001 z dne 30. 1. 2018, s katero je ugotovljeno, da tožeča stranka krši prvi odstavek 96. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) s tem, ko sprejema depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti (1. točka izreka), in tožeči stranki naloženo, da z dnem vročitve te odredbe preneha sprejemati depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti ter da v roku 8 dni predloži poročilo o izvedenih ukrepih, dokaze o odpravi ugotovljene kršitve in dokumentacijo, navedeno v izreku, v tem roku pa se lahko izjavi tudi o utemeljenosti razlogov za izdajo te odredbe. Ugovor zoper to odredbo ne zadrži izvršitve (2., 3., 4. in 5. točka izreka).

2. Ugovor, katerega vsebino povzame v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je po presoji tožene stranke v celoti neutemeljen. Na podlagi dokumentacije, ki jo je pridobila v okviru nadzorniškega postopka, ki poteka zoper družbo A. d.o.o., je bilo namreč ugotovljeno, da tožeča stranka sprejema depozite in/ali druga vračljiva sredstva od javnosti, kar predstavlja kršitev 96. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2). Tožečo stranko je dne 17. 8. 2017 ustanovila družba A. d. o. o. z namenom, da nanjo prenese zapadle posojilne pogodbe – depozite, za katere je tožena stranka družbi A. d. o. o. z odredbo št. PD0-24.60-006/17-IB-001 z dne 10. 5. 2017 naložila, da jih mora z dnem vročitve odredbe prenehati sprejemati. Kot izhaja iz pridobljene dokumentacije, je tožeča stranka kot povezana oseba nadaljevala s sprejemanjem depozitov in/ali drugih vračljivih sredstev s tem, ko je dne 1. septembra 2017 posojilodajalcem družbe A. d. o. o., ki so jim potekle posojilne pogodbe, ponudila v odkup dolžniške vrednostne papirje – komercialne zapise, o tem obvestila ATVP ter z njimi sklenila dolgoročne pogodbe o nakupu komercialnih zapisov, ki so po vsebini enake posojilnim pogodbam, sklenjenim z družbo A. d. o. o. Postopek je nato ponovila še v mesecu oktobru, novembru in decembru 2017. Glede na določbo 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2, po kateri se ponudba za vplačilo dolžniških vrednostnih papirjev izdajatelja, ki ni kreditna institucija ne šteje za sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev, razen, če izdajatelj hkrati kot osnovno dejavnost opravlja storitve kreditiranja, tožena stranka ugotavlja, da komercialni zapisi, ki jih je izdala tožeča stranka ne zadostijo pogoju iz 3. točke prvega odstavka 213. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj iz njih ni jasno razvidno, na koga se dejansko glasijo, prav tako pa ne zadostijo pogoju iz 4. točke prvega odstavka 213. člena OZ, ker obveznosti izdajatelja niso neposredno navedene na komercialnih zapisih. Navedeno ugotovitev v svojem mnenju potrjuje tudi ATVP.

3. Odredba o odpravi kršitev temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v zvezi z pogodbami o nakupu komercialnih zapisov. Naslov pogodbe pri tem ni relevanten, pomembna je njena vsebina – ta pa ustreza definiciji depozita iz prvega odstavka 94. člena ZBan-2, po katerem je depozit vsako vplačilo denarnih sredstev ene osebe v korist druge osebe, ki je opravljeno na podlagi pogodbe o denarnem depozitu ali na podlagi drugega pravnega posla, pri katerem vplačnik pridobi pravico od prejemnika zahtevati vrnitev vplačanih denarnih sredstev v določenih rokih. Komercialni zapisi, ki so bili izdani na podlagi teh pogodb v času izdaje odredbe in po njej, pa iz že navedenih razlogov niso vrednostni papirji. Navedenih ugotovitev tožena stranka z ugovorom ni ovrgla. Komercialni zapisi so bili veljavni ob in še po izdaji odredbe, takšno dejansko stanje pa je utemeljevalo njeno izdajo. Morebitna nova dejstva, predvsem pravni posli (izdaje obveznic), ki so bili opravljeni po izdaji odredbe, bodo presojena v skladu z osmim odstavkom 313. člena ZBan-2. 4. Tožeča stranka vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe in odredbe o odpravi kršitev iz vseh dopustnih tožbenih razlogov, ker meni, da je odločitev nepravilna in nezakonita. Uveljavlja tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Tožeča stranka ni nikoli sprejemala depozitov v smislu določb 94. člena ZBan-2 niti ni sprejemala posojil, temveč je posojila sprejemala družba A. d. o. o. na podlagi sklenjenih pogodb, ki so bile po svoji vsebini dejansko in pravno, posojilne. Posojila, ki so jih družbi dajali posamezniki, so bila dana z namenom zagotavljanja njene likvidnosti in pridobivanju sredstev za opravljanje gospodarske dejavnosti, saj le-ta ni imela lastnih denarnih sredstev za opravljanje dejavnosti dajanja kreditov fizičnim osebam. Ne glede na navedeno pa je družba A. d.o.o. ravnala skladno z odredbo tožene stranke in s sprejemanjem depozitov oziroma vračljivih sredstev trajno prenehala. Prejete prilive je vrnila komitentom ter od vročitve odredbe ni sklenila nobene nove posojilne pogodbe. Posojilodajalci, ki so skladno s posameznimi pogodbami denar občasno nakazovali, pa so bili obveščeni, da z nakazovanjem prenehajo, tako da od vročitve odredbe novih sredstev niso nakazovali. Cilj odredbe o odpravi kršitev, izdane družbi A. d. o. o. je bil s tem v celoti izpolnjen, zato tudi ni bilo podlage za uvedbo postopka zoper tožečo stranko.

5. Tudi sicer je tožena stranka napačno ugotovila, da naj bi družba A. d. o. o. nadaljevala s sprejemanjem depozitov preko tožeče stranke kot povezane osebe, saj je slednja v mesecih septembru, oktobru in novembru posojilodajalcem ponudila v odkup dolžniške vrednostne papirje – komercialne zapise oziroma obveznice in o tem obvestila ATVP. Tožeča stranka je na ATVP dne 4. 7. 2017 naslovila vprašanje, ali lahko družba z omejeno odgovornostjo izda vrednostne papirje za omejeno število vlagateljev, ki ne bi kotirali na borzi. Agencija jo je z dopisom z dne 6. 7. 2017 obvestila, da d. o. o. lahko izda obveznice za omejeno število vlagateljev, pri čemer za ponudbo takšnih vrednostnih papirjev, ki se nanaša na manj kot 150 fizičnih in pravnih oseb v posamezni državi članici, ki nimajo položaja dobro poučenega vlagatelja, velja izjema od obveznosti objave prospekta. Izdajatelj je v tem primeru ATVP dolžan zgolj obvestiti o uporabi izjeme, kot to določa 52. člen ZTFI. S tem je bila tožeča stranka seznanjena, da lahko izda obveznice – dolžniške vrednostne papirje, ki zadostijo navedenim pogojem. Glede na to je tožeča stranka pred vsakokratno izdajo obveznic skladno z 52. členom ZTFI obvestila ATVP, da bo ponudila v odkup vrednostne papirje – obveznice, pri čemer bo uporabila izjemo od obveznosti objave prospekta. Navedeno izhaja iz ugotovitev ATVP z dne 19. 1. 2018, s katerim je ATVP tožečo stranko šele prvič obvestila, da v primeru navedene izdaje obveznic ne gre za vrednostne papirje, ker naj ne bi vsebovale vseh bistvenih sestavin iz prvega odstavka 213. člena OZ. Nato je ATVP tožečo stranko z dopisom z dne 14. 2. 2018 obvestila, da gre v primeru izdaje navedenih dolžniških vrednostnih papirjev – obveznic za mesec februar 2018 za vrednostni papir, kljub temu pa naj bi šlo v primeru obveznic za mesec februar 2018 za neprenosljive obveznice, zaradi česar ATVP izjeme, o kateri je bila obveščena dne 29. 1. 2018 s strani tožeče stranke, ne šteje za izjemo pri obveznosti objave prospekta za ponudbo vrednostnih papirjev na podlagi 2. točke prvega odstavka 49. člena ZTFI. Tako je ATVP tožečo stranko več mesecev pustila v dobri veri, da je obveznice izdala pravilno, z uporabo izjeme pri obveznosti objave prospekta za ponudbo vrednostnih papirjev na podlagi 2. točke prvega odstavka 49. člena ZFI. Ker tožeča stranka do 22. 2. 2018, ko je prejela dopis ATVP z dne 19. 1. 2018, ni mogla vedeti, da v primeru izdaje vrednostnih papirjev – obveznic dejansko ne gre za vrednostne papirje, ji naklepne kršitve predpisov ali malomarnosti ni mogoče očitati. Tožeča stranka tudi nedvomno ni namerno nadaljevala z domnevnim sprejemanjem depozitov družbe A. d. o. o. oziroma vračljivih sredstev, temveč je s takšnim delovanjem, t.j. ustanovitvijo tožeče stranke, družba A. d. o. o. zgolj želela uskladiti poslovanje z veljavno zakonodajo ter tudi spremenila svoj poslovni model. 6. Tožeča stranka vztraja tudi pri stališču, da je ni mogoče šteti za povezano osebo družbi A. d.o.o., ker ZBan-2 povezanih oseb ne opredeljuje. Sklicevanje na določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) je v izpodbijani odločbi neobrazloženo in po mnenju tožbe brez podlage v določbah ZBan-2. 7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po preizkusu izpodbijane odločbe v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na določbah ZBan-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki izhajajo iz odredbe in odločbe o zavrnitvi ugovora.

10. Ugotovitev tožene stranke, da posojilne pogodbe, ki jih je s svojimi komitenti sklepala družba A. d. o. o., po vsebini ustrezajo definiciji depozita, ki je za namen opredelitve sprejemanja depozitov po ZBan-2 določena v prvem odstavku 94. člena tega zakona, in ugotovitev, da je družba depozite sprejemala od javnosti, to je od nepoučenih oseb (drugi in tretji odstavek 94. člena) sta bili kot pravilni in skladni z zakonom potrjeni s pravnomočno sodbo tega sodišča I U 1414/2017 z dne 27. 3. 2018. Zato sodišče v zvezi z drugačnim stališčem, ki se pavšalno zatrjuje v tožbi, vztraja pri razlogih, ki jih je navedlo v že navedeni sodbi, in sicer - da je depozit za namen opredelitve pojma sprejemanje depozitov po prvem odstavku 94. člena ZBan-2 vsako vplačilo denarnih sredstev ene osebe (vplačnik) v korist druge osebe (prejemnik vplačila), ki je opravljeno na podlagi pogodbe o denarnem depozitu ali na podlagi drugega pravnega posla, pri katerem vplačnik pridobi pravico od prejemnika vplačila zahtevati vrnitev vplačanih denarnih sredstev v določenih rokih, ter pogodba ali drugi pogoji, ki veljajo med strankama, ne določajo dodatnih pogojev, ki izključujejo ali omejujejo uveljavljanje pravice do vračila vplačanih denarnih sredstev; - da je sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od javnosti po drugem odstavku 94. člena ZBan-2 sprejemanje depozitov in drugih vračljivih sredstev od nepoučenih oseb, pri čemer je nepoučena oseba tista, ki ni profesionalna stranka, ali oseba, ki se lahko šteje za dobro poučenega vlagatelja v skladu z ZTFI (tretji odstavek istega člena); - da je depozit v zakonu (ZBan-2), čeprav ima dejansko vse elemente posojila, obravnavan specialno, z namenom zaščite nepoučenih vlagateljev pred prekomernim prevzemanjem tveganj; - da se zaščita udejanja z omejitvijo dejavnosti sprejemanja depozitov/posojil od nepoučene javnosti (95. in 96. člen ZBan-2); - da je delovanje bank in hranilnic podvrženo strogim pravilom glede likvidnosti in kapitalske ustreznosti, so pod nadzorom nacionalnih nadzornih organov, dodatno varnost tako zbranim sredstvom pa zagotavljajo še pravila v zvezi z zajamčenimi vlogami v okviru jamstva za depozite pri bankah in hranilnicah; - da pogodbene določbe, po kateri mora vplačnik dvig sredstev napovedati pred iztekom pogodbe (ker se sicer posojilna pogodba po vsakem posojilnem obdobju avtomatsko podaljša za enako obdobje), ni mogoče razlagati kot pogoj, ki bi omejeval ali izključeval pravico zahtevati vračilo sredstev v smislu prvega odstavka 94. člena ZBan-2, pač pa gre za določbo, ki vpliva le na trajanje vezave in s tem na zapadlost terjatve; - in da bi podaljševanje posojilnih pogodb, za katero se je v svoji tožbi zavzemala tožeča stranka (družba A. d.o.o.), predstavljalo kršitev določb 96. člena ZBan-2, katere odprava ji je bila naložena z odredbo tožene stranke, in s tem poseg v javno korist, ki se z njimi zasleduje.

11. V zvezi s tožečo stranko pa v zadevi ni spora o tem, da je dne 1. septembra in nato ponovno v mesecu oktobru, novembru in decembru 2017 posojilodajalcem družbe A. d.o.o. ponudila v odkup komercialne zapise ter z njimi sklenila dolgoročne pogodbe o nakupu komercialnih zapisov, ki so po vsebini enake v predhodni točki obrazložitve obravnavanim posojilnim pogodbam, sklenjenim z družbo A. d.o.o. Sporna nadalje ni ugotovitev tožene stranke, da komercialni zapisi, ki jih je izdala tožeča stranka, niso vrednostni papirji in da zato ne gre za ponudbo vrednostnih papirjev iz 1. točke četrtega odstavka 94. člena ZBan-2. Navedeno pa tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je tožeča stranka v času izdaje odredbe zbirala depozite oziroma druga vračljiva sredstva od javnosti, in izdajo odredbe, da ugotovljeno kršitev 96. člena ZBan-2 odpravi.

12. Nesporna je tudi ugotovitev, da je tožečo stranko ustanovila družba A. d. o. o. kot družbo v njeni večinski (celo izključni) lasti in da se družbi zato skladno z določbami ZGD-1 (527. do 529. člen) štejeta za povezani osebi v razmerju odvisne in obvladujoče družbe. Sporna v tej zvezi je le uporaba navedenih določb ZGD-1. Pravnemu naziranju tožeče stranke po presoji sodišča ni mogoče slediti, saj se, kot v odgovoru pravilno pojasni tožena stranka, za gospodarske družbe (tudi glede povezanih oseb) uporablja splošna ureditev po določbah ZGD-1, če, kot v obravnavanem primeru, drug zakon (ZBan-2), ne določa drugače. Na tej podlagi in na podlagi neprerekane nadaljnje ugotovitve, da je tožeča stranka denarna sredstva, ki jih je pridobila s prodajo komercialnih zapisov, na podlagi kreditne pogodbe št. 1/2017 z dne 21. 8. 2017 v celoti posodila nazaj družbi A. d.o.o. za nedoločen čas, pa je po presoji sodišča pravilna tudi ugotovitev, da je družba A. d. o. o. s sprejemanjem depozitov nadaljevala preko tožeče stranke kot povezane osebe.

13. Zatrjevana dobrovernost tožeče stranke ne more vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče zato tožbenih navedb v tem delu kot pravno nerelevantnih ni vsebinsko presojalo. Iz enakega razloga vsebinsko tudi ni presojalo navedb tožeče stranke o izdaji obveznic v mesecu februarju 2018, torej o dejstvih, ki so nastala v času po izdaji odredbe o odpravi kršitev in zato na presojo utemeljenosti njene izdaje ne morejo vplivati.

14. Ker je tožba po navedenem neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 16. Ker pravno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2.