Jedro

Tožena stranka je tožnici (zaposleni na delovnem mestu dietni kuhar) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici je očitala, da je s sodelavcem iz kuhinje odnesla določene stvari z namenom njihove odsvojitve. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnica s sodelavcem odnesla iz kuhinje določene stvari. Sodišče prve stopnje bo moralo izvesti predlagane dokaze glede na dokazne predloge pravdnih strank in na podlagi navedenega sprejeti dokazno oceno, upoštevaje dokazno breme tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 24. 10. 2012, št. 24/2014, z dne 26. 2. 2014 tožene stranke nezakonita in se v celoti razveljavi (I/1. točka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, in jo za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije kot da ji delovno razmerje ne bi prenehalo, ji za isto obdobje obračunati nadomestilo plače, ki bi ji bila obračunana, če bi v istem obdobju delala, plačati predpisane davke in prispevke in ji izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/2. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, v roku 8 dni po izdaji sodbe, do takrat brez obresti, po poteku tega časa pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do dneva plačila, da ne bo izvršbe (1/3. točka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev odločb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je z izpodbijano sodbo kršilo določila 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, predvsem nima razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, vsekakor pa so razlogi nejasni in iz tega razloga izrek sodbe nerazumljiv. Po določilih ZDR morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazana dva bistvena razloga in sicer utemeljen razlog, ki opravičuje odpoved ter tudi to, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka 31. 1. 2014 s sodelavcem A.A. odnesla iz kuhinje določene prehrambene artikle, pri čemer naj ne bi bilo sporno, da je odpeljala naštete stvari iz kuhinje. Takšna trditev sodišča nima dejanske podlage. Tožnica je navajala, da o odvzemu stvari ni bil sestavljen zapisnik, vsaj ne v navzočnosti tožnice, kar nakazuje možnost, da je bil sestavljen pozneje. Če torej tožena stranka ni sestavila zapisnika o odvzemu z navedbo odvzetih stvari v navzočnosti tožnice je nemogoče šteti, da je med strankama nesporno, katere stvari bi naj tožnica odpeljala iz kuhinje. Isto je zatrjevala tožnica v vseh pisanjih in tudi na zaslišanju v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po prepričanju tožnice je izpodbijana sodba v celoti pavšalna in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je eden izmed pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi naveden v prvem odstavku 109. člena ZDR. Izredna odpoved je zakonita le, če je dokazano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je potrebno ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve pogodbe. Drugi pogoj pa ima osebni značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljevanja, sodelovanja in podobno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri kvalifikaciji očitanega dejanja. Sodišče citira zakonsko opredelitev kaznivega dejanja tatvine in hkrati ugotavlja, da ima dejanje znake kaznivega dejanja tatvine. Iz spisa izhaja, da je bila vrednost odtujenih predmetov 60,00 EUR, vendar očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja tatvine, saj bi si naj tožnica „poskušala“ prilastiti stvari, ki so ji bile zaupane z zaposlitvijo. Škoda sploh še ni nastala, prav tako ne škodne posledice za toženo stranko. Vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti ne more pomeniti razloga iz drugega odstavka 82. člena ZDR-1. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Tožnica zmotno navaja, da je sodišče kršilo določila 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve pravil postopka in pri tem izvedlo vse predlagane dokaze tudi o obstoju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je že v vlogah navajala, da ne vidi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama, saj je bilo zaupanje v tožnico popolnoma porušeno. Tožnica ni pokazala nobenega obžalovanja in kesanja, z njenim ravnanjem pa bi lahko bili oškodovani uporabniki storitev tožene stranke. Pritožba zmotno navaja, da sodišče ni ugotavljalo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 109. člena ZDR. Tožnica tudi navaja, da gre za majhno višino povzročene škode oziroma, da ta sploh ni nastala in pomanjkanje škodljivih posledic za toženo stranko, ter da tožnica predhodno ni bila kaznovana. Sklicevanje na nemško zakonodajo je povsem neprimerno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved št. ... z dne 24. 10. 2012, št. 24/2014 z dne 26. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi ter posledično zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek tožnice. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice, direktorice tožene stranke ter prič A.A. je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu „dietni kuhar IV“ za nedoločen čas. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil prve in druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določata, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno štelo, da med strankama ni bilo sporno, da je tožnica s sodelavcem A.A. odnesla iz kuhinje naslednje stvari: star kruh (5 kg), biološki odpadki (pomije - 2 pvc 10 litrov vedri) in v večji kartonski škatli razna živila, to je 2 kg limon, 1,5 kilograma jabolk, 1 kg bučk, 1 kg riža, 1 kg zelene mehke solate, 1 kg rdečega radiča, 6 litrov mleka, 2,5 kg mandarin, 2 kg paradižnika, 0,5 kilograma paprike, 1 kg čebule, 1,5 kg korenja, 1,5 kg pomaranč, 5 kom 180 g jogurtov, 5 kom 125 g pudingov, 4 kom 110 g skute s sadjem, 2 kg kumar. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo med strankama nesporno, katere stvari in v kakšni količini je tožnica odnesla iz kuhinje. Ravno nasprotno, tožnica je že v tožbi z dne 26. 3. 2014 in ves čas postopka navajala, da v kolikor je tožena stranka tožnici in sodelavcu A.A. odvzela predmete, naložene na službena transportna sredstva, bi o tem morala sestaviti zapisnik ob navzočnosti tožnice in sodelavca, ne pa, da ga tožnica in A.A. zapisnika vse do vložitve tožbe nista videla. Prav tako iz zaslišanja tožnice in direktorice tožene stranke ne izhaja, da bi bila količina sadja, zelenjave ter mlečnih izdelkov nesporna glede na količine, ki jih je ugotovilo sodišče kot nesporne. Sodišče je zgolj navedlo količine sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov, ki jih je navedla tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob tem navedlo, da je sporno le ali je pri tem šlo za neuporabna živila (pomije) ali uporabna živila. Pritožba navaja, da tožnica ob sestavi zapisnika ni bila prisotna, kar dejansko izhaja iz do sedaj izvedenih dokazov, pri čemer se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sklicuje na izjavo B.B. z dne 2. 2. 2014, tožnici pa je bilo očitano, da je dejanje storila 31. 1. 2014. Sodišče tako ni raziskalo bistvenih okoliščin primera, saj se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca nanaša le na dogodek z dne 31. 1. 2014 in na odnesene prehrambene artikle. Sodišče tako ni raziskalo odločilnih dejstev pomembnih za odločitev, tako, da bo moralo sodišče v ponovljenem postopku ugotoviti najprej, kako je prišlo do izjave B.B. z dne 2. 2. 2014 tako glede vrste prehrambenih artiklov kot glede njihove količine, ali je bil morda kdo prisoten ob sestavi seznama ter nato ponovno oceniti, ali je bilo sadje in zelenjava seznamu uporabno ali ne oziroma kakšna je bila okvirna predvidena vrednost artiklov. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da sam seznam artiklov sicer ne more biti edini relevantni dokaz o tem, ali je tožnica odnesla prehrambene artikle v avto sodelavca. Sodišče bo moralo izvesti predlagane dokaze glede na dokazne predloge pravdnih strank in na podlagi navedenega sprejeti dokazno oceno upoštevaje tudi dokazno breme tožene stranke.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se sodišče ni opredelilo o vseh znakih kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS 55/2008 s sprem. - KZ-1) oziroma o vseh znakih kaznivega dejanja male tatvine iz 2. odstavka istega člena, upoštevaje pri tem tudi določila 9. odstavka 99. člena KZ-1. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.