Jedro

Sodišče prve stopnje je toženki postavilo začasnega zastopnika (5. točka 1. odstavka 82. člena ZPP). S tem ji je bila vzpostavljena tudi možnost izjavljanja pred sodiščem. Pravica do izjavljanja pred sodiščem preko začasnega zastopnika je lahko okrnjena, kar pa ne velja glede na naravo konkretne zadeve. Tudi toženkino osebno sodelovanje v postopku in njeno nestrinjanje z razvezo zakonske zveze, glede na ugotovljene okoliščine, ne bi moglo povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoj strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 29. 4. 2013, v ..., Bosna in Hercegovina, sklenili pravdni stranki. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da tožniku ni uspelo v zadostni meri utemeljiti zatrjevane nevzdržnosti, saj je podal zgolj pavšalne navedbe, ki niso bile v ničemer konkretizirane. Meni, da bi sodišče vseeno moralo tudi njej omogočiti, da se opredeli do trditev tožnika glede nevzdržnosti zakonske zveze.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navedel je, da ga nihče ne more siliti, da ostane s toženko v zakonski zvezi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Navedeno določilo med drugim nalaga pritožbenemu sodišču tudi preizkus vprašanja, ali je za odločanje v sporu pristojno slovensko sodišče. V obravnavani zadevi se to vprašanje postavlja glede na okoliščino, da gre za spor z mednarodnim elementom, saj ima toženka svoje prebivališče v drugi državi (Bosna in Hercegovina). Prvostopenjsko sodišče naveznih okoliščin, ki bi kazale na pristojnost slovenskega sodišča ni ugotavljalo, vendar pa so glede na trditve pravdnih strank nesporne.(1) Iz tožbe namreč izhajajo neprerekane trditve, da je tožnik slovenski državljan ter, da ima v Sloveniji stalno prebivališče, ter da je bilo zadnje skupno prebivališče pravdnih strank v Sloveniji. Navedene dejanske okoliščine pa določajo pristojnost slovenskega sodišča (2. in 3. točka prvega odstavka 68. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZPP).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da izpodbijana sodba temelji na nekonkretiziranih tožnikovih trditvah in da bi moralo sodišče tudi toženki omogočiti, da se do teh trditev opredeli. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče storilo vse, da bi toženki omogočilo, da v postopku osebno sodeluje. Tožbo ji je poskušalo vročiti tako z mednarodno povratnico, kot tudi po diplomatski poti, vendar vsakokrat brez uspeha. Tako iz sporočila Temeljnega sodišča v Bijeljini izhaja, da je bila toženki poskušana osebna vročitev tožbe 19. 2. 2014, 21. 2. 2014 pa ji je bilo na njenem naslovu puščeno obvestilo za dvig sodne pošiljke. Toženka je bila pozvana, da pristopi na sodišče zaradi prevzema pošiljke 18. 3. 2014. Vendar pa na narok za vročitev ni pristopila. Sodišče prve stopnje ji je zato pravilno postavilo začasnega zastopnika (5. točka prvega odstavka 82. člena ZPP). S tem ji je bila vzpostavljena tudi možnost izjavljanja pred sodiščem. Pravica do izjavljanja pred sodiščem preko začasnega zastopnika je lahko okrnjena, kar pa ne velja glede na naravo konkretne zadeve. Tudi toženkino osebno sodelovanje v postopku in njeno nestrinjanje z razvezo zakonske zveze, glede na ugotovljene okoliščine, ne bi moglo povzročiti zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik od toženke povsem čustveno odtujen, da toženke že dve leti ni videl, da tudi sicer z njo ni v nikakršnih stikih in da ne želi nadaljevati z zakonsko zvezo. Takšne dejanske okoliščine, čeprav so podane zgolj s strani enega od zakoncev, zapolnjujejo pravni standard nevzdržnosti zakonske zveze, ki ga določa 65. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ki ga je treba uporabiti ob upoštevanju določbe 13. člena ZZZDR, ki določa vsebino zakonske zveze.(2) (3) Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Odločitev o toženkinih pritožbenih stroških temelji na določbi 413. člena ZPP. Njena pritožba je neutemeljena, zato naj toženka sama krije svoje stroške pritožbe. Tožnik svojih pritožbenih stroškov ni priglasil. Op. št. (1): Toženka vprašanja pristojnosti slovenskega sodišča ne problematizira.

Op. št. (2): Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Op. št. (3): Tudi v primeru, da je toženka državljanka Bosne in Hercegovine in bi bilo za to treba uporabiti kumulativno pravo obeh držav, bi bila odločitev enaka, saj 41. člen Družinskega zakona Federacije Bosne in Hercegovine določa enak razlog za razvezo zakonske zveze (težko in trajno moteni odnosi med zakoncema).