Jedro

Če je bil objekt že pred tem zakonito priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, imajo prav tožniki in je treba novozgrajeno omrežje šteti zgolj za izboljšavo obstoječe možnosti priklopa, kar glede na določbo 80. člena ZPNačrt ne pomeni podlage za odmero komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Občina Vrhnika št. 354-77/2014-2 (6-07) z dne 6. 7. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikom odmeril komunalni prispevek za priklop obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 311/2 k.o. ..., zaradi izboljšanja komunalne opreme v skupnem znesku 2.596,79 EUR, v skladu s solastniškimi deleži določil zneske, ki jih je dolžan plačati vsak od solastnikov, ter rok in način plačila. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka v letu 2014 v območju urejanja ... - obstoječe naselje zgradila sekundarno kanalizacijsko omrežje, na katerega je bilo mogoče priključiti objekt v solasti tožnikov. Toženka je zato tožnikom po uradni dolžnosti odmerila komunalni prispevek, vendar je bila odmerna odločba na njihovo pritožbo odpravljena. V ponovljenem postopku je toženka izdala izpodbijano odločbo, v kateri navaja izračun, na podlagi katerega je opravila izmero, in parametre, ki jih je upoštevala pri tem izračunu. Poleg tega navaja še, da objekt v solasti tožnikov do leta 2014 ni bil priključen na javno kanalizacijsko omrežje, niti to do izgradnje novega omrežja v letu 2014 ni bilo mogoče. Komunalni prispevek za priklop na kanalizacijsko omrežje doslej še ni bil odmerjen, zato je bila z izgradnjo sekundarnega kanalizacijskega omrežja izboljšana opremljenost predmetnega zemljišča. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa med drugim izhaja, da so tožniki v pritožbi zoper izpodbijano odločbo v prvi vrsti uveljavljali, da naj bi bil predmetni objekt na kanalizacijsko omrežje priključen že od leta 1979 dalje, da je bilo zemljišče opremljeno s kanalizacijskim omrežjem že v času odmere komunalnega prispevka v letu 1975, da je bil zato komunalni prispevek odmerjen tudi za to omrežje in da je bil objekt na to omrežje priklopljen na podlagi izdanega soglasja.

3. Drugostopenjski organ navaja, da je vpogledal v listine, ki so jih v postopku predložili tožniki, in ugotovil, da je bil v letu 1975 komunalni prispevek za predmetni objekt sicer odmerjen, vendar iz listin ni razvidno, da bi bil dejansko tudi plačan, da je bilo za priklop tega objekta na kanalizacijsko omrežje v letu 1976 res izdano soglasje, vendar iz listin ne izhajajo dokazi o dejanski izvedbi priključka, iz lokacijske informacije iz leta 1975 pa izhaja, da na parceli sicer res obstaja kanalizacija, ki pa je izvedena v obliki pretočne greznice. Iz pogodbe o komunalnem opremljanju je razvidno, kateri elementi komunalne opreme so bili zagotovljeni na predmetni nepremični, pri tem pa "je razvidno, da kanalizacija na tej nepremični ni obstajala (tč. III/6)“. Drugostopenjski organ se sklicuje še na podatke iz registra stavb, poizvedbe pa je opravil tudi pri Komunalnem podjetju in dobil podatek, da je bil predmetni objekt na javno kanalizacijsko omrežje priključen v maju 2014. Na podlagi teh dokazil ugotavlja, da komunalni prispevek za priklop predmetnega objekta na javno kanalizacijsko omrežje še ni bil plačan, zgolj zato, ker je bil objekt opremljen s pretočno greznico, pa ni mogoče trditi, da je bil priključen na javno kanalizacijo. Zato se drugostopenjski organ strinja s prvostopenjskim, da gre za izboljšavo komunalne opremljenosti zemljišča, tako da je bil komunalni prispevek odmerjen zakonito.

4. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri v bistvenem navajajo, da je bil objekt že od leta 1979 zakonito in v skladu z izdanim soglasjem priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, za kar je bil plačan tudi komunalni prispevek. To pomeni, da z možnostjo priklopa na novozgrajeno komunalno omrežje komunalna opremljenost zemljišča ni bila izboljšana, temveč je šlo le za obnovo obstoječe komunalne opreme, kar ne more pomeniti razloga za odmero komunalnega prispevka. Ponovno se sklicujejo na listine, ki so jih predložili že v postopku za odmero komunalnega prispevka in posebej poudarjajo, da so zato, ker je bil objekt priklopljen na javno kanalizacijo, plačevali tudi kanalščino, v zvezi s čimer prilagajo tudi dva računa iz leta 1983. V zvezi s tem, da je bil objekt priklopljen na javno kanalizacijo, predlagajo tudi zaslišanje več prič. Opredeljujejo se do stališč toženke v drugostopenjski odločbi in sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo njihovih stroškov upravnega spora v roku 15 dni, pod izvršbo.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter dodaja, da je bila na območju, kjer stoji predmetni objekt, sicer "dejansko speljana neka cev", na katero so lastniki objektov na tem območju samoiniciativno in brez vednosti oziroma sodelovanja toženke priključili hišne cevi za odpadne vode, vendar ta cev ni bila del javne kanalizacije, niti ni bila nanjo priključena. Kdo in kdaj je to cev postavil, toženki ni znano, ni pa je postavila ne ona sama, ne njena pravna prednica, niti upravljavec javne kanalizacije. Zato vztraja pri stališču, da pomeni izgradnja kanalizacije v letu 2014 izboljšavo komunalne opremljenosti zemljišča, na katerem stoji predmetni objekt, kar pomeni podlagi za odmero komunalnega prispevka. Glede predlaganih prič opozarja, da gre za tožbeno novoto. Iz teh razlogov sodišču predlaga, naj tožbo zavrne in tožnikom naloži povračilo stroškov upravnega spora.

6. Stranki v nadaljnjih pripravljalnih vlogah v bistvenem ponavljata svoje dotedanje navedbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da je bil predmetni objekt v letu 2014 priklopljen na novozgrajeno javno kanalizacijo, zaradi česar je toženka tožnikom odmerila komunalni prispevek. Sporni niso niti parametri, ki jih je toženka uporabila pri izračunu tega komunalnega prispevka. Sporno pa je, ali je bil predmetni objekt že pred tem zakonito priključen na javno kanalizacijsko omrežje.

9. Sodišče se strinja s strankami, da je ta okoliščina odločilna za odgovor na vprašanje, ali je toženka imela podlago za odmero komunalnega prispevka oziroma ali je bil ta komunalni prispevek odmerjen zakonito. Če namreč objekt pred tem ni bil priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, možnost priklopa, ki je nastala z izgradnjo kanalizacijskega omrežja v letu 2014, res pomeni izboljšano opremljenost zemljišča s komunalno opremo in s tem podlago za odmero komunalnega prispevka po sedmem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju ( v nadaljevanju ZPNačrt). Če pa je bil objekt že pred tem zakonito priklopljen na javno kanalizacijsko omrežje, imajo prav tožniki in je treba novozgrajeno omrežje šteti zgolj za izboljšavo obstoječe možnosti priklopa, kar glede na določbo 80. člena ZPNačrt ne pomeni podlage za odmero komunalnega prispevka.

10. Sodeč po upravnih spisih so tožniki že v postopku pred prvostopenjskim organom, prav tako pa v pritožbenem postopku, predložili številne listine, s katerimi so dokazovali svoje trditve, da je bil njihov objekt priklopljen na javno kanalizacijo že od leta 1979 dalje, navajali pa so tudi okoliščine, v katerih naj bi prišlo do tega priklopa. Toženka je v drugostopenjski odločbi te dokaze ocenila, iz obrazložitve te odločbe pa izhaja, da je tudi sama izvedla dva nadaljnja dokaza, vpogled v javni register in poizvedbe pri Komunalnem podjetju ... .

11. V postopku za odmero komunalnega prispevka organ po naravi stvari običajno odloča po skrajšanem postopku (prvi odstavek 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP), saj je mogoče stanje zadeve ugotovitvi na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V takem postopku organu ni treba zaslišati stranke (tretji odstavek 144. člena ZUP). Kot že navedeno pa je v obravnavanem postopku drugostopenjski organ opravil dokazno oceno dokazov, ki so jih predložili tožniki, poleg tega pa je tudi sam izvedel dva nadaljnja dokaza in ju vključil v dokazno oceno. To pomeni, da je izvedel poseben ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) in nadaljnji, ki se ga ima stranka pravico udeleževati, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP), kar pomeni, da sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami (drugi odstavek 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek mora stranki omogočiti, da se (med drugim) izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (tretji odstavek 146. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izda izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP), kar pomeni tudi eno od temeljnih načel upravnega postopka (9. člen ZUP). Po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni kršitev tega načela absolutno bistveno kršitev postopka, torej kršitev, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno.

12. Ker je torej ravnanje toženke pomenilo absolutno bistveno kršitev upravnega postopka, je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek. Kot je bilo obrazloženo, je v tej zadevi med strankama sicer sporno dejansko stanje, vendar pa je do tega prišlo zaradi kršitve postopka, ki je po naravi taka, da je sodišče ne more učinkovito odpraviti v sodnem postopku. Predlagana dejstva in dokazi, ki niso bili ustrezno izvedeni in ocenjeni v upravnem postopku, ne morejo vplivati na odločitev sodišča v tej zadevi, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnikov pa v postopku ni zastopal odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).