Jedro

Pri odgovornosti uprave družbe po 263. členu ZGD-1 gre za poslovno odškodninsko obveznost. Ker z zakonom za tovrstne terjatve ni določen drugačen rok, te terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Določbe ZBan-1 in ZGD-1, ki določajo pristojnosti uprave in nadzornega sveta družbe oziroma banke, so kogentne narave. ZGD-1 prenos vodenja poslov družbe od uprave na nadzorni svet izrecno prepoveduje. Zato določbe petnajste alineje tridesetega člena statuta banke, ki določa, da nadzorni svet banke "odloča" o pravnih poslih, na podlagi katerih bi nastala velika izpostavljenost banke do posameznih oseb, ni dopustno razlagati drugače, kot da gre pri tem "odločanju" za podajo soglasja nadzornega sveta za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi nastala velika izpostavljenost banke, v skladu z določbami 167. člena ZBan-1. Odškodninska odgovornost članov uprave za škodo povzročeno z izpolnjevanjem dolžnosti poslovodenja ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje. Člani uprave banke so za povzročeno škodo banki solidarno odgovorni, če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti niso ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 11.761.387,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka in sicer prvo toženi 95.830,50 EUR, drugo toženi 91.807,00 EUR in tretje toženi 74.978,15 EUR, vse v roku 15 dni (točka II izreka).

2. Presodilo je, da je tožbeni zahtevek zastaral. Sodišče prve stopnje je zavzelo še stališče, da so položaji uprave in nadzornih svetov delniške družbe po ZGD-1 in po ZBan-1, ki je v razmerju do ZGD-1 lex specialis, tako različni, da določb tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 ni mogoče dobesedno uporabiti pri odgovornosti uprave banke v primeru, če je bilo skladno s 167. členom ZBan-1 izdano soglasje nadzornega sveta banke za posel pri veliki izpostavljenosti, o katerem je bil na podlagi določb statuta pristojen odločati nadzorni svet banke. Z odločanjem nadzornega sveta je bila prekinjena vzročna zveza med ravnanjem uprave in nastalo škodo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zahtevala je vračilo pritožbenih stroškov. Podredno je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi zoper odmero stroškov postopka in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremeni ter toženim strankam naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi je uveljavljala naslednje pritožbene razloge: - Zaključek prvostopnega sodišča o zastaranju tožbenega zahtevka je materialnopravno zmoten. Pogodba o kratkoročnem kreditu št. 6351/09 z družbo E. (v nadaljevanju kreditna pogodba) je bila sklenjena 23. 4. 2009, vendar tožeča stranka vse do 6. 9. 2013, ko so bili toženci odpoklicani iz funkcij članov uprave družbe za škodo ni vedela. O dejanskem obsegu škode in povzročiteljih se je tožeča stranka seznanila šele preko članov nove izredne uprave. Šele takrat je začel teči triletni subjektivni zastaralni rok, tožba pa je bila vložena 16. 4. 2014, pred iztekom zastaralnega roka.

- Odločitev sodišča prve stopnje je zmotna tudi kar zadeva pomanjkanje pasivne legitimacije tožencev. ZBan-1, ki je veljal v času odobritve spornega kredita, je v četrtem odstavku 62. člena določal, da mora posle banke, kamor spada tudi kreditiranje, voditi uprava banke. ZBan-1 ni vseboval določb, ki bi banki ali upravi dovoljevale, da vodenje poslov zaupa kateremu drugemu organu banke, na primer nadzornemu svetu ali skupščini. Zato se glede tega uporabljajo določbe ZGD-1. Po določbi petega odstavka 281. člena ZGD-1 pa je prenos vodenja poslov na nadzorni svet izrecno prepovedan. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbo 15. alineje 30. člena statuta banke, da o poslih, na podlagi katerih bi nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe, odloča nadzorni svet. Pri tem naj bi banka to področje uredila strožje, kot ZBan-1, ki je pri poslih velike izpostavljenosti zahteval soglasje nadzornega sveta banke (167.člen ZBan-1). Nobena določba ZGD-1 in ZBan-1 ni dopuščala, da bi banka odločanje o odobritvi kreditov prenesla na nadzorni svet, zakonske določbe pa so kogentne narave. Glede na navedeno prej citiranega določila statuta banke ni moč razlagati drugače, kot da je nadzorni svet k predlogu uprave za odobritev kredita podal soglasje oziroma odobritev. O spornem kreditu je odločala uprava, ki je skladno z določili drugega odstavka 263. člena ZGD-1 v zvezi z 39. členom ZBan-1 odgovorna za nastalo škodo, ne glede na odobritev nadzornega sveta.

- Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o prekinitvi vzročne zveze med ravnanjem tožencev kot članov uprave in nastalo škodo. Skladno s teorijo o adekvatni vzročnosti se kot pravno relevanten vzrok za nastanek škode štejejo vse tiste z nastankom škode povezane okoliščine,ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodljive posledice. Tožnici je škoda nastala zaradi odločitve tožencev o odobritvi kredita. Ravnanje nadzornega sveta tožnice na odločitev uprave o odobritvi spornega kredita ni imela nobenega vpliva in ni pomenila zunanjega dejavnika, ki bi lahko vplival na nastanek škode.

- Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje odločilnega dejanskega stanja izven okvira zastaranja in pomanjkanja pasivne legitimacije sploh ni ugotavljalo, to narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zmotna je tudi odločitev o odmeri stroškov postopka.

4. Prvi in drugi toženec sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču sta predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila sta stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZGD-1, ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe, ni določal roka za zastaranje terjatev iz 263. člena tega zakona.1 Zato je treba odločitev o zastaranju terjatve v zadevnem primeru opreti na Splošna pravila o odškodninski obveznosti oziroma, ki se uporabljajo subsidiarno, za vprašanja, ki jih ne ureja specialni zakon (ZGD-1). OZ različno predpisuje zastaralni rok za terjatve iz naslova neposlovne in za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Neposlovna odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti pa zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ). Ta rok teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.

7. Vrhovno sodišče RS je v zvezi z naravo odškodninske odgovornosti uprave po 263. členu ZGD-1 zavzelo stališče, da je položaj članov organov vodenja do družbe podoben mandatnemu razmerju. Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). Z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave se vzpostavi pravnoposlovno razmerje med tem članom in družbo, ki je urejeno v zakonu in v pogodbi o poslovodenju. Upravo z imenovanjem vežejo obveznosti pri vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost proti družbi. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega pravnoposlovnega razmerja, pa povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Zato gre pri odgovornosti uprave po 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko obveznost (tretji odstavek 352. člena OZ). Ker z zakonom za tovrstne terjatve ni določen drugačen rok, tovrstne terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let (346. člen OZ).2

8. V obravnavanem primeru je bila kreditna pogodba sklenjena 23. 4. 2009, predmetna tožba pa je bila vložena 16. 4. 2014, pred iztekom petih let od sklenitve pogodbe. Zato je povsem jasno, da zastaralni rok za odškodninsko terjatev za škodo, nastalo v zvezi s sklenitvijo te pogodbe, do vložitve predmetne tožbe še ni potekel. 9. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je položaj uprave banke bistveno drugačen od položaja uprave drugih delniških družb, zaradi česar uprava banke ne more nositi odgovornosti skladno z drugim odstavkom 263. člena ZGD-1 oziroma se ta odločba za upravo banke uporablja restriktivno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je bila uprava banke v obravnavanem primeru le eden od odločujočih subjektov, ki je predlagala in pripravljala posel, o njem pa je odločil nadzorni svet banke.

10. ZBan-13, ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe, je v 39. členu določal, da se za banko uporabljajo določbe ZGD-1, ki veljajo za delniške družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. V prvem odstavku 66. člena je ZBan-1 določal, da morajo člani uprave banke zagotoviti, da banka posluje v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, z drugimi zakoni, ki urejajo opravljanje finančnih storitev, ki jih opravlja banka, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi, z drugimi pravili poslovnofinančne in bančne stroke in z najvišjimi etičnimi standardi upravljanja, upoštevajoč preprečevanje nasprotja interesov. Člani uprave banke solidarno odgovarjajo banki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti iz prvega odstavka tega člena, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke (66. člen ZBan-1). V zvezi s pristojnostjo nadzornega sveta banke je 73. člen ZBan-1 določal, da ima nadzorni svet banke poleg pristojnosti, ki jih ima nadzorni svet po ZGD-1, tudi pristojnosti dajanja soglasja upravi k določitvi poslovne politike banke, k določitvi finančnega načrta banke, k določitvi organizacije sistema notranjih kontrol, k določitvi okvirnega letnega programa dela službe notranje revizije in določa splošna načela politik prejemkov iz 4. točke prvega odstavka 124. člena tega zakona ter odloča o drugih zadevah, določenih s tem zakonom. V prvem odstavku 167. člena je ZBan-1 določal, da je za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi ob upoštevanju celotne izpostavljenosti banke nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe, potrebno soglasje nadzornega sveta banke.

11. Citirana specialna določila ZBan-1 so povsem jasna. Iz zakonske ureditve izhaja, da posle banke vodi uprava banke. Uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1). Člani uprave banke solidarno odgovarjajo banki za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih dolžnosti, razen če dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke (66. člen ZBan-1). Nadzorni svet banke ima razen pristojnosti po ZGD še druge, med njimi je tudi izdaja soglasja za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi ob upoštevanju celotne izpostavljenosti banke nastala velika izpostavljenost banke do posamezne osebe. V preostalem se za upravo in nadzorni svet banke uporabljajo splošne določbe ZGD-1. 281. člena ZGD-1, ki je veljal v času sklenitve kreditne pogodbe, je v petem odstavku določal, da se vodenje poslov družbe ne more prenesti na nadzorni svet. Statut ali nadzorni svet pa je lahko določil, da se smejo posamezne vrste poslov opravljati le z njegovim soglasjem. 263. člen ZGD-1 je v drugem odstavku določal, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva pa ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril dejanje (tretji odstavek citiranega člena).

12. Določbe ZBan-1 in ZGD-1, ki določajo pristojnosti uprave in nadzornega sveta družbe oziroma banke, so kogentne narave. ZGD-1 prenos vodenja poslov družbe od uprave na nadzorni svet izrecno prepoveduje (peti odstavek 281. člena ZGD-1). Zato določbe petnajste alineje tridesetega člena statuta banke, ki določa, da nadzorni svet banke "odloča" o pravnih poslih, na podlagi katerih bi nastala velika izpostavljenost banke do posameznih oseb, ni dopustno razlagati drugače, kot da gre pri tem "odločanju" za podajo soglasja nadzornega sveta za sklenitev pravnega posla, na podlagi katerega bi nastala velika izpostavljenost banke, v skladu z določbami 167. člena ZBan-1. 13. Odškodninska odgovornost članov uprave za škodo povzročeno z izpolnjevanjem dolžnosti poslovodenja ni izključena, čeprav je nadzorni svet odobril dejanje. Člani uprave banke so za povzročeno škodo banki solidarno odgovorni, če pri izpolnjevanju svojih dolžnosti niso ravnali s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (66. člen ZBan-1 in drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Razlogovanje prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka v obravnavanem primeru zatrjevati in dokazati fraudulozno ravnanje uprave pa je povsem zgrešena že zaradi obrnjenega dokaznega bremena, ki velja za krivdno odgovornost uprave po drugem odstavku 263. člena ZGD-1. Uprava banke je nadzornemu svetu predložila predlog za dodelitev kredita ter podpisniku kreditne pogodbe dala specialno pooblastilo za podpis kreditne pogodbe. Solidarna odgovornost članov organov vodenje ali nadzora družbe pomeni, da je vsak član organa vodenja ali nadzora odgovoren družbi za celo obveznost in da družba lahko od vsakega izmed navedenih članov zahteva povrnitev celotne obveznosti (prvi odstavek 395. člena OZ). Glede na navedeno je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi bila vzročna zveza med ravnanjem uprave in nastalo škodo prekinjena z ravnanjem nadzornega sveta.

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovorilo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilne (360. člen ZPP).

15. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v obravnavanem primeru ni ugotovilo odločilnih dejstev, zato je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker je za ugotovitev odločilnih dejstev potrebna izvedba predlaganih dokazov in je glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more odpraviti omenjenih pomanjkljivosti oziroma dopolniti postopka, saj bi izvedba navedenih dokazov pred sodišče druge stopnje lahko privedla do okrnitve ustavne pravice do pritožbe, je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Zastaralni rok pet let za zastaranje terjatve po 263. členu ZGD-1 je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I) Uradni list RS št. 55/2015. 2 Točki 15 in 16 obrazložitve Sklepa VSRS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016. 3 Zakon o bančništvu, Uradni list RS, št. 131/2006,... s spremembami in dopolnitvami).